Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba U 833/93-5

ECLI:SI:VSRS:1994:U.833.93.5 Upravni oddelek

pridobitev državljan druge republike
Vrhovno sodišče
14. september 1994
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Kraj dejanskega življenja je lahko le kraj, v katerem oseba dejansko v pretežni meri zadovoljuje svoje življenjske potrebe, zato oseba, ki dela v tujini in tam tudi pretežno živi, ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v R Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila prošnji tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi navaja, da je tožnik leta 1984 v Sloveniji prijavil stalno prebivališče, vendar pa v Sloveniji dejansko nikoli ni živel. Še vedno živi in dela v ZR Nemčiji, v Slovenijo pa prihaja le občasno. Ker torej ne izpolnjuje pogoja iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije - ZDS, da dejansko živi v Sloveniji, njegovi prošnji ni bilo mogoče ugoditi.

Tožnik v tožbi navaja, da je oče sedmih otrok, v starosti od 10 do 27 let in nihče izmed njih še ni zaposlen. Žena je gospodinja brez lastnih dohodkov. Zaradi eksistenčnih težav se je bil tožnik prisiljen zaposliti v Nemčiji. Celotna družina je vezana le na njegove dohodke v Nemčiji. Z zaposlitvijo v Sloveniji številne družine prav gotovo ne bi mogel preživljati. Tožnik je torej zdomec, vendar pogosto prihaja na obisk k družini, kar lahko potrdijo priče. Meni, da samo zato, ker je zdomec, ne sme biti kaznovan z zavrnitvijo državljanstva, temveč bi se ga moralo tretirati kot, da dejansko živi v Sloveniji. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je toženec vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije 27.12.1991. V vlogi je navedel, da je zaposlen v ZR Nemčiji. Kot dopolnitev vloge je tožnik priložil izjavo, iz katere je razvidno, da je odšel v tujino leta 1971, da v Sloveniji pred odhodom v ZR Nemčijo ni bival ter da v Slovenijo prihaja pogosto in da se ima tudi namen vrniti. Za vročitev odločbe je pooblastil svojega sina. Zaradi natančne ugotovitve dejanskega stanja je tožena stranka naložila Mestnemu sekretariatu za notranje zadeve Ljubljana, da v postopku zasliši tožnikovega sina. Dne 23.12.1992 je bil tako zaslišan eden od tožnikovih sinov. Ta je povedal, da je njegov oče odšel v ZR Nemčijo. S prihranki iz tujine je v Sloveniji kupil hišo in si na tem naslovu tudi leta 1984 prijavil prebivališče. Takrat je tudi pripeljal v Slovenijo ostale člane njegove družine. Sam v Sloveniji nikoli ni bil zaposlen. Na podlagi teh navedb je tožena stranka ocenila, da pogoj dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji ni izpolnjen, zato vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe ter predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 1. odstavku 40. člena ZDS, po katerem mora državljan druge republike, ki želi pridobiti slovensko državljanstvo na navedeni pravni podlagi, poleg formalno prijavljenega stalnega prebivališča v Sloveniji, izpolnjevati tudi pogoj, da tukaj dejansko živi. Ker je tožnik na začasnem delu v Nemčiji, kar ni sporno, drugega pogoja iz navedene določbe zakona tudi po presoji sodišča ne izpolnjuje. Tudi če je točna trditev, da tožnik pogosto obiskuje družino, ki živi v Sloveniji, življenja v takšnih okoliščinah ni mogoče šteti za dejansko življenje v Sloveniji. Kraj dejanskega življenja je lahko le kraj, v katerem oseba dejansko v pretežni meri zadovoljuje svoje življenjske potrebe in te tožnik sedaj zadovoljuje v Nemčiji. Ker pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakon izrecno veže na dejansko življenje v Sloveniji, za kar pa ni mogoče šteti pogostih obiskov, na kar se tožnik v tožbi sklicuje, je po mnenju sodišča sklep tožene stranke, da tožnik na tej pravni podlagi ne more pridobiti državljanstva Republike Slovenije, utemeljen. Na odločitev tudi ne more vplivati lastninska pravica na nepremičnini v Sloveniji, ker po določbi 40. člena zakona pridobitev državljanstva ni odvisna od te okoliščine.

Iz navedenih razlogov je sodišče kot neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia