Jedro

Izvedenec cestnoprometne stroke mora poznati varnostne sisteme v vozilu in njihov učinek, zato v njegovo strokovno področje sodi ocena, ali je udeleženec nezgode uporabljal varnostni pas ali ne.

Soprispevek oškodovanca, ko je po prednostni cesti vozil nekoliko prehitro (64 km/h namesto 50 km/h) in ni bil privezan, znaša 30 %, pri čemer je odločilno, da nezgode, ki jo je povzročil udeleženec, ko se je vključeval na prednostno cesto, ne bi mogel preprečiti, tudi če bi vozil s predpisano hitrostjo.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 67035/2011-1 z dne 20. 5. 2011 se razveljavi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 4.885,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2011 dalje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.“ Sicer se pritožbi zavrneta in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 67035/2011-1 z dne 20. 5. 2011 za glavnico v višini 3.962,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od tega zneska do plačila, in za znesek 28,70 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2011 do plačila. V preostalem delu (glede glavnice v višini 3.055,21 EUR in zakonskih zamudnih obresti v višini 1.095,38 EUR ter glede stroškov v višini 12,30 EUR) je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo, da mora tožnici plačati 58,48 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica v pritožbi graja zaključek sodišča, da oškodovanec v prometni nezgodi ni uporabljal varnostnega pasu. Izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke je pavšalno, način nastanka posameznih telesnih poškodb pa sodi v ožje področje izvedenca medicinske stroke. Ta je svoje ugotovitve podal tako po pregledu spisnega gradiva kot zdravstvene dokumentacije, pri čemer je glede poškodb prsnega koša in leve rame kot najverjetnejši način nastanka ugotovil zateg varnostnega pasu. Sodišče je glede nastanka teh poškodb zaključke gradilo mimo izvedenčevega stališča. Tudi sicer je soprispevek oškodovanca nižji, saj v primerljivih zadevah doprinos oškodovanca k škodi zaradi neuporabe varnostnega pasu znaša 10 do 15 %. Sodišče je prenizko odmerilo odškodnino za nematerialno škodo zaradi pretrpelega strahu le v višini 1.000,00 EUR. Intenziven primarni strah pri oškodovancu je trajal 10 minut, sekundarni strah pa kar 6 dni. Napačen je preračun prisojene odškodnine, saj bi glede na priznano odškodnino v višini 3.500,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in 1.000,00 EUR iz naslova strahu, ob 100 % temelju, skupni znesek znašal 4.500,00 EUR in ne 4.000,00 EUR. Sodišče je tudi zmotno obračunalo 30 % soprispevek od materialne škode, saj ta ne znaša 1.162,09 EUR, temveč 1.182,09 EUR. Zato je nepravilen znesek skupne odškodnine. Sodišče ni obrazložilo odločitve glede spremembe 3. odstavka sklepa o izvršbi v zvezi z izvršilnimi stroški. Tožničin neuspeh predstavlja sorazmerno majhen del zahtevka, zato bi sodišče moralo toženi stranki naložiti celotne pravdne stroške. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da v celoti ohrani v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 67035/2011, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarja, da je sodišče mimo tožbenega zahtevka tožnici priznalo zakonske zamudne obresti, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Glede na ugotovljeno soodgovornost A. A. za prometno nezgodo zaradi prevelike hitrosti, nepripetosti z varnostnim pasom in slabo delujočega zavornega sistema, bi moral njegov soprispevek k nezgodi znašati 70 %. Sodišče je previsoko odmerilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem za 1.000,00 EUR ter odškodnino za strah v višini 500,00 EUR. Pri materialni škodi je tožniku nekritično priznalo celoten uveljavljeni znesek, pri čemer ni upoštevalo, da bi v primeru pravilno ocenjenega soprispevka A. A. znašali stroški zastopanja po odvetniku A.P. bistveno manj kot 702,00 EUR. Nesporni znesek odškodnine znaša 1.406,61 EUR. Tožeča stranka je uveljavljala kot del zahtevka tudi znesek izračunanih obresti v višini 1.095,38 EUR. V tem delu je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, nato pa je zakonske zamudne obresti prisodilo od 15. 12. 2009 namesto od 18. 5. 2011, kot je bilo zahtevano. Sodišče je tožnici priznalo tudi izvršilne stroške, čeprav jih ta v modificiranem zahtevku ni več uveljavljala. Pri pravdnih stroških je sodišče upoštevalo uspeh le glede na ugotovljeni temelj, ne pa tudi višino. Toženi stranki bi bilo zato treba prisoditi pretežni del z njene strani uveljavljanih pravdnih stroškov.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Tožnica zoper toženca uveljavlja regresni zahtevek za škodo, ki jo je povzročil v prometni nezgodi 3. 3. 2009 z neregistriranim in nezavarovanim kombiniranim vozilom. V pritožbenem postopku ni več sporno, da je toženec pasivno legitimiran za povračilo nastale škode, sporna pa je porazdelitev odgovornosti udeležencev nezgode glede na drugi odstavek 154. člena OZ in višina oškodovancu nastale škode.

7. Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivimi razlogi sodišča prve stopnje, da sta k nastanku prometne nezgode prispevala oba udeleženca. Na podlagi mnenja izvedenca cestnoprometne stroke je sodišče ugotovilo, da je do prometne nesreče prišlo, ko je toženec nepravilno speljal z neprednostne ceste na prednostno, pri čemer je trčil v oškodovanca, ki kljub zaviranju nezgode ni več mogel preprečiti. Toženec pri zavijanju v levo na prednostno cesto ni pravilno preveril, če je (na sicer nepreglednem odseku) pot prosta, spregledal pa je tudi prometno ogledalo, ki bi mu omogočilo varno vključitev na prednostno cesto. Oškodovanec A. A. je vozil s prekoračeno hitrostjo, ki je pred trčenjem znašala 64 km/h, namesto dovoljene hitrosti 50 km/h, vendar po oceni izvedenca nezgode ne bi mogel preprečiti niti, če bi vozil s predpisano hitrostjo. Izvedenec je na posebno vprašanje sodišča pritrdil očitku toženca, da oškodovanec ni bil privezan z varnostnim pasom. Ta zaključek je sprejel glede na vrsto poškodb oškodovanca in izrecno navedel, da poškodbi zloma nosu in skalpa glede na višino oškodovanca (177,5 cm) ob uporabi pravilno delujočega varnostnega pasu ne bi nastali. Varnostni pas namreč zadrži voznika do te mere, da ne more z glavo udariti v notranje dele vozila, torej v streho, rob, vetrobransko steklo ali volan. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbenimi očitki tožnice, da izvedenec cestnoprometne stroke ni ustrezen strokovnjak za odgovor na vprašanje o uporabi varnostnega pasu. Gre za izvedenca, ki proučuje potek prometne nezgode, upoštevajoč pravila fizike, strojništva in značilnosti vozila. Posebej mora poznati varnostne sisteme v vozilu in njihov učinek. Ker sam obstoj poškodb poškodovanca ni bil sporen, je izvedenec lahko podal oceno, ali bi do teh prišlo ob pravilnem učinkovanju in uporabi varnostnega pasu. Njegovo mnenje ni pavšalno, zato mu je sodišče lahko sledilo. Izvedenec je bil tudi zaslišan in so stranke imele možnost, da bi po potrebi zahtevale dodatna pojasnila. Drži sicer, da je izvedenec medicinske stroke (ne da bi mu sodišče dalo to nalogo) v izvedeniškem mnenju navedel, da so udarnine po desni strani prsnega koša in leve rame verjetno nastale zaradi zatezanja varnostnega pasu, hkrati pa je potrdil obstoj poškodb glave (zlom nosne kosti, razpočno rano na nosu), ki so nastale zaradi udarca z glavo v armaturno ploščo. Ker po prejemu tega mnenja stranki nista predlagali dopolnitve in soočenja obeh izvedencev glede vprašanja uporabe varnostnega pasu, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je mnenji dokazno ocenilo. Pri tem je upoštevalo strokovno področje izvedencev in sledilo izvedencu cestnoprometne stroke, saj učinki pravilne uporabe varnostnih sistemov v vozilu sodijo v njegovo delovno področje. Pritožbeno sodišče tako sprejema zaključek sodišča, da je oškodovanec k posledicam nezgode soprispeval tudi, ker ni bil ustrezno privezan. Glede na navedeno pritrjuje tudi nadaljnjemu zaključku sodišča, da je oškodovanec v celoti prispeval k nezgodi v 30 %, toženec pa v 70 %. Ob tem je odločilno, da oškodovanec nezgode ne bi mogel preprečiti, tudi če bi vozil s predpisano hitrostjo, in je ključni povzročitelj nezgode toženec.

8. Oškodovanec je v nezgodi utrpel zlom nosne kosti, razpočno rano nosu, udarnino desne strani prsnega koša, udarnino leve rame, udarnino obeh kolen in nateg vratnih mišic, kar predstavlja lahek primer poškodovanosti po 2. stopnji Fischerjeve klasifikacije. Ker so oškodovancu zlomljeno nosno kost morali večkrat naravnati, kar je povzročalo intenzivne telesne bolečine in več nevšečnosti zaradi večkratnih menjav tamponade (kar petkrat je bil pri specialistu ORL, dvakrat pri travmatologu), opravil pa je tudi 10 fizioterapij zaradi bolečin v hrbtenici, pritožbeno sodišče soglaša, da odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 3.500,00 EUR, kot jo je oškodovancu izplačala tožnica, predstavlja primerno zadoščenje in ne odstopa od podobnih primerov sodne prakse. Pavšalne pritožbene navedbe toženca, da bi bila primerna odškodnina iz tega naslova zgolj 2.500,00 EUR, niso utemeljene. Izvedenec je tudi potrdil, da je oškodovanec poleg intenzivnega primarnega strahu trpel tudi intenziven sekundarni strah, predvsem zaradi večkratnih naravnavanj nosu. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je kot primerno odškodnino za strah oškodovanca določilo znesek 1.000,00 EUR. Zgolj s splošno izraženim nezadovoljstvom obeh strank s tako odmerjenim zneskom pritožnika drugačne odločitve ne moreta doseči. 9. Sodišče prve stopnje je oškodovancu priznalo tudi materialno škodo v skupnem znesku 1.688,70 EUR. V tem znesku so zajeti med drugim stroški zastopanja oškodovanca v postopku pred zavarovalnico v višini 702,00 EUR. Neutemeljeno je stališče toženca, da bi tožnica ta znesek morala priznati v nižjem znesku, pri čemer ne pojasni, v kakšnem. Če do poravnave med strankama ne bi prišlo, bi bili sodni stroški nedvomno višji, saj bi poleg sestave vloge za zavarovalnico zajemali tudi stroške vložitve tožbe, pristopa na naroke, stroške sodnih taks, morebitnih izvedencev in podobno.

10. Skupno priznana škoda oškodovancu znaša 6.188,70 EUR, ob upoštevanju njegovega 30 % soprispevka k nastali škodi pa bi bil slednji upravičen do zneska 4.332,09 EUR. Tožeča stranka utemeljeno opozarja na računsko napako v sodbi, ko je sodišče ta znesek napačno obračunalo, upoštevajoč napačni skupni seštevek odškodnine za nematerialno škodo (le v višini 4.000,00 EUR), napačno pa je obračunalo tudi soprispevek v višini 30 % od zneska dosojene materialne škode. Pritožbeno sodišče v tej sodbi s ponovnim obračunom to kršitev odpravlja.

11. Utemeljen je pritožbeni očitek toženca, da je sodišče odločilo mimo zahtevka, ko je tožnici priznalo zamudne obresti od 15. 12. 2009, neupoštevajoč, da jih je slednja zahtevala od 18. 5. 2011 dalje. Tožnica je namreč v vlogi z dne 27. 10. 2011 zamudne obresti obračunala za obdobje od 13. 7. 2009 do 17. 5. 2011 (obračunani znesek 1.095,38 EUR), nato pa znesek obresti prištela h glavnici in od seštevka zahtevala zakonske zamudne obresti od vložitve predloga za izvršbo 18. 5. 2011 dalje. Glede na v pritožbenem postopku nižji dosojeni znesek odškodnine v višini 4.332,09 EUR je sodišče druge stopnje opravilo ponoven obračun obresti, in sicer od 15. 12. 2009 (začetek teka obresti po prvostopni sodbi, ki mu tožnica kljub kasnejšemu datumu teka ni nasprotovala) do 17. 5. 2011, nato pa obračunani znesek obresti 553,32 EUR prištelo h glavnici, ki se skladno z zahtevkom nadalje obrestuje od 18. 5. 2011 dalje. Obračun obresti je priložen k sodni odločbi.

12. Pritožbeno sodišče je po povedanem obema pritožbama delno ugodilo in odpravilo očitne kršitve prvostopne sodbe v zvezi s pravilnim obračunom škode in obrestnim delom zahtevka ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožencu naložilo plačilo zneska 4.885,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2011 dalje. Pri tem je upoštevalo modifikacijo tožbe v prvi pripravljalni vlogi tožnika, ki jo je sodišče prve stopnje spregledalo.

13. O stroških postopka na prvi stopnji je sodišče odločilo z uporabo določila 2. odstavka 154. člena ZPP. Ugotovilo je, da so bili stroški tožeče stranke v postopku več kot polovico nižji od stroškov tožene stranke. Kljub večjemu uspehu tožeče stranke v postopku, bi, upoštevajoč zgolj računsko operacijo, bila ta dolžna tožencu povrniti še del njegovih stroškov postopka. Takšna odločitev ne bi bila v skladu s temeljnim načelom odločanja o stroških po uspehu v samem postopku, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka na prvi stopnji. Enako odločitev je sodišče sprejelo tudi glede pritožbenih stroškov. Nobena od strank namreč ni uspela v delu, s katerim je zahtevala drugačno odločitev o temelju ali višini samega zahtevka, obe pa sta uspeli v delu, v katerem sta opozarjali na računske pomanjkljivosti sodbe, odločitev o stranski terjatvi oz. spregled modifikacije zahtevka.