23. 4. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Z., ki ga zastopa B. B.-B., odvetnica v V., na seji senata dne 23. aprila 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 258/99 z dne 24. 1. 2001 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Zahteva za denacionalizacijo, ki jo je vložil pritožnik, je bila zavrnjena, ker je bilo v denacionalizacijskem postopku ugotovljeno, da je prejšnji lastnik dobil za podržavljeno nepremičnino drugo ustrezno nepremičnino. Z izpodbijano sodbo pa je bila zavrnjena pritožba pritožnika zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je bila zavrnjena tožba zoper odločitev upravnih organov o navedeni zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno pritožnikovemu predniku. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča, je Upravno sodišče svojo odločitev, da tožnik (sedaj pritožnik) ni upravičen do denacionalizacije, oprlo na določbo 29. točke 3. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen).

Vrhovno sodišče pa je kot pravilno ocenilo stališče sodišča prve stopnje, da je treba za ugotovitev vrednosti podržavljenega in vrednosti nadomestnega zemljišča uporabiti isti predpis, tj. Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in nasl. - v nadaljevanju Odlok), ki temelji na določbi tretjega odstavka 44. člena ZDen.

2.Pritožnik se s tako odločitvijo ne strinja in trdi tako kot v rednem postopku, da naj bi v zameno za podržavljeno zemljišče ne bilo dano ustrezno nadomestno zemljišče, temveč zemljišče, ki naj bi predstavljalo le 15,024% vrednosti podržavljenega zemljišča. Meni, da je bil način ugotavljanja vrednosti nadomestnega zemljišča brez upoštevanja 4. in 5. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 - v nadaljevanju Navodilo) napačen, ker naj bi bilo v odločbi o dodelitvi nadomestnega zemljišča navedena vrednost tega zemljišča za m2. Zaradi neupoštevanja prave vrednosti nadomestnega zemljišča naj bi bila pritožniku odvzeta pravica do denacionalizacije, kar naj bi predstavljalo poseg v njegovo pričakovano lastninsko pravico in zato kršitev pravice iz 33. člena Ustave. Ker naj bi bila ta zadeva zaradi znane vrednosti nadomestnega zemljišča drugačna od tistih, v katerih se uporablja metoda izračuna, kakršno so uporabili upravni organi in sodišča, bi jo moralo tudi sodišče drugače obravnavati.

Enako obravnavanje različnega pa naj bi privedlo do odločitve, ki naj bi ne bila v skladu s temeljnimi načeli o enakosti dajatev in načeli pravne države (2. člen Ustave) ter s katero naj bi mu bila kršena pravica do enakega obravnavanja udeležencev v postopku (pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave).

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja, uporabi materialnega in procesnega prava samih po sebi.

V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

Zato očitka pritožnika o kršitvi 2. člena Ustave ni mogoče ocenjevati v okviru postopka z ustavno pritožbo. Ustavno pritožbo namreč lahko utemeljujejo le kršitve tistih ustavnih določb, ki vsebujejo kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine. Določba 2. člena Ustave pa ne vsebuje nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, saj se nanaša na načela pravne države. Kršitve človekovih pravic iz 22. in 33. člena Ustave pa pritožnik ne izkaže, čeprav jih zatrjuje.

4.Kot že prej navedeno, Ustavno sodišče ne presoja pravilnosti pri uporabi materialnega prava, vendar je v obravnavani zadevi pravno stališče, na katerem pritožnik utemeljuje svojo ustavno pritožbo, očitno napačno. Zato Ustavno sodišče pojasnjuje, da je zmotno mnenje pritožnika, da je treba v primerih, kot je njegov, za ugotavljanje vrednosti nadomestnega zemljišča uporabiti 4. in 5. člen Navodila. Prvi odstavek 4. člena določa, da se vrednost podržavljenih stvari in premoženja, za katere so bile denarne vrednosti ugotovljene z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju, določijo praviloma na podlagi teh vrednosti. Člen 5 pa omogoča dokazovanje, da denarne vrednosti, ugotovljene na način iz prvega odstavka 4. člena, ne ustrezajo realnim vrednostim, in omogoča dokazovanje z drugimi verodostojnimi listinami. Vendar je s 6. členom izrecno določeno, da določbe 5. člena ne veljajo za nepremičnine. Tudi iz drugega odstavka 4. člena je razvidno, da navedenih določb 4. in 5. člena za nepremičnine ni mogoče uporabiti, saj ta določba izrecno pojasnjuje, da se vrednost nepremičnin ugotavlja na podlagi drugega in tretjega odstavka 44. člena ZDen in tega navodila. Na uporabo tretjega odstavka 44. člena ZDen pri ugotavljanju vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in trajnih nasadov napotuje tudi prvi odstavek 9. člena Navodila.

Tretji odstavek 44. člena ZDen pa določa, da se vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi predpisa Vlade. Tak predpis je že uvodoma omenjeni Odlok. Ustavno sodišče pa je že v odločbi št. U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994 (Uradni list RS, št. 3/95 in OdlUS III, 135), s katero je presojalo zakonitost Odloka, ugotovilo, da kriteriji, ki jih je Zakon določil kot osnovo za ugotavljanje vrednosti nepremičnin, upoštevajo vse bistvene elemente, od katerih je odvisna vrednost zemljišča.

5.Zgolj okoliščina, da pritožnik pravo razume drugače od sodišč, še ne pomeni kršitve nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Da bi bil način izračuna vrednosti kmetijskih zemljišč, kot ga določa tretji odstavek 44. člena Zden, v neskladju z Ustavo, pa pritožnik ne zatrjuje.

6.Ker po navedenem z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih pritožnik zatrjuje, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata Milojka Modrijan