Jedro

Na obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti kažejo okoliščine, da naj bi obtoženec po pravnomočni obtožnici storil tri kazniva dejanja zoper premoženje v razdobju treh dni, močno pa je zasvojen z uživanjem trdih drog ter je bil doslej že kaznovan za istovrstna kazniva dejanja.

Izrek

Pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani obtoženemu J.V. na podlagi 2. odst. 207. čl. ZKP podaljšal pripor iz pripornega razloga po 3. tč. 1. odst. 201. čl. ZKP.

Zoper takšen sklep sta se pritožila obtoženec in njegov zagovornik ter ob smiselni uveljavitvi pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja predlagala odpravo pripora.

Višja državna tožila je v mnenju, ki ga je podala na seji senata, predlagala zavrnitev obeh pritožb. Pritožbi nista utemeljeni.

Utemeljenost suma, da je obtoženec storil vsa tri očitana kazniva dejanja, je kot pogoj za odločanje o priporu po 3. tč. 1. odst. 201. čl. ZKP v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljena in obrazložena in zato ne vzbuja nikakršnih pomislekov.

Pritožbene navedbe obtoženca in njegovega zagovornika pa tudi ne morejo vnesti dvoma v pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje glede obstoja ponovitvene nevarnosti, saj naj bi obtoženec vsa tri kazniva dejanja storil v razdobju treh dni, pri čemer naj bi vzel kriminalistu, ki je obravnaval obe kaznivi dejanji ropa, bankovec za 10.000,00 SIT iz njegovega usnjenega kovčka, ki se je nahajal v istem službenem vozilu kot obtoženec. Že ta okoliščina nedvomno napotuje na zaključek o nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj, ki je samo dodatno potrjena z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil obtoženec s sodbo opr.št. I K 255/95 z dne 15.4.1996 že enkrat kaznovan za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po čl. 212/1 tč. 1 KZ v zvezi s čl. 25. KZ in za poskus kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po čl. 216/2 in 1 KZ. Ker je obtoženec tudi uživalec mamil in gre po ugotovitvi izvedenca psihiatra pri njem za odvisnost druge stopnje, za katero je značilna močna želja po zaužitju mamila, težava pri obvladovanju jemanja mamila, vztrajanje pri uživanju mamila kljub škodljivim posledicam in za večje posvečanje uživanju mamila kot drugim dejavnostim in obveznostim, tudi po oceni sodišča druge stopnje ni dvoma, da je obstoj konkretne nevarnosti, da bi obtoženec v primeru izpustitve na prostost ponovil kaznivo dejanje zoper premoženje, le še dodatno potrjen. Zato so povsem neupoštevne pritožbene navedbe obtoženca, da vendar v času od 6.11.1999, ko je bil zaslišan pred preiskovalno sodnico, pa do 11.11.1999, ko je bil na podlagi sklepa izvenobravnavnega senata odpeljan v pripore v Ljubljani, ni storil nobenega kaznivega dejanja, kar naj bi po njegovem pomenilo, da priporni razlog ni podan. Prav tako na obstoj ugotovljenega pripornega razloga nimajo nikakršnega vpliva obtoženčevo priznanje kaznivih dejanj, opravičilo in obžalovanje ter pripravljenost povrniti škodo, saj je nenazadnje tudi v že omenjenih kazenskih postopkih storitev kaznivih dejanj priznal in jih obžaloval, pa naj bi jih sedaj vendar ponovil v še hujši obliki.

Glede na mnenje izvedenca je tudi več kot vprašljiva samokritičnost obtoženca ter močna čustvena vez z materjo, na kar se prav tako sklicuje njegov zagovornik v pritožbi, ko poskuša omajati pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju pripornega razloga.

Ker ob povedanem odrejenega in podaljšanega pripora nikakor ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, za kar se prav tako smiselno zavzema obtoženec v svoji pritožbi, je sodišče druge stopnje na podlagi določila 3. odst. 402. čl. ZKP obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni.