Jedro

Tožeča stranka in toženec sta v pogodbi o zaposlitvi dogovorila t.i. konkurenčno klavzulo. Toženec je v času zaposlitve pri tožeči stranki pridobil posebna tehnična in poslovna znanja. Takšna dela opravlja sedaj tudi pri novem delodajalcu. Čeprav je toženec pri novem delodajalcu zaposlen kot direktor, v tej vlogi med ostalim (poleg vodstvene funkcije) koordinira tudi opravila, ki jih je izvajal na prejšnjem delovnem mestu, to je na delih, ki hkrati predstavljajo dejavnost novega delodajalca. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

III. Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki zaradi kršitve konkurenčne prepovedi plačati odškodnino v znesku 919.059,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.10.2005 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (1. točka izreka), v presežku pa zahtevek za znesek 468.458,70 SIT in zakonske zamudne obresti od zneska 1.387.518,30 SIT za čas od 17.5.2005 do 6.10.2005 zavrnilo (2. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 82.995,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25.9.2006 dalje do plačila, v roku 8 dni (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili tožeča stranka in toženec iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 2/04), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. 3. Tožeča stranka izpodbija sodbo v delu zavrnitve zahtevkov in zoper odločitev o stroških (v 2. in 3. točki izreka). Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da pri izračunu odškodnine ni mogoče upoštevati tudi plačil za opravljene nadure, potne stroške in malico. Po določbi drugega odstavka 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. V plačo sodijo tudi povračila stroškov v zvezi z delom. Toženec je kršil pogodbo takrat, ko je začel s konkurenčno dejavnostjo, zaradi česar do zamude s plačilom ni prišlo šele z vložitvijo tožbe. Poleg tega se ne strinja z odločitvijo o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo, tako da njenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Toženec izpodbija sodbo v delu ugoditve zahtevkov (v 1. in 3. točki izreka). Navaja, da je pri tožeči stranki opravljal delo referenta za najem vozil, pri katerem ni pridobil nobenih tehničnih proizvodnih znanj in poslovnih zvez, ki bi pomenile posebno vrednost v okviru poslovanja delodajalca. Našteva konkretna opravila, ki jih je izvajal pri tožeči stranki. Pri njih gre predvsem za delovne naloge, ki so značilne za vsako storitveno ali drugo dejavnost. Tudi v turizmu je potrebno prodati stranki določene storitve za čim višjo ceno in z njo ustrezno komunicirati ter ji ponuditi dodatne storitve. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je pojasnil, da se specifična znanja, ki jih je toženec pridobil pri svojem delu, nanašajo na to, kako po visoki ceni prodati storitve, kako omejiti rizik oziroma prepoznati stranko in kako ustvariti čim večjo razliko v ceni. Za referenta za najem vozil je pomembno, da ima na zalogi pravilno število vozil, da stranki proda ustrezna dodatna zavarovanja, da zna ustrezno pregledati vozilo zaradi škode. Opravila in znanja, ki jih je navedel zakoniti zastopnik tožeče stranke, se lahko pridobijo tudi pri opravljanju kakšne druge dejavnosti. Prodaja storitev po višji ceni je prav tako lastnost vsake storitvene dejavnosti. Enako velja za planiranje, evidentiranje različnih podatkov, sprejemanje rezervacij, kontrola ter čiščenje vozil in ostala znanja, ki jih je navedla tožeča stranka. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbam zaposlenih prič, ki so obrazložile, v čemu je bilo toženčevo delo specifično, in da teh izkušenj ni mogoče pridobiti v zvezi z opravljanjem kakšne druge dejavnosti. Sam, ki je bil zaslišan kot stranka in priča A.A. sta izpovedala, kakšno delo opravlja kot direktor pri novem delodajalcu. V ničemer mu ne koristijo znanja in izkušnje, ki jih je pridobil z delom pri tožeči stranki. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zahtevke tožeče stranke v celoti zavrne, ji naloži v plačilo stroške postopka oziroma podrejeno, da v izpodbijanem delu razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarjata pritožbi in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijani sodbi na pritožbene navedbe obeh strank še odgovarja.

7. V zadevi je tožeča stranka očitala tožencu, da je po prenehanju dela pri njej, potem ko se je v nadaljevanju zaposlil pri novem delodajalcu, kršil konkurenčno klavzulo iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je presojalo dogovor med strankama iz XVI. točke pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo 38. člena ZDR. Po navedeni zakonski določbi se lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita za prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti najdalj za obdobje dveh let po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in le v primerih, ko delavcu preneha pogodba po njegovi volji ali krivdi.

8. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je bistvo takšne ureditve v tem, da so s konkurenčno klavzulo varovani interesi delodajalca pred nelojalno oziroma prepovedano konkurenco s strani bivših delavcev. Ravnanje delavca, da po prenehanju delovnega razmerja ustanovi podjetje ali nadaljuje z enako ali podobno dejavnostjo kot jo ima delodajalec, kar je pridobil v zvezi s prejšnjim delom, pomeni za delodajalca slabši konkurenčni položaj, ki mu omejuje možnosti nastopanja na trgu.

9. Iz izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje je razvidno, da je toženec opravljal delo pri tožeči stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu referenta za najem vozil. Tožencu je prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki na podlagi njegove volje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec v času zaposlitve pri tožeči stranki pridobil posebna tehnična in poslovna znanja, in da takšna dela opravlja sedaj pri novem delodajalcu. Čeprav je pri njemu zaposlen kot direktor, v takšni vlogi med ostalim (poleg vodstvene funkcije) koordinira tudi opravila, ki jih je izvajal na prejšnjem delovnem mestu, to je na delih, ki hkrati predstavljajo dejavnost novega delodajalca. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilno dokazno oceno in obrazložilo razloge, ki se nanašajo na obveznost toženca, da poravna tožeči stranki odškodnino.

10. Pri ugotavljanju zamude je pravilno upoštevalo, da se plačilo odškodnine iz naslova kršitve konkurenčne klavzule šteje za pogodbeno kazen, ki je v skladu z določbo 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01) iskovina, pri kateri je dolžnik v zamudi, ko ga upnik pisno ali ustno z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, izrecno pozove na takšno izpolnitev. Glede tega je utemeljeno izhajalo iz stališča, da je v konkretnem primeru prišel toženec v zamudo s plačilom odškodnine najkasneje z dnem 7.10.2005, ko je v zadevi vložil tožbo, in ne prej, saj ni izkazano, da bi ga tožeča stranka zaradi plačila pred tem pisno pozvala.

11. Pritožbeno sodišče je preizkusilo prisojeno odškodnino po višini in ugotovilo, da je pri njej pravilno upoštevan znesek povprečne toženčeve plače za redno delo iz obdobja zadnjih treh mesecev, to je višina osnovne plače, ne pa tudi nadure, dodatki, potni stroški in regres za malico. Glede tega poudarja, da se delavcu določi osnovna plača v pogodbi o zaposlitvi, ki je podlaga za sklenitev delovnega razmerja in se izplačuje za poln delovni čas, normalne pogoje dela ter predvidene delovne rezultate. Po določbi 126. člena ZDR je delavec poleg osnovne plače upravičen tudi do plače za delovno uspešnost in dodatkov. Nadalje tudi do plačila iz naslova nadur. Vendar do navedenih izplačil samo v primeru, če ugotovi delodajalec, da je do njih upravičen, saj ne predstavljajo stalne plačilne postavke. Regres za malico spada med posebne prejemke, določene v kolektivni pogodbi, enako velja tudi za povračila stroškov prevoza v zvezi z delom, kar ni mogoče zajeti v višino osnovne plače, ki se dogovori v pogodbi o zaposlitvi.

12. Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene razloge, ki sta jih tako tožeča stranka kot toženec poskušala uveljaviti vsak v svoji vloženi pritožbi. Ugotovilo je, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Zato je zavrnilo obe pritožbi in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Ker tožeča stranka in toženec s pritožbama nista uspela, sama krijeta vsak svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da v konkretni zadevi tako znesek prisojenega kot zavrnjenega zahtevka ne dosega višine revizijskega minimuma (drugi odstavek 367. člena ZPP). Zato je moralo v skladu z določbo 5. točke 31. člena in v zvezi z določbo 32. člena ZDSS-1 odločati o tem, ali dopusti revizijo. V skladu z določbo prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za presojo, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.