Jedro

Ker tudi prisilna izterjava dolgovanega zneska, ki se je vodila pri Okrajnem sodišču v Celju (opr. št. I 142/2015) ni bila uspešna in ker je sodišče prve stopnje glede na podatke ZZZS ugotovilo, da obsojenec ni zaposlen, da ni lastnik nobenega premoženja in tudi nima odprtega nobenega transakcijskega računa, zaradi česar je bila ustavljena tudi prisilna izterjava te stranske denarne kazni, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ravnalo pravilno, ko je v skladu s prvim odstavkom člena 87 KZ-1 stransko denarno kazen odločilo izvršiti na način, ki izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

V tej zvezi je pritrditi prvemu sodišču tudi v smeri, da je končni rok za obročno plačilo denarne kazni, kar je bilo odobreno že s sodbo z dne 29. 5. 2014, potekel 11. 2. 2016, pri čemer pa je bil sklep o takojšnjem plačilu denarne kazni izdan 24. 1. 2014, zato je trimesečni rok za plačilo celotnega zneska potekel šele 10. 6. 2018. Prvo sodišče je tudi pravilno obrazložilo, da zastaralni rok za izvršitev stranske denarne kazni do 10. 6. 2018 še ni tekel in da v nobenem primeru izvršitev stranske denarne kazni ni zastarala, kar pritožbeno prav tako ni problematizirano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo stransko denarno kazen v višini 80 dnevnih zneskov po 25,00 EUR, torej skupno 2.000,00 EUR, ki je bila obsojencu A. S. izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I K 8739/2013 z dne 29. 5. 2014 iz razloga, ker obsojenec v postavljenem roku ni plačal izrečene stranske denarne kazni in katere se ne da niti prisilno izterjati, spremenilo v kazen zapora v trajanju 40 (štirideset) dni, pri čemer je v skladu s prvim odstavkom člena 56 KZ-1 v izrečeno kazen vštelo tudi čas pridržanja od 2. 11. 2012 pa do 3. 11. 2012. 2. S tako odločitvijo se obsojenec ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se mu znova odobri plačilo denarne kazni v obrokih oziroma družbeno koristno delo.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Prvostopno sodišče je ob ugotovitvi, da je na podlagi citirane pravnomočne sodbe prvostopnega sodišča z dne 29. 5. 2014, ki je postala pravnomočna 11. 6. 2014 in s katero je poleg izrečene pogojne obsodbe (z določeno zaporno kaznijo 1 leta in 3 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let) bila izrečena tudi (-) stranska denarna kazen v višini 80 dnevnih zneskov po 25,00 EUR (skupaj 2.000,00 EUR), katero je bilo dovoljeno obsojencu plačati obročno in sicer v 20 mesečnih obrokih po 100,00 EUR in ob nadaljnji ugotovitvi, (-) da je prvi obrok za plačilo denarne kazni zapadel v plačilo že 11. 7. 2014, zadnji pa 11. 2. 2016, (-) kot tudi da obsojenec niti na poziv za plačilo stranske denarne kazni, ki ga je prejel s strani prvostopnega sodišča ni odreagiral in ni plačal do 11. 2. 2016 nobenega obroka, (-) zaradi česar je prvo sodišče 24. 11. 2014 izdalo še sklep, opr. št. I K 8739/2013, s katerim je odredilo takojšnje plačilo celotne stranske denarne kazni (ta sklep je postal pravnomočen šele 10. 3. 2018), (-) in je končni rok za plačilo denarne kazni potekel 10. 6. 2018, v skladu s prvim odstavkom člena 87 KZ-1 razsodilo, da se s prej navedeno pravnomočno sodbo z dne 29. 5. 2014 izrečena stranska denarna kazen v višini 80 dnevnih zneskov (skupaj 2.000,00 EUR) spremeni v kazen zapora v trajanju 40 dni.

5. Takšni odločitvi obsojenec nasprotuje s pravočasno vloženo pritožbo v kateri izpostavlja svoje premoženjske in socialne razmere, saj je brezposelna oseba, prijavljen je na zavodu za zaposlovanje v .. in je aktivni iskalec zaposlitve. Priznava, da mu je že bilo omogočeno plačilo stranske denarne kazni v obrokih in priznava tudi, da ni bil vesten glede izpolnjevanja te obveznosti, ker je imel probleme z delodajalcem v tujini, ki ga ni prijavil in ni zanj plačeval prispevkov, niti mu ni plačal opravljenega dela. Sedaj ima družino in majhnega otroka, pričakuje pa še drugega, zato predlaga, da se mu znova odobri plačilo stranske denarne kazni v obrokih, ki naj bi bili manjši, kot so bili določeni z izpodbijano sodbo, izpostavlja pa še, da je pripravljen poprijeti za vsako delo in stransko denarno kazen oddelati z družbeno koristnim delom.

6. Prvo sodišče je pravilno izhajalo iz določbe prvega odstavka člena 87 KZ-1, ki določa, da sodišče denarno kazen v primeru, če se le-ta ne da niti prisilno izterjati, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru, izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer pa zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi natančno izhaja aktivnost prvega sodišča v zvezi s prisilno izterjavo stranske denarne kazni, ko je prvo sodišče potem, ko je prvi obrok plačila denarne kazni zapadel v plačilo že 11. 7. 2014, zadnji pa 11. 2. 2016, obsojenca s položnicami in pozivom pozvalo, da je dolžan izpolniti svojo obveznost, istočasno pa ga je seznanilo tudi s posledicami, če obročnega plačila denarne kazni ne bo v podeljenem roku izkazoval. Obsojenec na takšno aktivnost prvega sodišča, kar pritožbeno ni problematizirano, ni odreagiral, zaradi česar je 24. 11. 2014 sledil sklep prvostopnega sodišča o takojšnjem plačilu celotne denarne kazni v skupnem znesku 2.000,00 EUR, vendar pa, kot izhaja iz nadaljnjih ugotovitev prvega sodišča, obsojenec tudi na takšno odločitev prvega sodišča ni reagiral s plačilom. Ker tudi prisilna izterjava dolgovanega zneska, ki se je vodila pri Okrajnem sodišču v Celju (opr. št. I 142/2015) ni bila uspešna in ker je sodišče prve stopnje glede na podatke ZZZS ugotovilo, da obsojenec ni zaposlen, da ni lastnik nobenega premoženja in tudi nima odprtega nobenega transakcijskega računa, zaradi česar je bila ustavljena tudi prisilna izterjava te stranske denarne kazni, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ravnalo pravilno, ko je v skladu s prvim odstavkom člena 87 KZ-1 stransko denarno kazen odločilo izvršiti na način, ki izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

7. V tej zvezi je pritrditi prvemu sodišču tudi v smeri, da je končni rok za obročno plačilo denarne kazni, kar je bilo odobreno že s sodbo z dne 29. 5. 2014, potekel 11. 2. 2016, pri čemer pa je bil sklep o takojšnjem plačilu denarne kazni izdan 24. 1. 2014, zato je trimesečni rok za plačilo celotnega zneska potekel šele 10. 6. 2018. Prvo sodišče je tudi pravilno obrazložilo, da zastaralni rok za izvršitev stranske denarne kazni do 10. 6. 2018 še ni tekel in da v nobenem primeru izvršitev stranske denarne kazni ni zastarala, kar pritožbeno prav tako ni problematizirano.

8. Pritožbene navedbe v smeri obsojenčevih premoženjskih in socialnih razmer ne nasprotujejo ugotovitvam prvega sodišča, saj je prav zaradi slednjih bila prisilna izterjava pri Okrajnem sodišču v Celju tudi ustavljena. V nobenem primeru pa slednje okoliščine tako, kot predlaga pritožnik, ne morejo pripeljati do drugačne odločitve v zvezi s stransko denarno kaznijo, kot jo je sprejelo prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo, kajti obsojenec vse od 11. 7. 2014 ni izkazal tako, kot je pravilno povzelo v izpodbijano sodbo že prvo sodišče prav nobene aktivnosti v zvezi z vsaj delnim poplačilom stranske denarne kazni, zato je prvo sodišče ravnalo povsem pravilno, ko je odločilo stransko denarno kazen spremeniti v kazen zapora v trajanju 40 dni, saj pritožnik tudi sam priznava, da v podeljenem roku ni niti pričel z odplačilom posameznih obrokov, spisovno gradivo pa tudi ne izkazuje, da bi prvo sodišče kakorkoli seznanil s svojimi premoženjskimi in socialnimi razmerami. Okoliščin, da pa v tujini ni prejel plačila za opravljeno delo, pa ustrezno s pritožbenimi navedbami ni niti konkretiziral, niti argumentiral. Zato je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita, do drugačne odločitve pa ne more pripeljati niti navedba glede družinskih obveznostih obsojenca.

9. Obsojenec v svojih pritožbenih navedbah izpostavlja, da je pripravljen poprijeti za vsakršno delo in odslužiti stransko denarno kazen oziroma zapor z delom v splošno korist, vendar pa pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da tovrstnega predloga obsojenec pred prvostopnim sodiščem doslej še ni podal, pritožbeno sodišče pa v tej fazi postopka o takšnem obsojenčevem predlogu ne more odločati. V skladu s četrtim odstavkom člena 87 KZ-1 denarna kazen do 360 dnevnih zneskov lahko izvrši tudi tako, da obsojenec v obdobju največ enega leta namesto plačila denarne kazni opravi delo v splošno korist brez nadomestila, pri čemer pa se obseg dela določi tako, da se en dnevni znesek nadomesti z eno uro dela, vendar pa, kot je bilo že predhodno pojasnjeno, o takem predlogu vselej odloča najprej prvostopno sodišče, zato bo takšen predlog moral obsojenec podati pred sodiščem, pred katerim je tekel kazenski postopek.

10. Ker torej pritožbeno uveljavljani razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja v izpodbijani sodbi ni utemeljen in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo kršitev iz prvega odstavka člena 383 ZKP, je bilo potrebno pritožbo obsojenca zavrniti kot neutemeljeno (člen 391 ZKP) in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

11. V skladu s prvim odstavkom člena 98 ZKP bi obsojenec moral plačati sodno takso za pritožbo, vendar pa je pritožbeno sodišče glede na obsojenčeve ugotovljene premoženjske in socialne razmere (nezaposlena oseba, prijavljen na zavodu za zaposlovanje kot aktivni iskalec zaposlitve, oče majhnega otroka, brez premičnega in nepremičnega premoženja …) odločilo, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse za pritožbo (četrti odstavek člena 95 ZKP).