Jedro

Ugotovitve, da je bilo sporno stanovanje v celoti oddano podnajemniku in da je toženčeva družina posedovala še eno stanovanje v Ljubljani, v katerem sta tako on kot njegova družina trajno zadovoljevali vse stanovanjske potrebe, sta dva samostojna razloga za prenehanje stanovanjskega razmerja po 58. členu ZSR v zvezi s 159. čl. SZ, zaradi česar je izpraznitveni zahtevek utemeljen.

Izrek

Revizija tožene stranke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da mora izprazniti dvoinpolsobno stanovanje v Ljubljani, ker je ugotovilo, da je toženi stranki stanovanjsko razmerje prenehalo po določbah 58. člena ZSR. Sodišče druge stopnje pa je z izpodbijano sodbo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se izpodbijana sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji izvaja, da med postopkom niso bila pravilno ugotovljena odločilna dejstva. Med drugim sodišče sploh ni izvedlo dokaza z zaslišanjem neposrednih prič L.Č., njene hčerke in M.Č., ki so nekaj časa kot podstanovalci bivali v spornem stanovanju. Sodišče prve stopnje je izpoved priče L.Č., dane v zadevi, le prebralo, vendar njena izpoved ni resnična kot to izhaja iz njene naknadne izjave z dne 10.12.1993, ki se prilaga reviziji. Izpovedi nadaljnje priče M.Č. v isti zadevi pa sodišče druge stopnje sploh ni uporabilo. Zaradi vsega navedenega bo tožena stranka predlagala obnovo postopka.

Odločitev sodišča temelji izključno na izpovedi posrednih prič. Pri tem pa je prvostopenjsko sodišče samovoljno tolmačilo izpoved žene tožene stranke. Prezrlo je dejstvo, da je tožena stranka začela takoj adaptirati stanovanje, čim ji je bilo dodeljeno. Družini M.Č. je tožena stranka odstopila le del stanovanja do konca šolskega leta. Med postopkom niso bile v celoti raziskane okoliščine, zakaj tožena stranka ni preselila svoje družine v sporno stanovanje že pred tem. Prav tako je prezrlo, da tožena stranka ni mogla opraviti preselitve, ker so njeni otroci v šolskem letu 1991/92 obiskovali osnovno šolo v Štepanjskem naselju ter bi morali zaradi tega spremeniti šolo, ker je sporno stanovanje na področju Šiške. Meni, da niso izpolnjeni pogoji iz določbe 58. člena ZSR za prenehanje stanovanjskega razmerja.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) po oceni revizijskega sodišča ni podana. Izpodbijana sodba je vsebinsko celovita, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so skladni z vsebino izvedenih dokazov in z odločitvijo ter zato nima zatrjevanih pomanjkljivosti. Uradoma upoštevane kršitve določbe pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (člen 386 ZPP) revizijsko sodišče ni ugotovilo. Prav tako ni podana relativna kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP, ki se vsaj v vsebinskem oziru prav tako uveljavlja, ker med postopkom niso bila kršena temeljna načela zakona o pravdnem postopku ali pa druge določbe, zaradi katerih bi mogla biti sodba nezakonita (to velja tako za izvajanja, da bi ena od prič spremenila izpoved kot za obseg dokaznega postopka, ki ga odmeri razpravljajoče sodišče - člen 299 ZPP).

Izpodbijana sodba nima niti materialno-pravnih pomanjkljivosti, ki se uveljavljajo v reviziji. Dokazna ocena temelji na vseh izvedenih dokazih in ne le na izpovedi priče L.Č. (kot neutemeljeno izvaja revizija, ki si prizadeva še omajati verodostojnost te izpovedi) in zajema vsa odločilna dejstva, ki so bila potrebna za pravilno materialnopravno presojo spora. Zato je revizijsko sodišče vezano na tako ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega pa izhaja, da je tožena stranka dobila sporno stanovanje v uporabo 24.6.1991, da je bilo stanovanje vseljivo najpozneje julija 1991 (in zato ne drži revizijska navedba, da preselitev v novo stanovanje ni bila možna zaradi tega, ker bi morali otroci prekiniti šolanje v Štepanjskem naselju med šolskim letom), da je bilo to stanovanje v celoti oddano podnajemnikom do konca šolskega leta 1991/92, da je toženčeva družina posedovala stanovanje še v Ljubljani, katero je žena toženca odkupila junija 1992 in da je tožena stranka imela celotno oskrbo tudi po izpovedi njene žene v navedenem stanovanju, to je na ... in ne v spornem stanovanju. Take ugotovitve pa so utemeljevale tako zaključek, da je tožena stranka v celoti oddala sporno stanovanje v podnajem kot tudi zaključek, da je tožena stranka zagotavljala trajne osebne in družinske stanovanjske potrebe v stanovanju na ... in ne v spornem stanovanju, ki sta vsak zase samostojna razloga za prenehanje stanovanjskega razmerja po določbah 58. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84, v nadaljnjem: ZSR) v zvezi s 159. členom stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, v nadaljnjem: SZ). Prenehanje stanovanjskega razmerja po določbah 58. člena ZSR pa je utemeljevalo izpraznitveni zahtevek tožeče stranke, ki mu je bilo utemeljeno ugodeno. Ob takem pravnem stanju ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je zato revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).