- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
UPRS Sodba in sklep I U 923/2025-13
ECLI:SI:UPRS:2025:I.U.923.2025.13 Upravni oddelek
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Ker je vzpostavljena odgovornost te države za obravnavanje tožnikove prošnje, je nastal položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega členadolžna tudi obravnavati.Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji.
Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu.Nasprotno, tožnik je povedal, da v azilnem domu ni imel nobenih težav in da je bilo tam normalno stanje. Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in zato ni dokazno podprto tožnikovo posplošeno stališče o sistemskih pomanjkljivostih hrvaškega azilnega sistema, ter tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Celo več, tožena stranka je v obravnavani zadevi od Republike Hrvaške prejela individualno zagotovilo, iz katerega izhaja, da bo tožnikova prošnja obravnavana v razumnem roku in da bo nastanjen v sprejemni center, skladen z evropskimi standardi.
Izrek
I.Tožba se zavrne.
II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.
Obrazložitev
Izpodbijani sklep
1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 12. 3. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).
2.Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku, katerega istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (21. 2. 2025) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je Republika Hrvaška vanjo tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito vnesla že 18. 2. 2025. Zato je tožena stranka tej državi 4. 3. 2025 v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 12. 3. 2025 prejela odgovor, da je na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.
3.V nadaljevanju je tožena stranka povzela tožnikove izjave na osebnem razgovoru (26. 3. 2025). Iz njih je razvidno, da tožnik ni želel ostati v Republiki Hrvaški, ker je hrvaška policija z njim grdo ravnala. V Republiki Hrvaški je bil tri dni, dva dni na policijski postaji, kjer ni imel zagotovljene prehrane, enkrat pa je prespal v azilnem domu v Zagrebu, kjer je bilo normalno stanje, brez težav, na voljo je imel prehrano. V azilnem domu je bil prehlajen, vendar ni vedel, da ima pravico do zdravnika, njegov cilj je bil namreč samo le zapustitev Republike Hrvaške. Glede morebitne zdravstvene oskrbe se ni pozanimal. Ob prihodu v azilni dom je dobil hrano in stvari za osebno higieno, nastanjen je bil v sobo. V Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, v to so ga prisilili policisti. Policist mu je rekel, da mora oddati prstne odtise, nato pa ga je odpeljal v azilni dom. Nikoli ga ni vprašal, ali želi mednarodno zaščito. Na zaključek postopka ni počakal, saj tam ni imel namena ostati in zaprositi za mednarodno zaščito. Želel je nadaljevati v Italijansko republiko in kasneje v Kraljevino Belgijo, kjer ima družino. Z uradnimi osebami v azilnem domu ni imel težav. Te je imel le s policistom, ki ga je pripeljal v azilni dom, saj je bil živčen, aroganten in ni želel odgovarjati na njegova vprašanja.
4.Tožena stranka izpostavlja, da si tožnik ne more sam izbirati, katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, saj pristojnost določajo merila iz III. poglavja Uredbe Dublin III. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba).
5.Po presoji tožnikovih izjav tožena stranka ugotavlja, da v azilnem domu ni imel težav, da je bilo tam stanje normalno, da je imel zagotovljeno prehrano, nastanitev in pripomočke za osebno higieno, da ni potreboval zdravniške oskrbe, glede katere se niti ni pozanimal in da je imel težave le v policijskem postopku. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 155/2023, da je za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Po mnenju tožene stranke tožnikove izjave ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo z njim ob predaji Republiki Hrvaški ravnali nečloveško ali poniževalno, saj bo predan v postopku mednarodne zaščite in ne v policijskem postopku. V azilnem domu pa tožnik kot rečeno ni imel težav.
6.Iz izpiska Eurodac je jasno razvidno, da je tožnik v Republiki Hrvaški 18. 2. 2025 vložil prošnjo za mednarodno zaščito ali za to izrazil namen, kar potrjujejo tudi njegove izjave, da je bil nastanjen v azilni dom, gibanje pa mu ni bilo omejeno. Če tožnik v Republiki Hrvaški ne bi vložil prošnje, zagotovo ne bi bil nastanjen v tamkajšnji azilni dom in mu ne bi bilo omogočeno svobodno gibanje po ozemlju te države, glede na to, da ni imel dovoljenja za prebivanje. Tožena stranka se v zvezi s tem sklicuje na stališče v sodbi Vrhovnega sodišča I Up 173/2023, da za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni odločilno, ali je prosilec ob prihodu v Republiko Hrvaško vložil namero oziroma prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, pomembno je nesporno dejstvo, da je tja prišel. V obeh primerih je namreč podana pravna podlaga za vzpostavitev odgovornosti te države.
7.Tožnik je imel na osebnem razgovoru možnost navesti vsa dejstva in okoliščine, zaradi katerih njegova vrnitev v Republiko Hrvaško ne bi bila primerna, vendar tega ni storil. Iz njegovih izjav tako ni razvidno, da mu ob morebitni vrnitvi grozi nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Nasprotno, tožnik je povedal, da v azilnem domu ni imel nobenih težav in da je bilo tam normalno stanje. Glede na navedeno ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in da so tam sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Tožena stranka še izpostavlja, da je iz odgovora Republike Hrvaške z dne 12. 3. 2025 razvidno, da bo tožnikova prošnja za mednarodno zaščito obravnavana v razumnem času in da bo tožnik nastanjen v kapacitete, ki ustrezajo standardom Evropske unije (EU).
Tožnikove trditve
Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa.
Tožnik ponavlja svoje izjave iz upravnega postopka, da na Hrvaškem ni zaprosil za azil. Policisti ga niso vprašali, ali želi prositi za azil, zahtevali so le njegove prstne odtise. Ni jasno, zakaj so ga hrvaški organi v evidenco vnesli kot prosilca, "posledično Dublinski postopek in dublinski sklep temeljita na napačnih členih".
Ni pravilna ugotovitev tožene stranke, da Republika Hrvaška nima upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti. Tožnik je bil na Hrvaškem le kratek čas, zato ni imel vseh informacij o tamkajšnjem položaju prosilcev za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru ni mogel izpostaviti vseh s tem povezanih pomanjkljivosti. Glede na navedeno je treba upoštevati tudi javno dostopne informacije o situaciji na Hrvaškem, kjer "posameznikom sistematično onemogočajo pravico do dostopa do azilnega postopka ter da so osebe tam izpostavljene mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju s strani uradnih organov".
Iz priloženih informacij Amnesty international report - CROATIA 2021, 2022, 2023, Human Rights Watch, Centar za mirovne 1tudije, Zdru7Eenih narodov in Evropskega odbora za prepre0Devanje mu0Denja in ne0Dlove61kega ali poni7Eujo0Dega ravnanja ali kaznovanja izhaja, da na Hrva61kem uradne osebe aktivno onemogo0Dajo dostop do azila tiso0Dekom potencialnim prosilcem za azil in jih nasilno vra0Dajo v Bosno in Hercegovino (BiH). Tamkaj61nji uslu7Ebenci organov pregona prosilce pretepajo, poni7Eujejo in okradejo. Iz predlo7Eenih sodb nacionalnih sodi610D izhaja, da glede na poro0Dila o kr61itvah pravic prosilcev za mednarodno za610Dito na Hrva61kem ni mo7Eno domnevati, da opisane mno7Ei0Dne kr61itve 0Dlovekovih pravic ne prizadenejo tudi povratnikov po Uredbi Dublin III. Kr61itve pravic prosilcev za mednarodno za610Dito in morebitnih prosilcev za mednarodno za610Dito izhajajo tudi iz sodb Evropskega sodi610Da za 0Dlovekove pravice (v nadaljevanju ES0C ).
Glede na navedeno se ni mo7Eno zanesti na na0Delo zaupanja med dr7Eavami 0Dlanicami EU in na zagotovilo, na katerega se sklicuje to7Eena stranka.
V predlogu za izdajo za0Dasne odredbe po drugem odstavku 32. 0Dlena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je to7Enik navedel, da mu bo z izvr61itvijo izpodbijanega akta pred izdajo sodne odlo0Dbe nastala te7Ko popravljiva 1koda, saj bi bil v Republiki Hrva61ki izpostavljen nevarnosti ne0Dlove61kega in poni7Eujo0Dega ravnanja v smislu 3. 0Dlena Evropske konvencije o 0Dlovekovih pravicah (v nadaljevanju EK0DP, v zvezi s tem se to7Enik sklicuje na to7Ebne navedbe). Prepoved takega ravnanja je absolutna, zato mora imeti u0Dinkovito pravno sredstvo zoper sporni upravni akt suspenzivni u0Dinek, glede na to, da to7Enik v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kr61itve 3. 0Dlena EK0DP nima o0Ditno neutemeljenega zahtevka. Kr61ena bi bila tudi to7Enikova pravica do sodnega varstva, saj vzpostavitev prej61njega pravnega stanja ne bi bila ve0D mogo0Da kljub uspehu upravnem sporu, 1e posebej glede na informacije, da Hrva61ka izvaja veri7Ena vra0Danja v Srbijo in BiH.
Trditve to7Eene stranke
V odgovoru na to7Ebo se to7Eena stranka sklicuje na ugotovitve izpodbijanega sklepa. Izpostavlja stali610Da Vrhovnega sodi610Da v zadevi I Up 155/2023 in I Up 195/2023.
Iz nadaljnjih navedb je razvidno, da velika ve0Dina informacij obravnava ravnanje s prebe7Niki, ki nezakonito vstopajo na ozemlje Republike Hrva61ke. Spletni 0Dlanki in poro0Dilo Amnesty International in Human Rights Watch za Hrva61ko se nana61ajo na nezakonita vra0Danja in onemogo0Den dostop do azila oziroma na "push-backe" na meji ter na onemogo0Den dostop do azila tujcem, ki so nezakonito na ozemlju Republike Hrva61ke, in ne vlagateljem namere ali prosilcem. Podobno velja za prilo7Een izvle0Dek poro0Dila Evropskega odbora za prepre0Devanje mu0Denja in ne0Dlove61kega ali poni7Eujo0Dega ravnanja ali kaznovanje (CPT), ki je tudi sicer starej61ega datuma in kot tak neprimeren za oceno stanja v letu 2024.
To7Eena stranka izpostavlja sodbo 1vicarskega Zveznega Upravnega sodi610Da z dne 22. 3. 2023, skladno s katero je treba ugotoviti, ali bo imel prosilec, glede katerega je Republika Hrva61ka prevzela pristojnost, v tej dr7Eavi dostop do postopka mednarodne za610Dite. Iz sodbe je razvidno, da v tem primeru ni ve0D pomembno vpra61anje, ali je prosilec za mednarodno za610Dito izjemno te7Ko pri1El na ozemlje Republike Hrva61ke, in da ni podlage za utemeljeno sklepanje, da bodo dublinski povratniki izpostavljeni enaki nevarnosti kot osebe, ki posku61ajo prvi0D vstopiti v Republiko Hrva61ko ali jo pre0Dkati. Po presoji to7Eene stranke odlo0Ditve sodi610Da potrjujejo sprotna poro0Dila in ve0Dina sodne prakse dr7Eav 0Dlanic, pri čemer iz dostopnih virov ni razvidno, da so dublinski povratniki protipravno odstranjeni iz Republike Hrva61ke, potem ko so v tej dr7Eavi izrazili namen za vlo7Eitev prošnje za priznanje mednarodne za610Dite.
Iz nadaljnjih poudarkov to7Eene stranke je razvidno, da to7Enik ni predlo7Eil primera, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrva61ki oviran pri dostopu do azilnega postopka ali deportiran v BiH oziroma Republiko Srbijo. Sodbe, s katerimi so bile predaje prosilcev Republiki Hrva61ki odpovedane, se nana61ajo na konkretne primere in ne na predaje na splošno, na kar nakazuje tudi praksa dr7Eav, saj se dublinske predaje Republiki Hrva61ki 1e vedno izvajajo. Iz statisti0Dnih podatkov na spletni strani hrva61kega Ministrstva za notranje zadeve namreč izhaja, da je Republika Hrva61ka v letu 2024 v dublinskem postopku sprejela 1698 oseb. Najve0D oseb je bilo predanih iz Zvezne republike Nem0Dije (514), 1vicarske konfederacije (348) in Republike Avstrije (249)). V leto61njem letu pa je bilo v Republiko Hrva61ko do 31. 3. 2025 predanih skupno 456 oseb.
To7Eena stranka se sklicuje 1e na poro0Dilo AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z dne 26. 6. 2023, da prosilci, ki so uradno predani Republiki Hrva61ki iz drugih dr7Eav 0Dlanic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne za610Dite, bistveno drugače pa ne navaja niti zadnje poro0Dilo iz julija 2024. Prosilci, ki so Republiko Hrva61ko zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne za610Dite ustavljen, morajo, če to 7Elijo, ob vrnitvi v Republiko Hrva61ko ponovno vlo7Eiti namero za vlo7Eitev prošnje. Osebe, ki so Republiki Hrva61ki predane iz drugih dr7Eav 0Dlanic, nimajo te7Av pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem. Predano osebo na letali610Du sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnej61ih primerih in je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno za610Dito so nato name610Deni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne du6Bevne te7Aave.
Tožnikova pripravljalna vloga
Po tožnikovem mnenju v tovrstnih postopkih niso bistvene le tožnikove izjave glede situacije na Hrvaškem, saj je treba upoštevati tudi druge informacije o položaju prosilcev na Hrvaškem, iz katerih izhaja sistematično oviranje dostopa do azilnega postopka. Tega ne spremeni odgovor Republike Hrvaške z dne 12. 3. 2025, saj gre za standardno besedilo. Tožena stranka mora z neodvisnimi viri dokazati svoje trditve o dostopnosti azilnega postopka za dublinske povratnike. V zvezi s sklicevanjem tožene stranke na poročilo AIDA tožnik prilaga odgovor hrvaške organizacije (HPC), ki je napisala to poročilo, da nimajo nadzora nad dogajanjem v zvezi z dublinskimi povratniki.
Dokazni postopek
V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, ter prilogi sodnega spisa (A3 in A4), jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.
Presoja tožbe
K I. točki izreka:
Tožba ni utemeljena.
Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:
V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.
Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)2. Republika Hrvaška je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite sprejela na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III. Da je ta presoja napačna, pa tožba ne trdi konkretizirano.
V zvezi s tem sodišče najprej pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003)3. To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).
V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi že ob prvem prihodu vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013)4, čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje določno. Poleg tega je iz okoliščin obravnavane zadeve razvidno, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški nameščen v azilni dom, česar v tožbi prav tako ne prereka določno. Zato ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tudi sicer je pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Ker je torej vzpostavljena odgovornost te države za obravnavanje tožnikove prošnje, je nastal položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III5, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena6 dolžna tudi obravnavati.7 Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.
Tožnik, ki bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.
Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je že sprejelo stališče, da je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na načelu medsebojnega zaupanja in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) (C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).8
SEU je v zadevi C-392/22, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, sprejelo tudi stališče, da mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.
V zvezi z vzpostavitvijo dolžnosti države članice, da po potrebi na lastno pobudo upošteva navedene informacije, je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve) poudarilo, da je o (takem) dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz prej povzete sodne prakse SEU, pritožnici (toženi stranki) mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.
Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Ob upoštevanju navedenih stališč bi tako bile z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le tožnikove navedbe o morebitnem ravnanju uslužbencev v hrvaškem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev. V zvezi s presojo, ali je bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, je treba najprej ugotoviti, ali s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegajo minimalno stopnjo resnosti.9
Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu.10 Nasprotno, tožnik je povedal, da v azilnem domu ni imel nobenih težav in da je bilo tam normalno stanje. Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.
V zvezi z vsebino tožnikovih izjav lahko sodišče ob odsotnosti konkretiziranega tožnikovega ugovora glede kršitve njegove pravice na osebnem razgovoru do obveščenosti (prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III), le na splošno ugotovi, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran. Poleg tega je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno, da ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III z dne 26. 3. 2025. To pomeni, da mu je bila v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Republiki Hrvaški po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka postavila več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito,11 kar smiselno velja tudi za osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III.
V nadaljevanju je sodišče presojalo tožbene navedbe, s katerimi tožnik zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema, pri čemer je upoštevalo tožnikovo dokazno gradivo v upravnem sporu, ki je sicer obstajalo že v času odločanja v postopku izdaje izpodbijanega sklepa. Kot prosilec za mednarodno zaščito brez znanja slovenskega jezika, ki ga v upravnem postopku ni zastopal kvalificirani pooblaščenec, je tožnik namreč izkazal, da navedb upravičeno ni mogel podati v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). S tem povezane navedbe, katerih vsebine tožnik ni prerekal, je tožena stranka prav tako podala šele v odgovoru na tožbo. Ker teh novih okoliščin toženi stranki ni bilo treba vključiti v podlago za odločitev v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, saj ni bila vzpostavljena njena obveznost, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, kar pomeni, da obrazložitev izpodbijanega upravnega akta v tem pogledu ni bila pomanjkljiva12, je sodišče upoštevalo tudi njene navedbe o upoštevnih razmerah v Republiki Hrvaški.
Glede na navedeno procesno stanje sodišče najprej pojasnjuje, da pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,13 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.14 Tega pa tožnik v upravnem postopku ni problematiziral. Celo nasprotno, iz njegovih izjav na osebnem razgovoru izhaja, da z uradnimi osebami v azilnem domu ni imel težav.
Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz posplošenih tožbenih navedb, s katerimi se tožnik sklicuje na sodbe nacionalnih sodišč v že predloženih informacijah. Iz drugega sklopa informacij z dne 28. 5. 2025 je sicer razvidno, da so nacionalna sodišča v zvezi s predajami po Uredbi Dublin III v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v BiH in Srbijo, vendar po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so zgolj nižja sodišča odločala v konkretnih primerih, ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR),15 ki niso znana niti Vrhovnemu sodišču,16 ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
Tudi iz sodbe ESČP Daraibou proti Hrvaški z dne 27. 1. 2023 ne izhajajo upoštevne pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema, saj se nanaša na povsem drugačen dejanski stan, neprimerljiv z obravnavanim. Osredotoča se namreč na ravnanje zaposlenih na obmejni policijski postaji Bajakovo leta 2015, ko je prišlo do požara v kletnih prostorih, kjer so bili pridržani nezakoniti migranti. Nepripravljenost in neustrezno ukrepanje zaposlenih ob požaru je privedla do treh smrtnih žrtev, eden izmed pridržanih je utrpel hude telesne poškodbe. Kršitev pravice do življenja (2. člen EKČP) je ESČP ugotovilo tudi v zvezi z naknadno preiskavo dogodka, ki so jo opravili pristojni organi. Po presoji sodišča ESČP v navedenem primeru ni ugotovilo, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Uredbi Dublin III, saj je bila predmet presoje povsem drugačna zadeva. Na tej podlagi tudi ni mogoče posplošeno zaključiti, da človekove pravice na Hrvaškem niso priznane in varovane, saj je treba med državami članicami EU izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.
Na presojo tožnikovega primera prav tako ne vpliva zadeva S. B. in in drugi proti Hrvaški, saj se nanaša na ravnanje "pushback", poleg tega pa so iz izvlečka pod točko 2.B priloge A3 spisa razvidni le poudarki komisarja Sveta Evrope za človekove pravice in ne presoja ESČP. Za obravnavano zadevo nista upoštevni niti sodbi ESČP v zadevah M. H. in ostali proti Hrvaški in Y. K. proti Hrvaški, saj se nanašata na položaj, ko pritožnikom ni bila omogočena vložitev prošnje za mednarodno zaščito, čemur tožnik kot rečeno ne bo izpostavljen, ker bo Republiki Hrvaški predan v dublinskem postopku.
Na tožnikov položaj ne vplivajo niti članki iz prvega sklopa informacij z naslovom "Informacije o onemogočanju dostopa do postopkov mednarodne zaščite in nasilju nad prosilci za azil s strani hrvaških organov", ki se nanašajo na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do mednarodne zaščite ter neprimerno ravnanje hrvaške policije z begunci na hrvaški meji, saj bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Na stališče prav tako nima vpliva odgovor HPC, iz katerega je razvidno, da ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki, ki so v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. HPC nima novih poročil o položaju na terenu, v prejšnjih letih so bile v dublinskem postopku vrnjene osebe nameščene v sprejemne centre za prosilce za mednarodno zaščito, v katerih pa HPC zadnja tri leta ni prisoten. Vsebina navedenega odgovora torej ne potrjuje tožbenih navedb o sistemskih pomanjkljivostih hrvaškega azilnega sistema, saj HPC z njimi očitno ni seznanjen. Poleg tega tožnik ni določno prerekal navedb tožene stranke glede poročila AIDA, saj je v pripravljalni vlogi nanje odgovoril le s sklicevanjem na navedeno poročilo HPC. Iz poročila AIDA pa izhaja, da je osebam, predanim Hrvaški v dublinskem postopku, omogočen dostop do azilnega postopka.
Iz navedenega je torej razvidno, da tožnik ni predložil primera, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški v dublinskem postopku oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali nezakonito vrnjen v BiH ali Republiko Srbijo, saj se navedene sodbe nacionalnih sodišč, ki obravnavajo tak položaj in s katerimi so bile ustavljene predaje prosilcev, kot rečeno nanašajo na konkretne zadeve in ne na predaje na splošno. Sistemskih pomanjkljivosti glede nastanitve oseb, ki so v dublinskih postopkih vrnjeni na Hrvaško, pa tožnik ni zatrjeval (problematiziral).
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in zato ni dokazno podprto tožnikovo posplošeno stališče o sistemskih pomanjkljivostih hrvaškega azilnega sistema, ter tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine17, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Celo več, tožena stranka je v obravnavani zadevi od Republike Hrvaške prejela individualno zagotovilo, iz katerega izhaja, da bo tožnikova prošnja obravnavana v razumnem roku in da bo nastanjen v sprejemni center, skladen z evropskimi standardi. Tožnik pa le posplošeno, še posebej ob upoštevanju zgornjih ugotovitev o neobstoju upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema, trdi, da tako jamstvo ni verodostojno in zadostno za izključitev resnične nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.18
Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.
ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz stališč SEU v zadevi C-63/15 z dne 7. 6. 2016, Ghezelbash, namreč glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republiki Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka obrazložitve).
Glede na navedeno za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.
V zvezi s standardom težko popravljive škode je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena).19 Ob upoštevanju razlogov te sodbe v zvezi s presojo, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, težko popravljive škode tako ne izkazujejo posplošene tožnikove navedbe v zvezi z morebitnim nasiljem policistov. Zato je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti. Glede na navedeno tožnik nevarnosti nastanka težko popravljive škode zgolj z navedbami, da mu bo v primeru, ko ne bo več na slovenskem ozemlju, odvzeta pravica do sodnega varstva, ni izkazal. Ob upoštevanju razlogov, zaradi katerih je sodišče zavrnilo tožbo, pa težko popravljive škode ne izkazujejo niti posplošene tožnikove navedbe, da bo ob predaji na Hrvaškem ponovno deležen nečloveškega ravnanja in da obstaja možnost verižnega vračanja v Srbijo in BiH. Zato je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.