Jedro

Tožnik je kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja že s samo neudeležbo na zdravniškem pregledu, saj za svojo odsotnost ni navedel takih razlogov, ki bi izključili njegovo krivdo.

Tožnik ni imel odobrenega dopusta niti ni bil v bolniškem staležu, zato je izostal neupravičeno, zaradi česar je utemeljeno pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 31. 5. 2017, ugotovitev, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki še vedno traja in da ga je ta dolžna pozvati nazaj na delo, za prijavo v obvezna zavarovanja za obdobje od 22. 6. 2017 dalje, izplačilo pripadajočih nadomestil plače do ponovnega nastopa na delo in za povračilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo le do posameznih kršitev, ne pa do ostalih okoliščin primera, niti ni utemeljilo, zakaj naj bi predmetni očitki predstavljali kršitev, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je kljub storjenima kršitvama delo še naprej opravljal brez zdravstvenih težav, prav tako je bilo do izteka enoletnega roka za opravo kontrolnega zdravniškega pregleda še skoraj 2 meseca in bi ga v tem obdobju še lahko opravil. Meni, da je treba upoštevati, da je bil 33 let zaposlen pri toženi stranki, njegov nadrejeni pa mu je bil nadrejen zadnje leto in pol pred izgubo zaposlitve. Trdi, da ni dokazano, da bi moral opravičiti svojo odsotnost z zdravniškega pregleda delavki pri delodajalcu, saj so se odsotnosti javljale neposredno zdravnici, kar sta potrdila kot priči zaslišana A.A. (vodja poslovnega centra, v katerem je zaposlen tožnik) in B.B., ki je povedal, da je tožnik edini, ki je dobil odpoved zaradi kršitve neobvestila delodajalca o odsotnosti z zdravniškega pregleda. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da se je preventivnemu zdravstvenemu pregledu izmikal, saj tega ni zatrjevala ne tožena stranka niti ni tega ugotovilo sodišče. Navaja, da se je zdravniških pregledov vedno redno udeležil. Meni, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do okoliščin, ki zahtevajo dodatno pazljivost pri odpuščanju delavcev, ki so svojo celotno delovno dobo delali pri istem podjetju. Po njegovem mnenju je odločilno, ali je njegovo domnevno izmikanje kontrolnemu pregledu onemogočalo nadaljevanje delovnega razmerja. V zvezi s prvo kršitvijo navaja, da je obiskal mamo v bolnišnici, pri čemer mama živi sama, tožnik pa je njen edinec, ter da je dementna in je zato imela ob hospitalizaciji zaradi infarkta dodatne psihične težave. Kot neživljenjske graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zdravstveno osebje bolnišnice dovolj usposobljeno, da poskrbi tudi za takšne težave. Navaja, da je ne glede na očitke, kdaj in kako naj bi tožnik ustrezno sporočil svojo odsotnost v takem trenutku, premalo poudarka na dejstvu, da bi se delodajalec mogel in moral potruditi zagotoviti nadomestilo za manjkajočega delavca glede na 4 do 5 usposobljenih delavcev za to delo. Poudarja potrebo po uravnoteženosti obveznosti, ki jih imata delodajalec in delavec drug do drugega, saj gre pri tem za vzajemnost in ne za vojaško disciplino. Sklicuje se na obveznost delodajalca, da delavcu omogoča usklajevanje dela z njegovimi družinskimi obveznostmi, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pove, da so pogoji za koriščenje bolniške odsotnosti zaradi nege družinskega člana izjemno omejeni, poleg tega pa v takem primeru izgubi mesečno stimulacijo v celoti, zaradi česar se delavci za krajše odsotnosti raje odločajo za koriščenje dopusta. Po njegovem mnenju so v zvezi z razlago opravičenosti izostanka dne 17. 12. 2016 pomembna tudi določila Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo Slovenije. Meni, da je ne glede na to, da je bila odpovedana, njena vsebina dodaten indic, ki kaže na recipročnost razmerja med delavcem in delodajalcem. Sodišče prve stopnje bi se po njegovem mnenju moralo opredeliti do dejstva, da se na predmetno kolektivno pogodbo sklicuje tožnikova pogodba o zaposlitvi. Meni, da tudi to kaže, da sodišče prve stopnje svoje razlage za uporabo sredstev dokazovanja ni uravnotežilo tako, da bi trditve obeh strank upoštevalo enakovredno oziroma vsaj v skladu z zakonsko domnevo, da je dokazno breme pri odpovedi na strani delodajalca in da naj bi se določbe delovne zakonodaje razlagale v prid delavca kot šibkejše stranke. Pove, da ima delodajalec na razpolago bolj izobražene vodje, ki temu ustrezno tudi pričajo, še posebej pa pod predpostavko, da so vsi zaposleni še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki in se tako težje izpostavijo neugodnostim, ki sledijo. Meni, da delavec tega a priori nima, zato je določene varovalke uvedla že zakonodaja sama, da bi tako omogočila uravnoteženost položaja strank v primeru spora. Priglaša stroške postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo po vsebini uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je opredelilo v izpodbijani sodbi do vseh pravno pomembnih dejstev, med njimi tudi do vseh bistvenih okoliščin primera, tudi do dejstva, da tožnikova kršitev delovnih obveznosti predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. Neutemeljeno je zavzemanje tožnika, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do dejstva, da se tožnikova pogodba o zaposlitvi sklicuje na Kolektivno pogodbo kemične in gumarske industrije, saj to za presojo tožnikovih kršitev ni odločilno, poleg tega to tožnik prvič navaja šele v pritožbi, ob tem pa ne navede, da tega brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi iz krivdnega razloga, reintegracijo in reparacijo, saj je ugotovilo, da je tožnik storil očitane kršitve. V skladu z drugim odstavkom 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013) lahko delodajalec odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Po tretji alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 predstavlja kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je bila tožnikova mati hospitalizirana 16. 12. 2016, - da tožnik 17. 12. 2016 ni prišel na delo v nočni izmeni, svojega izostanka pa ni opravičil z bolniškim listom; - da je tožnik 17. 12. 2016 tik pred nastopom izmene prosil nadrejenega za izrabo letnega dopusta za ta dan zaradi spremljanja matere v bolnišnico, vendar mu letni dopust ni bil odobren; - da je bilo tožniku 13. 2. 2017 zaradi neupravičenega izostanka z dela 17. 12. 2016 podano pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v katerem je bil opozorjen na storjeno kršitev in možnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve delovnih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v roku enega leta; - da se tožnik 25. 4. 2017 ni udeležil vmesnega preventivnega zdravstvenega pregleda, na katerega je bil napoten; - da se tožnik pregleda ni udeležil niti na novo določeni termin 11. 5. 2017; - da je tožnik kot razlog za neudeležbo na zdravstvenem pregledu na navedena datuma navedel svojo pozabljivost oziroma manjšo neskrbnost pri beleženju datumov; - da je tožena stranka 17. 5. 2017 tožniku vročila pisno seznanitev z navedenima kršitvama; - da je 31. 5. 2017 tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Zavzelo je pravilno stališče, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga utemeljena, saj je podan utemeljen razlog iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

9. Na pravilnost ugotovitve, da je tožena stranka tožniku utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne vplivajo tožnikove trditve, da je kljub kršitvama delo opravljal brez zdravstvenih težav, da je bilo do izteka enoletnega roka za opravo vmesnega preventivnega zdravniškega pregleda še dovolj časa, da je delal pri toženi stranki 33 let ter trditve v zvezi z opravičevanjem odsotnosti z zdravniškega pregleda. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja že s samo neudeležbo na zdravniškem pregledu 11. 5. 2017, saj za svojo odsotnost ni navedel takih razlogov, ki bi izključili njegovo krivdo. Takih razlogov ni navajal niti v sodnem postopku. Ne drži njegova pritožbena navedba, da se je zdravniških pregledov redno udeleževal, saj je izostal s pregledov 24. 4. in 11. 5. 2017. Nebistveno je, ali in komu je po izostanku javil razlog za to oziroma se opravičil in prosil za nov termin. Prav tako ni odločilno, ali se je preventivnemu zdravstvenemu pregledu izmikal oziroma njegovi razlogi za neudeležbo, če ti ne izključujejo njegove krivde. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožniku mogoče očitati malomarnost v razmerju do izostankov z zdravniških pregledov. Tožnikovo zavzemanje, da bi morala tožena stranka pri sankcioniranju storjenih kršitev upoštevati, da je bil njen dolgoletni delavec ter da je svojo celotno delovno dobo delal pri njej, nima podlage v veljavnem materialnem pravu.

10. V zvezi s kršitvijo, ki se tožniku očita v pisnem opozorilu pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga z dne 13. 2. 2017 (odsotnost z dela 17. 12. 2016), se tožnik neutemeljeno sklicuje na obveznost delodajalca, da delavcu omogoči usklajevanje zasebnega življenja in službenih obveznosti. ZDR-1 o usklajevanju družinskega in poklicnega življenja govori v 148. členu, ki se nanaša na razporejanje delovnega časa, in v 182. členu, ki se nanaša na varstvo delavcev zaradi nosečnosti in starševstva. Navedeni določbi nista uporabljivi v tožnikovem primeru, pa tudi če bi bili, delavec s to delodajalčevo obveznostjo ne more opravičiti samovoljnega izostanka z dela po tem, ko mu ni bil odobren dopust. Delavec ima skladno z določbo tretjega odstavka 163. člena ZDR-1 pravico izrabiti en dan letnega dopusta na tisti dan, ki ga sam določi, o čemer mora obvestiti delodajalca najkasneje tri dni pred izrabo. Na podlagi trditev tožene stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik že pred 17. 12. 2016 večkrat izrabil dan dopusta na dan, ki ga je določil sam, čemur tožnik v pritožbi ne nasprotuje. Ne glede na to tudi sicer ni izpolnjen pogoj obveščanja delodajalca tri dni pred izrabo. Tožnik je sicer zatrjeval, da je potreboval dopust zaradi nepričakovanega in nepredvidljivega dogodka materine hospitalizacije, vendar ni navedel nobenega razloga, zakaj ni mogel zaprositi za letni dopust že dan prej ob njeni hospitalizaciji. Med strankama ni sporno, da je tožnik zaprosil za dopust istega dne, kot ga je nameraval izrabiti, neutemeljeno pa se zavzema za to, da bi morala v takem primeru tožena stranka poskusiti zagotoviti njegovo nadomeščanje, preden je zavrnila njegovo prošnjo za dopust. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče sklicuje na ugotovitve in pravna stališča sodišča prve stopnje in dodaja, da na odločitev v zadevi ne more vplivati, da so pogoji za odobritev bolniške odsotnosti zaradi nege družinskega člana zelo strogi ter da se zaradi take odsotnosti izgubi celomesečno stimulacijo pri plači. Ker tožnik ni imel odobrenega dopusta niti ni bil v bolniškem staležu, je izostal neupravičeno, zaradi česar je utemeljeno pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja.

11. Neutemeljeno je tudi tožnikovo zatrjevanje, da sodišče prve stopnje svoje razlage za uporabo sredstev dokazovanja ni uravnotežilo tako, da bi trditve obeh strank upoštevalo enakovredno oziroma vsaj v skladu z zakonsko domnevo, da je dokazno breme pri odpovedi na strani delodajalca in da naj bi se določbe delovne zakonodaje razlagale v prid delavca kot šibkejše stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo pravila o dokaznem bremenu. Tožena stranka je dokazala, da je tožnik storil očitani kršitvi, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo materialno pravo tudi glede ugotovitve, da je redna odpoved ustrezna sankcija za storjeni kršitvi. Tožnik je neupravičeno opustil svoje delovne obveznosti (neprihod na preventivni zdravniški pregled) po tem, ko je bil že enkrat opozorjen na to, da je z neopravičenim neprihodom na delo kršil svoje delovne obveznosti. Opravljanje dela je temeljna obveznost delavca, ki jo je tožnik opustil. Ne drži, da je sodišče prve stopnje napačno uporabljalo materialna in procesna pravila oziroma da jih ni uporabljalo v prid delavca kot šibkejše stranke. Iz tožnikove pritožbe ne izhaja, kako bi sodišče prve stopnje moralo tolmačiti zakonodajo v prid delavca kot šibkejše stranke.

12. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost prič, zaposlenih pri toženi stranki. Zgolj na podlagi dejstva, da so priče delavci tožene stranke ter da gre za osebe, ki so bolje izobražene od tožnika, ni mogoče odreči verodostojnosti njihovemu pričanju. Njihove izpovedi so, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvrženi dokazni oceni sodišča, ki je v predmetni zadevi prepričljiva in ustrezno obrazložena, tako da pritožbeno sodišče vanjo ne dvomi.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.