Jedro

Dejstvo, da se škoda odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, ne pomeni valorizacije odškodnine, pač pa da je potrebno v primeru, kot je obravnavani, upoštevati, da je bil zaradi delnega plačila povrnjen del škode (kolikšen je bil povrnjen del, pa je potrebno ugotoviti bodisi v času plačila bodisi v času odločanja).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 40243/2009 z dne 31. 3. 2009 vzdržalo v veljavi za znesek 7.743,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 31. 3. 2009 dalje do plačila ter glede izvršilnih stroškov, v ostalem (za znesek glavnice 170,49 EUR ter za znesek zakonskih zamudnih obresti od zneska 8.516,34 EUR od 11. 9. 2007 do 30. 3. 2009) pa sklep razveljavilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 375,00 EUR s pripadki v primeru zamude.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, vsaka v tistem delu, v katerem v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspela.

3. Tožnica se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da zneski, ki jih je tožnica izplačala oškodovancem, predstavljajo zanjo premoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi kršitve pogodbe o obveznem avtomobilskem zavarovanju. Iz določbe drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) res izhaja, da pride dolžnik v primeru, ko rok za izpolnitev ni določen, v zamudo šele, ko upnik od njega zahteva, da izpolni obveznost, vendar je rok za povrnitev premoženjske škode oškodovancu določen v 165. členu OZ (odškodninska obveznost za povrnitev premoženjske škode se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode). Zato je tožnica upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti od izplačanih zneskov od dneva izplačila odškodnine oškodovancem dalje do plačila. Navedbe tožnice, da je regresni zahtevek poslala 27. 8. 2007, so vzete iz konteksta pripravljalne vloge z dne 4. 5. 2011; iz navedene pripravljalne vloge ne izhaja le, da je tožeča stranka regresni zahtevek poslala, ampak tudi da je toženka regresni zahtevek prejela. Navedla je, da je rok za izpolnitev potekel 11. 9. 2007, toženka pa teh navedb ni prerekala. Na podlagi šestega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), ki je veljal v relevantnem obdobju, je bil z zakonom določen limit regresa 8.345,85 EUR. Zato je tožeča stranka svojo terjatev obračunala tako, da je znesek limita regresa valorizirala na dan 11. 9. 2007 (kar znaša 8.516,34 EUR), šele od poteka roka za prostovoljno izpolnitev pa je od navedenega revaloriziranega zneska obračunala zakonske zamudne obresti. Opozarja še na določbo 168. člena OZ o odmeri škode po cenah ob izdaji sodne odločbe, kar pomeni da lahko oškodovanka zahteva tudi valorizacijo odškodnine, saj je namen le-te v ohranjanju kupne moči denarja. Zato je njen zahtevek v celoti utemeljen tudi v delu, v katerem je od toženke zahtevala plačilo revalorizacijskih obresti.

4. Toženka pa v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma sodbo ustrezno stroškovno spremeni. Meni, da se sodišče neupravičeno sklicuje, da toženka ni ugovarjala zatrjevani neprilagojeni hitrosti ter da ni dokazala tehnične brezhibnosti vlečnega sklopa. Toženka je ves čas oporekala trditvam tožnice o protipravnem ravnanju toženke oziroma voznika vozila ter se sklicevala na višjo silo, na splet nesrečnih okoliščin in močno poškodovanost cestišča brez potrebnih opozorilnih znakov. Dokazno breme pa je glede protipravnosti ravnanja bilo na tožnici, in ne na toženki. Sodišče se sklicuje le na enostransko prijavo oškodovancev in trditve tožnice brez dokaznih predlogov. Zato je bilo nepravilno uporabljeno pravilo o dokaznem bremenu, posledično pa zmotno uporabljeno tudi materialno pravo ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodba pa glede tega tudi nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Poleg tega dejstvo, da voznik vozila ni imel ustreznega vozniškega dovoljenja, ni v vzročni zvezi s škodo, ki je nastala. Sodišče ne pojasni, zakaj naj bi to bilo v vzročni zvezi s škodno posledico. Sodišče je tudi nekritično sledilo navedbam tožnice, da bi moral imeti F. D. tudi vozniško dovoljenje kategorije E, kar ne drži. Vozilo s prikolico namreč ni prekoračilo predpisane teže za dovoljenje B kategorije. Sodišče zmotno navaja, da takrat veljavni Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) ni več določal pojma mase praznega vozila in je zato neupravičeno prištevalo še prtljago, tovor oziroma obremenjeno vozilo. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral voznik imeti vozniško dovoljenje E kategorije, ker je teža vozila presegla težo prikolice, kar sploh ni bila z zakonom predpisan omejitev. Tožnica torej ni dokazala, da naj bi voznik vozil brez ustreznega dovoljenja, da vozilo ni bilo tehnično brezhibno in tudi ne, da naj bi voznik vozil z neprilagojeno hitrostjo. Zato ni prišlo do izgube zavarovalnih pravic toženke. Razen tega pri pobotu sodišče ni opravilo valorizacije pobotnega zahtevka, zaradi česar je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Pretirana pa je bila tudi odmera višine odškodnine po vseh postavkah.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani pravdni zadevi vse odločilne okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP - bistvene kršitve postopkovnih določb iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih pritožbeno sodišče upošteva po uradni dolžnosti, so naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče glede pritožbenih trditev obeh pravdnih strank glede (ne)upoštevanja valorizacije opozarja na v 371. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) uzakonjeno načelo denarnega (monetarnega) nominalizma (1), ki valorizacije sicer ne izključuje (in se stranki zanjo lahko dogovorita, če ni takšen dogovor v nasprotju z zakonom) (2), a je dopustna pod pogojem, da je dogovorjena (to pa se v obravnavani zadevi ne zatrjuje), in so zato temu nasprotne pritožbene trditve obeh strank neutemeljene. Sicer pa se glede odločilnih okoliščin pritožbeno sodišče na obsežne, pravilne in jasne razloge izpodbijane sodbe sklicuje in jih v izogib ponavljanju zato ne navaja ponovno. Glede pritožbenih trditev tožnice pa opozarja, da zapadlost ni zamuda, zaradi česar se tožnica neutemeljeno sklicuje na 165. člen OZ, ki tudi ne določa roka izpolnitve obveznosti (3), pač pa (le) zapadlost. Dejstvo, da se v skladu z določbo 168. člena OZ škoda odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, pa ne pomeni valorizacije odškodnine, pač pa da je potrebno v primeru, kot je obravnavani, upoštevati, da je bil zaradi delnega plačila povrnjen del škode (kolikšen je bil povrnjen del, pa je potrebno ugotoviti bodisi v času plačila bodisi v času odločanja). Neutemeljene so tudi toženkine pritožbene trditve glede (ne)ustreznosti predpisanega vozniškega dovoljenja, še posebej pa je neutemeljen pritožbeni očitek o neobstoju vzročne zveze med ravnanjem voznika vozila (sozavarovane osebe), ki ima za posledico izgubo zavarovalnih pravic toženke (zavarovanke), in posledico, do katere je prišlo zaradi odklopa prikolice od vlečnega (toženkinega) vozila, pri čemer je povsem neumestno sklicevanje na višjo silo, splet nesrečnih okoliščin in zgolj navrženo zatrjevano močno poškodovanost cestišča (brez potrebnih opozorilnih znakov). Nesporne dejanske okoliščine nastale škode (kot posledice odklopa prikolice (priklopnega vozila) od vlečnega (toženkinega) vozila s posledico (priklopno vozilo je v posledici odklopa zapeljalo na nasprotni vozni pas)) omogočajo jasen in zanesljiv zaključek o obstoju vzročne zveze.

7. Ker je izpodbijana sodba pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

8. Na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbama nista uspeli.

(1) 371. člen OZ določa: „Če je predmet obveznosti vsota denarja, mora dolžnik plačati tisto število denarnih enot, na katero se glasi obveznost, če se upnik in dolžnik v skladu z zakonom ne dogovorita drugače.“

(2) Prvi odstavek 372. člena OZ;

(3) Pritožbena trditev o nasprotnem ne drži;