Jedro

Vrhovno sodišče meni, da so oba upravna organa in prvostopno sodišče dovolj natančno in pravilno pojasnili, zakaj sporne gradnje niso obravnavali kot neskladne gradnje (153. člen ZGO-1), ampak kot nelegalno gradnjo (152. člen ZGO-1). V tej zadevi namreč ni sporno, da je bilo investitorju (revidentu) izdano lokacijsko in nato gradbeno dovoljenje za gradnjo drugačnega objekta (dimenzij 11,99 m x 7,79 m) na drugi lokaciji (zemljišče na parc. št. 15 k. o. ...), da pa revident gradi objekt v dimenzijah 19,6 m x 16 m na zemljišču s parc. št. 16 in le delno na zemljišču s parc. št. 15, obe k. o. ... Zato je stališče, da gre v obravnavani zadevi v celoti za nelegalno gradnjo (152. člen ZGO-1), za katero gradbeno dovoljenje ni bilo izdano, pravilno in zakonito. Z začetkom gradnje brez gradbenega dovoljenja pa je kršena določba prvega odstavka 3. člena ZGO-1, ki med drugim določa, da se gradnja objekta lahko začne na podlagi gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 8. 10. 2007, s katero je ta zavrnila revidentovo pritožbo zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Celje z dne 15. 1. 2007. Prvostopni upravni organ je na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1-UPB2 (Ur. l. RS, št. 102/2004) z navedeno odločbo odločil, da mora inšpekcijski zavezanec (revident) takoj po vročitvi izpodbijane odločbe ustaviti gradnjo tam navedenega nelegalno zgrajenega stanovanjskega objekta (1. točka izreka), da mora inšpekcijski zavezanec do 3. 6. 2007 objekt odstraniti in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške (2. točka izreka); inšpekcijskega zavezanca je opozoril, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz 2. točke izreka začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah (3. točka izreka); določil prepovedi iz ZGO-1 (4. točka izreka); odločil, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka izreka); in odločil, da pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi izpodbijane odločbe. Sklicuje se na določbe 12.1. točke prvega odstavka 2. člena in 152. člena ZGO-1. 3. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in navede razloge za to. Revizijo vlaga iz revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da v upravnem postopku ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje. Obrazložitev sodbe je pavšalna. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožbenih navedb in izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti glavno obravnavo. Njegova gradnja ni nelegalna, temveč neskladna po 153. členu ZGO-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje, ki naj v ponovljenem postopku ugodi njegovi tožbi. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da se revizija zavrne kot neutemeljena.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je revizijo dovolilo iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katerega se revident sklicuje. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident je v obravnavanem primeru izkazal kot zelo verjetnega obstoj pogoja za dovoljenost revizije na navedeni pravni podlagi, kar izhaja iz težkega socialnega položaja revidenta in njegove družine. Revident v reviziji navaja, da gre namreč za stanovanjsko hišo, ki je njegovo edino premoženje, da je ta hiša prebivališče zanj in njegovo družino, da v njej živijo, da je invalid brez zaposlitve.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Vrhovno sodišče meni, da so oba upravna organa in prvostopno sodišče dovolj natančno in pravilno pojasnili, zakaj sporne gradnje niso obravnavali kot neskladne gradnje (153. člen ZGO-1), ampak kot nelegalno gradnjo (152. člen ZGO-1). V tej zadevi namreč ni sporno, da je bilo investitorju (revidentu) izdano lokacijsko in nato gradbeno dovoljenje za gradnjo drugačnega objekta (dimenzij 11,99 m x 7,79 m) na drugi lokaciji (zemljišče na parc. št. 1697 k. o. T.), da pa revident gradi objekt v dimenzijah 19,6 m x 16 m na zemljišču s parc. št. 1695/6 in le delno na zemljišču s parc. št. 1697, obe k. o. T. Zato je stališče, da gre v obravnavani zadevi v celoti za nelegalno gradnjo (152. člen ZGO-1), za katero gradbeno dovoljenje ni bilo izdano, pravilno in zakonito. Z začetkom gradnje brez gradbenega dovoljenja pa je kršena določba prvega odstavka 3. člena ZGO-1, ki med drugim določa, da se gradnja objekta lahko začne na podlagi gradbenega dovoljenja.

9. Pravilno je tudi stališče obeh upravnih organov in sodišča prve stopnje, da evidentiranost objekta v zemljiškem katastru še ne pomeni legalizacije nedovoljene gradnje, prav tako pa v takem primeru ne more iti za situacijo iz 197. člena ZGO-1. Navedena določba se namreč nanaša na domnevo pridobljenega uporabnega dovoljenja za določene objekte, pogoj za uporabo te določbe (tudi 3. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1) pa je, da je bil objekt zgrajen z gradbenim dovoljenjem in seveda v skladu z njim. To pa obravnavani objekt ni.

10. Uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) ni podan. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, je ustrezno obrazložena in vsebuje razumne razloge o vseh za odločitev odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh tožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Revizija pa ne navaja konkretno, katere so pomanjkljivosti oziroma tožbene navedbe, do katerih prvostopna sodba naj ne bi imela opredelitev.

11. Določba drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 določa, da se opustitev oprave glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje šteje za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. V 59. členu ZUS-1 je določeno, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Po presoji Vrhovnega sodišča izvedba glavne obravnave v obravnavani zadevi ne bi v ničemer mogla spremeniti v upravnem postopku ugotovljenega pravno pomembnega dejanskega stanja in njena opustitev ni vplivala na zakonitost ali pravilnost izpodbijane sodbe.

12. Revident v reviziji nasprotuje nekaterim dejanskim ugotovitvam upravnega organa, to pa je nedovoljen revizijski razlog (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), zato Vrhovno sodišče preizkusa sodbe glede ugotovljenega dejanskega stanja ni opravilo.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

14. Revident z revizijo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.