Jedro

Med pravdnima strankama je bilo dogovorjeno, da je izbira izvajalca in načina popravila vozila prepuščena zavarovalnici. Določba o izbiri je jasna. Toženka je tista, ki ima pravico izbrati izvajalca, ki bo popravil škodo, h katere povrnitvi se je zavezala z zavarovalno pogodbo. Zaradi določbe o izbiri tožnik ni bil povsem svoboden in prost pri izbiri izvajalca in načina odprave škode, ampak je moral v tem delu slediti navodilom toženke.

Tožnik je uveljavljal strošek novih originalnih delov. Skladno z dokaznim bremenom, bi moral tožnik takšen strošek tudi izkazati.

Kadar sta sporna tako temelj odškodninske odgovornosti kot tudi višina škode in se izvajajo dokazi v zvezi s temeljem in višino zahtevka, sodna praksa v določenih primerih upošteva uspeh strank glede na aritmetično sredino. Vendar je takšna metoda izračuna uporabljiva le v izjemnih primerih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožniku) plačati znesek 696,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku, glede glavnice v višini 3.213,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2013 dalje in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 696,20 EUR od 15. 10. 2013 do 28. 1. 2014, je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v znesku 933,90 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Navaja, da vsebina Splošnih pogojev ni jasna, ko gre za izbiro izvajalca. Vsebine zavarovalne police ni mogoče razlagati tako, da bi zavarovanec moral vozilo popraviti na enem izmed pogodbenih servisov. Zmotno je sklicevanje na tč. e) prvega odstavka 8. člena Splošnih pogojev, saj tožnik ni prejel popusta na premijo. Ni jasna sankcija, če zavarovanec določila o izbiri ne upošteva. Ker dodaten popust ni bil obračunan, ni podlage za zmanjšanje zavarovalnine, če vozilo ni bilo popravljeno na pogodbenem servisu.

Po nastopu zavarovalnega primera zavarovalnica ne more postaviti dodatnih omejitev. Zmoten je zaključek, da zapisnik o ogledu predstavlja le realizacijo pogodbenega določila. Pogodbena določila morajo biti zapisana že v splošnih pogojih. O tem se je že izrekla tudi sodna praksa (VSK I Cp 626/2021). Cenilec toženke ni podal nobenih zahtev in navodil, kje se vozilo lahko popravlja. Toženka bi lahko predlagala zaslišanje cenilca. Nobene podlage ni za zaključek, da je imela zavarovalnica interes, da so stroški popravila čim nižji. Tožnik ni bil seznanjen, na katerem servisu naj popravi vozilo ter s seznamom pogodbenih servisov. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v tč. 33 obrazložitve ni razlogov o tem, na kakšen način je bil tožnik seznanjen z nadaljnjim potekom popravila vozila.

Iz zavarovalne pogodbe ne izhaja omejitev na krajevno običajne cene. Dolžnost toženke kot zavarovalnice je, da seznani tožnika, kje in kako naj se odpravi škoda. Dolžnosti zavarovanca pa so določene v 28. členu Splošnih pogojev. Iz zapisnika ne izhaja omejitev višine stroškov popravila. V tč. 38 obrazložitve so razlogi glede ugotavljanja cene delovne ure na servisu sami s seboj v nasprotju. Ni pogojev za uporabo krajevno običajne cene. Sicer pa je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da zaračunana cena A., s. p., presega krajevno običajno ceno, kar je tožnik dokazoval s predloženim izvedenskim mnenjem iz postopka P 1/2017. Primerljive niso samo cene servisov iz Sežane, ampak tudi okolice, kamor sodi mesto Koper.

Izvedenec je ugotovil, da so bili v vozilo vgrajeni originalni rezervni deli. Zaradi obrabe ni več mogoče ugotoviti, ali so bili v letu 2013 vgrajeni novi ali rabljeni rezervni deli. Ugovor, da ni izkazano, da je šlo za nove dele, je toženka podala šele v odgovoru na tožbo. Toženka bi lahko takoj po popravilu sama preverila, ali so bili vgrajeni novi rezervni deli, kar bi tudi morala storiti skladno s profesionalno skrbnostjo.

Sodišče prve stopnje je toženki neutemeljeno dodelilo dodaten rok za pripombe na izvedensko mnenje. Toženka je zatrjevala le, da ni izkazano, da so bili vgrajeni novi rezervni deli. Tožnik tudi ni trdil, da so bili vgrajeni novi deli, zato je irelevantno ugotavljanje, kateri deli so bili vgrajeni. Dopolnitev izvedenskega mnenja ni bila potrebna. V zavarovalni pogodbi ni navedeno, da bi morali biti deli zamenjani z novimi ali originalnimi. Nesporno je, da je bilo vozilo popravljeno, zato je tožnik upravičen do povračila stroškov za zamenjavo delov.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, saj je treba upoštevati, da po toliko letih ni mogoče ugotoviti, kakšni rezervni deli so bili dejansko vgrajeni. Dobavnice niso primeren dokaz, da so bili rezervni deli tudi vgrajeni v vozilo. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati vsaj, koliko znaša strošek popravila, če bi šlo za rabljene originalne rezervne dele. Deli so bili namreč originalni in zamenjani. S popravilom pa so tožniku nastali stroški. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa bi lahko zahtevku le delno ugodilo in tožniku priznalo vsaj strošek rabljenih originalnih delov.

Glede pravdnih stroškov bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožnik po temelju uspel 100% ter po višini 18%, kar pomeni 59% uspeh tožnika. Glede temelja je bilo potrebnih več stroškov, zato je prav, da se upošteva uspeh tožnika tako po temelju kot višini.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo. Prereka pritožbene navedbe in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o zavarovanju avtomobilskega kaska (B3). Na podlagi Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska (ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, v nadaljevanju Splošni pogoji) je bila toženka po nastanku zavarovalnega primera dolžna tožniku povrniti škodo v višini stroškov popravila (prvi odstavek 16. člena Splošnih pogojev). Med pravdnima strankama je bilo dogovorjeno, da je izbira izvajalca in načina popravila vozila prepuščena zavarovalnici. Kot je utemeljeno ugotovilo sodišče prve stopnje, je določba o izbiri povsem jasna. Toženka je tista, ki ima pravico izbrati izvajalca, ki bo popravil škodo, h katere povrnitvi se je zavezala z zavarovalno pogodbo. Prav tako ima toženka pravico izbrati način popravila, ki bo zagotavljal odpravo škode. Iz zavarovalne police tako izhaja pravica toženke, da po nastanku škodnega dogodka sama izbire servis, kjer se bo vozilo popravilo, kot tudi način odprave škode.

6. Neupoštevanje določbe o izbiri izvajalca, skladno z 942. členom Obligacijskega zakonika (OZ) res ne vodi do izgube pravice do odškodnine ali zavarovalne vsote. Vendar pa 942. člen OZ toženki ne preprečuje, da v zavarovalni pogodbi stranki omeji izbiro izvajalca in način odprave škode.

7. Za veljavnost dogovorjene klavzule o izbiri izvajalca in načina popravila škode niti ni relevantno, ali je bil tožniku obračunan popust za posebne okoliščine na podlagi e) alineje prvega odstavka 8. člena Splošnih pogojev. Bistveno je, da je bila takšna klavzula dogovorjena ob sklenitvi pogodbe in jasno ter nedvoumno zapisana v zavarovalno pogodbo. Če je bil tožnik mnenja, da bi zato moral prejeti še dodaten popust, bi slednje lahko zahteval od toženke ob sklenitvi pogodbe. Drugi odstavek 8. člena Splošnih pogojev, na katerega se sklicuje tožnik, v konkretnem primeru ni uporabljiv. Obravnava primere, ko se popust napačno obračuna na premijo na podlagi okoliščin, ki ne ustrezajo določilom o zmanjšani nevarnosti in posebnim okoliščinam.

8. Po nastanku škodnega dogodka je tožnik izpolnil svojo obveznost glede zahtevanih podatkov in dokazil, ki so nujno potrebni za ugotavljanje vzroka, obsega in višine škode. Prijavil je škodni dogodek ter vozilo pripeljal k cenilcu. Ker je iz zavarovalne police izhajal dogovor, da je izbira izvajalca in načina popravila prepuščena zavarovalnici, pa je toženka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v zapisniku o ogledu poškodovanega vozila predlagala popravilo na enem izmed njenih pogodbenih servisov, ter zapisala, da se ne obvezuje plačila računa v celoti, če se vozilo popravlja na servisu, ki ni njen pogodbenik, v nobenem primeru pa ne bo priznala stroškov popravila, ki bodo presegali stroške popravila po krajevno običajnih cenah. V izogib prekoračitvi stroškov je tudi zahtevala, da se ji pred pričetkom del dostavi v potrditev ponudbo za popravilo vozila.

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno graja, da ni prejel jasnih navodil, kje lahko vozilo popravi. Tožniku so bila na jasen način posredovana vsa potrebna navodila za izbiro servisa in način popravila vozila. Seznanjen je bil, kje lahko vozilo popravi in v kakšnem obsegu. Kot izhaja iz 31. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, namreč iz zapisnika o ogledu škode v konkretnem primeru izhaja, da servis še ni bil izbran oziroma je bil izbran nepogodbeni servis. Tožnik ne trdi, da je sploh izrazil interes za popravilo na pogodbenem servisu in zahteval seznam pogodbenikov. Tudi iz zapisnika je razumeti, da je že izbral nepogodbeni servis. Glede na vsebino zapisnika tako toženki ni moč očitati, da tožniku ni dala vseh potrebnih navodil. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da cenilec ob ogledu vozila ni imel nobenih posebnih zahtev glede popravila. Že iz samega zapisnika o ogledu škode povsem jasno izhaja omejitev obsega popravila ter navodila glede izbire izvajalca popravila, pravilni pa so tudi zaključki sodišča prve stopnje v 32. točki obrazložitve, na katere se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju sklicuje.

10. Toženkino pogodbeno obveznost predstavlja izplačilo odškodnine, če nastane zavarovalni primer (943. člen OZ). Tožnik, kot zavarovanec, je bil na drugi strani dolžan po škodnem dogodku skrbeti, da bi bile posledice škodnega dogodka čim manjše (prvi odstavek 950. člena OZ). Zapisnik o ogledu vozila ni v ničemer dodatno omejeval tožnika. Že pogodbena določila (klavzula o izbiri izvajalca in načina popravila) v zavarovalni pogodbi so določala omejitev pri izplačilu odškodnine. Tožnik si napačno razlaga vsebino zavarovalne pogodbe. Zaradi določbe o izbiri namreč tožnik ni bil povsem svoboden in prost pri izbiri izvajalca in načina odprave škode, ampak je moral v tem delu slediti navodilom toženke. Zaradi pogodbeno določene omejitve pri izplačilu odškodnine, ki je bila določena že v zavarovalni pogodbi in ne šele v zapisniku, je toženka ob ogledu poškodovanega vozila tožnika utemeljeno opozorila, da za nepogodbeni servis ne bo priznala vsakršnega stroška popravila, ampak le strošek popravila po krajevno običajnih cenah.

11. Ker je bila izbira izvajalca in načina popravila pogodbena pristojnost toženke, je ta imela pravico in upravičen interes, da sama določi pogoje plačila stroškov popravila. Iz 33. točke obrazložitve jasno izhaja, da so bila tožniku navodila o odpravi škode dana ob nastopu zavarovalnega primera (in sicer ob ogledu in cenitvi škode). V zapisniku je bil naveden obseg povračila škode (deli vozila, ki naj se zamenjajo in deli, ki naj se popravijo, ločeno za ličarska in kleparska dela ter količina ur in ličarski material), izbira izvajalca in omejitev stroškov na krajevno običajno ceno. Glede na obširne razloge sodišča prve stopnje v 31. do 34. točki obrazložitve pa je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je v 33. točki podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, saj je bilo odločitev mogoče preizkusiti tudi glede zaključka sodišča prve stopnje, da je toženka tožniku ob nastanku zavarovalnega primera obrazložila, kako je z obsegom povračila stroškov popravila poškodovanega vozila.

12. V razlogih izpodbijane sodbe ni notranjih nasprotij. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugotavljalo, koliko bi znašala delovna ura na pogodbenih pooblaščenih servisih, pogodbenih nepooblaščenih servisih in na splošnih servisih v okolici Sežane (krajevno običajna cena). Ker je toženka tožniku priznavala tako strošek popravila na pogodbenih pooblaščenih ali nepooblaščenih servisih, kot tudi pri splošnih servisih (z omejitvijo krajevno običajne cene), je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljajo višino delovne ure za vse tri vrste servisov. Odločilo je v korist tožnika in mu priznalo najvišjo urno postavko izmed treh prosto izbirnih možnosti.

13. Sodni izvedenec za motorna vozila je prepričljivo, strokovno in medsebojno skladno pojasnil, da bi delovna ura na pooblaščenem pogodbenem servisu znašala 38 EUR brez DDV, na pogodbenem nepooblaščenem servisu 31 EUR brez DDV, krajevno običajna cena nepogodbenih servisov v Sežani in okolici pa je znašala 34/35 EUR brez DDV. Pri krajevno običajni ceni je izvedenec tudi pojasnil, da je primerjal cene s cenami splošnih delavnic na območju Sežane ter delavnice tudi primeroma naštel (B., C., D., E.). Sodišče prve stopnje je o ceni delovne ure napravilo zelo podrobno in prepričljivo dokazno oceno, ki v celoti sledi zaključkom sodnega izvedenca. Pojasnila sodnega izvedenca o višini delovne ure so bila jasna, strokovna in prepričljiva in je navedba, da bi bilo treba v tem pravdnem postopku upoštevati priloženo izvedensko mnenje iz pravdnega postopka P 1/2017, neutemeljena. Dejansko stanje glede višine delovne ure servisa je bilo dovolj razjasnjeno, za primerjavo pa so bile upoštevane tudi delovne ure servisov iz okolice in ni razlogov, da bi se upoštevale še cene delavnic iz Kopra, ki niti ni bližnja okolica. Tožnik tudi konkretizirano ne pojasni za delavnice iz okolice, zakaj niso primerljive z A., s. p. Le pavšalno navaja, da ni moč primerjati delavnic, kjer vsa dela opravlja en človek s servisom, kjer je več zaposlenih.

14. Pravilen je končno zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati stroška zamenjave novih originalnih rezervnih delov. Dokazno breme, da so bili vsi rezervni deli, ki so bili na računu obračunani kot novi originalni deli, res vgrajeni v vozilo, je bilo na tožniku. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno ugotovilo, da je bil tožnik tisti, ki bi moral dokazati svoje navedbe o zamenjavi delov vozila, vendar takšnih navedb ni uspel dokazati, saj ni omogočil izvedbe dokaza, s katerim bi se ta dejstva lahko ugotovila, niti ni predložil drugih dokazil o nabavi nadomestnih delov. V nasprotju s podatki spisa pa tožnik navaja tudi, da toženka ni ravnala profesionalno in si ni ogledala vozila po popravilu, z namenom onemogočanja kasnejšega dokazovanja v pravdnem postopku. Iz dopisov v prilogi B 41 in B 42 izhaja, da je toženka pozivala tožnika in servisno delavnico na predložitev računov za nakup novih vgrajenih delov in prosila za ogled vozila.

15. Ne držijo pritožbene navedbe, da tožnik ni trdil, da so bili v vozilo vgrajeni novi originalni deli. Tožnik je na računu navedel strošek nakupa za nove originalne rezervne dele ter v prvi pripravljalni vlogi navedel, da je na spornih računih zaračunal dele, ki so bili dejansko vgrajeni, dokazil o nabavi rezervnih delov pa servis ni dolžan posredovati, saj so podatki o nabavah in višini cene novih delov opredeljeni kot poslovna skrivnost. Tožnik je uveljavljal strošek novih originalnih delov. Skladno z dokaznim bremenom, bi moral tožnik takšen strošek tudi izkazati.

16. Sodni izvedenec je ugotovil, da so vsi deli v vozilu originalni deli. Res je tudi pojasnil, da sedaj ni več moč ugotoviti, ali so bili originalni deli novi ali stari. Vendar pa je bila potrebna dopolnitev izvedenskega mnenja tudi iz razloga, ker se je porajal utemeljen dvom, ali so bili rezervni deli sploh zamenjani ali zgolj popravljeni. Toženka je že v odgovoru na tožbo pravočasno trdila, da tožnik ni izkazal, da so bili rezervni deli res vgrajeni v vozilo, da so bili deli res zamenjani in ne zgolj popravljeni. V pripombah na izvedensko mnenje je utemeljeno izpostavila, da bi letnica na žarometu, ki je bila skladna z letom izdelave vozila, lahko kazala, da so bili rezervni deli zgolj popravljeni in ne zamenjani.

17. Neutemeljene so navedbe, da je sodišče prve stopnje toženki neutemeljeno dodelilo dodaten rok za pripombe na izvedensko mnenje, ki ga je izvedenec podal ustno na naroku dne 12. 12. 2019. Šlo je za obširna pojasnila izvedenca na strokovnem področju popravila vozil. Nerazumno bi bilo pričakovati, da bi toženka že na narok s seboj pripeljala strokovne pomočnike cenilce, ki bi pripombe lahko podali že na naroku. Sodišče prve stopnje je posledično utemeljeno odredilo dopolnitev izvedenskega mnenja.

18. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je imel tožnik možnost dokazati nakup rezervnih delov z računi ali poslovnimi listinami. Res ni nujno, da predloženi račun izkazuje tudi vgradnjo rezervnega dela v vozilo, vendar bi lahko račun za nakup rezervnih delov iz obdobja škodnega dogodka za konkretno vozilo tožnika, ravno za rezervne dele, ki so bili poškodovani na vozilu, z veliko verjetnostjo potrjeval, da so bili v vozilu vgrajeni bodisi novi ali rabljeni, originalni ali neoriginalni rezervni deli. Račun bi izkazal dejanski strošek popravila. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, pa se je tožnik glede tega neutemeljeno skliceval na poslovno skrivnost. 19. Sodišče prve stopnje bi lahko delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku priznalo vsaj strošek nakupa rabljenih originalnih delov, če bi bilo sporno zgolj dejstvo, ali so bili vgrajeni originalni deli novi ali rabljeni. V konkretnem primeru pa je bilo sporno tudi, ali so bili rezervni deli sploh zamenjani, ali le popravljeni. V primeru popravila gre za povsem drugačno dejansko podlago, ki je tožnik ni zatrjeval, niti ni navedel vrednosti stroška popravila rezervnih delov. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena in stroška za nakup originalnih rezervnih delov ni uspel dokazati. V tem delu tudi ne gre za nelogičnost. Število ur in obseg dela ter samo popravilo vozila za pravdni stranki ni bilo sporno (le cena delovne ure), medtem ko je toženka prerekala uveljavljan strošek nakupa rezervnih delov.

20. Tožnik se neutemeljeno zavzema za drugačno stroškovno odločitev. Kadar sta sporna tako temelj odškodninske odgovornosti kot tudi višina škode in se izvajajo dokazi v zvezi s temeljem in višino zahtevka, sodna praksa v določenih primerih upošteva uspeh strank glede na aritmetično sredino. Po presoji pritožbenega sodišča je takšna metoda izračuna sicer skladna z načelom uspeha strank v postopku, vendar uporabljiva le v izjemnih primerih, če gre v dokaznem postopku za neravnovesje med nastalimi pravdnimi stroški glede temelja in glede višine zahtevka, ko večina ali pretežni del stroškov nastane le v zvezi z dokazovanjem temelja zahtevka. V konkretnem primeru ne gre za takšno neravnovesje, saj precejšen del stroškov predstavlja dokazovanje višine stroška popravila vozila, za kar je bil postavljen tudi sodni izvedenec. Sodišče prve stopnje je zato pri izračunu uspeha strank utemeljeno upoštevalo le končni (ne)uspeh tožnika.

21. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

22. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan toženki, ki je argumentirano odgovorila na pritožbo, povrniti njene (potrebne) stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP). Upoštevaje vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku ji gre 375 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov (7,5 točk) in 22 % davek na dodano vrednost, kar ob vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) skupaj znaša 279,99 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ.