Jedro

Nezakonitost ravnanja z uvoženim blagom predstavlja nepredložitev tega blaga carinskemu organu (1. odstavek 32. člena CZ) oziroma dejstvo, da za sporno blago ob vnosu v Slovenijo ni bila vložena carinske deklaracije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.2.2001, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Carinarnice Sežana z dne 4.1.2000, s katero ji je navedeni prvostopni organ naložil plačilo carine v višini 10.068 SIT in prometnega davka v višini 15.437 SIT za uvoženo blago, ki ga ni predložila v postopek za sprostitev v prost promet. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali je carinski organ tožnici upravičeno naložil plačilo carinskih dajatev za blago, ki naj bi ga 9.5.1998 kupila v Italiji in istega dne nezakonito vnesla na carinsko območje Slovenije.

Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi sklicuje na določbe 9. a, 10. in 12. točke 3. člena, 1. alinee 1. odstavka 4. člena, 1. odstavka 32. člena, 2. odstavka 45. člena, 154. člena in 2. točke 161. člena Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95) in na določbi 8. člena in 1. odstavka 11. člena Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve (Uredba, Uradni list RS, št. 56/95 in 72/95).

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je iz fotokopij računov z dne 9.5.1998, ki so del upravnih spisov zadeve in ki so jih prvostopnemu organu posredovali italijanski carinski organi, razvidno, da je tožnica tega dne kupila blago v skupni vrednosti 1.699.000 ITL in račune tudi overila pri italijanskih carinskih organih. Da je s še štirimi drugimi osebami 9.5.1998 iz Italije pripeljala različno blago in da je posodila potni list z namenom vračila davka (IVA), je tožnica sama navedla v pritožbi zoper prvostopno odločbo. V račune sodišče prve stopnje, tudi glede na tožničine navedbe v odgovoru prvostopnemu organu z dne 30.6.1998 (ki je v upravnih spisih), torej med ugotovitvenim postopkom, in glede na njene navedbe v pritožbi zoper prvostopno odločbo, ne dvomi. Glede na takšno dejansko stanje pa je tudi po presoji sodišča carinski organ ravnal pravilno, ko je tožnici, katere podatki so navedeni na spornih računih, po uradni dolžnosti naložil plačilo carinskih dajatev. Glede na določbe 2. točke 161. člena CZ ter 1. odstavka 8. in 1. odstavka 11. člena Uredbe so namreč domači potniki dolžni, kolikor vrednost blag, ki ga prinašajo iz tujine, presega 80. ECU, v skladu s 1. odstavkom 32. člena CZ predložiti carinskemu organu ter za sprostitev blaga v prost promet vložiti carinsko deklaracijo (9. a točka 3. člena CZ, v zvezi s 45. členom CZ). Tudi za sprostitev blaga v prost promet se namreč zahteva izvedba carinskega postopka, ki se v skladu z določbo 2. odstavka 45. člena CZ začne na podlagi vložene carinske deklaracije, te pa tožnica nesporno ni vložila. Tako po mnenju sodišča prve stopnje ne drži tožbena trditev, da je ob prehodu carinske črte blago predložila slovenskemu carinskemu organu. Na odločitev tudi ne more vplivati tožbena navedba v zvezi s tem, da zoper njo nikoli ni bil uveden prekrškovni postopek. Pravno podlago za naknaden obračun carinskega dolga predstavlja določba 154. člena CZ, in sicer v predmetni zadevi točka a) 1. odstavka. Nezakonitost ravnanja s carinskim blagom pa se ne ugotavlja v posebnem postopku,pač pa v ugotovitvenem postopku po 154. členu CZ. Tako je nezakonitost ravnanja s spornim carinskim blagom ugotavljal prvostopni organ v predmetnem carinskem postopku.

V zvezi s tožbenim ugovorom uporabe Zakona o carinski službi (ZCS-1, Uradni list RS, št. 56/99), ki ga je tožnica uveljavljala tudi že v pritožbi, ter glede naložitve plačila prometnega davka se sodišče pridržuje razlogom izpodbijane odločbe in se nanje v izogib ponavljanju tudi sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000). V zvezi s pritožbenim ugovorom zoper prvostopno odločbo glede pristojnosti prvostopnega organa se je namreč tožena stranka sklicevala na 14. točko 12. člena ZCS-1, ki je že veljal v času izdaje prvostopne odločbe (dne 4.1.2000). V zvezi z naloženim plačilom prometnega davka pa je tožena stranka v izpodbijani odločbi pojasnila, da je v času, ko je bilo obravnavano blago vneseno v Slovenijo, veljal Zakon o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 - 35/98), ki je določal plačevanje prometnega davka ob uvozu proizvodov.

Sodišče prve stopnje torej ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in da temelji na zakonu, zaradi česar je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Glede na takšno stanje zadeve oprava glavne obravnave ne bi mogla vplivati na odločitev.

Tožnica v pritožbi, vloženi dne 22.4.2003, navaja tako, kot v tožbi zoper izpodbijano odločbo ter še dodaja: Sodišče prve stopnje molči o bistvenem pravnem vprašanju, to je glede zakonitosti pridobitve fotokopij obrazcev za uveljavljanje povrnitve prometnega davka s strani italijanskih organov. Fotokopija navedenih obrazcev predstavljajo očitno neverodostojne listine in so brez veljave. Sicer pa opozarja, da na teh obrazcih ni nikjer navedeno, da se bodo uporabili za katerikoli drug namen, razen za povračilo prometnega davka. Uporaba osebnih podatkov za drug namen, kot se zbirajo, brez privolitve osebe, katere last so, če seveda ni izkazano, da gre za kriminalno dejavnost te osebe, pa po njenem mnenju pomeni kršitev 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki velja tako v Republiki Sloveniji, kot v Italiji.

Zgolj pavšalno sklicevanje sodišča prve stopnje na obrazložitev upravnega organa po njenem mnenju nikakor ne zadostuje, saj iz te obrazložitve ni razvidno, na kateri pravni podlagi je upravni organ lahko izdal odločbo po novem Zakonu o carinski službi iz leta 1999. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega in prvostopnega postopka oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje po opravljeni glavni obravnavi, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da tožničina pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z navedeno določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodni odločbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki se v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po presoji revizijskega sodišča revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Tudi revizijsko sodišče meni, da je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo (določbe 3., 4., 45., 154. in 161. člena CZ ter 1. odstavka 11. člena navedene Uredbe) v zvezi s pravilno ugotovljenim dejanskim stanjem, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, to je, da ni mogoče dvomiti v fotokopije računov z dne 9.5.1998, ki so v upravnih spisih, tudi glede na tožničine navedbe v odgovoru prvostopnemu organu z dne 30.6.1998, torej med ugotovitvenim postopkom, in glede na njene navedbe v pritožbi zoper prvostopno odločbo. V zvezi s tem je neupoštevane tožničin revizijski ugovor, da so ti računi neverodostojni oziroma brez veljave ter da pomenijo kršitev 8. člena EKČP, saj jih kot take ni označila v svojem dopisu prvostopnemu organu z dne 30.6.1998, ki je v upravnih spisih ("potrdila fakture in nič drugega").

Tudi revizijsko sodišče meni, da nezakonitost ravnanja z uvoženim blagom predstavlja tožničina nepredložitev tega blaga carinskemu organu (1. odstavek 32. člena CZ) oziroma dejstvo, da tožnica za sporno blago ob vnosu v Slovenijo ni vložila carinske deklaracije.

Ne drži tudi revizijski ugovor, da iz obrazložitve upravnega organa ni razvidno, na kateri pravni podlagi je upravni organ lahko izdal odločbo po novem Zakonu o carinski službi iz leta 1999. To je upravni organ (tožena stranka) navedel, s sklicevanjem na 14. točko 12. člena ZCS-1, ki je že veljal v času izdaje prvostopne odločbe (dne 4.1.2000) hkrati pa je tudi pojasnil, da je v času, ko je bilo obravnavano blago vneseno v Slovenijo, veljal Zakon o prometnem davku, ki je določal plačevanje prometnega davka ob uvozu proizvodov.

Po vsem napačno je tožničino revizijsko mnenje, da je izpodbijana odločba tožene stranke pavšalna, nesklepčna in dejansko brez obrazložitve in da jo zato ni mogoče preizkusiti, saj to ne izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, kot tudi ne iz citiranih zakonskih določb. Revizijsko sodišče tudi ni upoštevalo tožničinega predloga za povrnitev stroškov revizije, saj tožnica kot revidentka z revizijo ni uspela.

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato sodišče tega razloga ni presojalo.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.