Jedro

Do nadomestila za ločeno življenje je delavec upravičen, če zaradi službenih potreb živi ločeno od družine, pri čemer je pod pojem „službene potrebe“ mogoče uvrščati vse razporeditve na podlagi potreb dela pri toženi stranki. Dodelitev službenega stanovanja sicer ni pogoj za upravičenost do nadomestila za ločeno življenje, je pa pogoj bivanje v kraju izven kraja svoje stalne zaposlitve in kraja stalnega prebivališča svoje družine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta odločbi tožene stranke št. ... z dne 9. 11. 2009 in št. ... z dne 11. 3. 2010 nezakoniti (I. točka izreka) in se odpravita (II. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku pripada pravica do nadomestila za ločeno življenje od 1. 10. 2009 do 1. 3. 2010 (III. točka izreka) in je za to obdobje tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati nadomestilo za ločeno življenje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 272,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (V. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožnik ni upravičen do nadomestila za ločeno življenje, saj se ob razporeditvi v kraj izven stalnega prebivališča ni preselil v A., ampak je to storil šele dve leti po prerazporeditvi. Meni, da dodelitev službenega stanovanja ni v neposredni povezavi s pravico delavca do nadomestila za ločeno življenje. Tožnik se je preselil in spremenil kraj bivanja iz osebnih razlogov, ne pa zaradi službenih potreb. Nadomestilo za ločeno življenje pokriva stroške, ki nastanejo delavcu, ki se zaradi službenih potreb preseli v drug kraj. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Uredba o skupnih osnovah in kriterijih, na podlagi katerih delavcem v državnih organih in funkcionarjem, ki jih imenuje Vlada Republike Slovenije, pripada nadomestilo za ločeno življenje (Uredba, Ur. l. RS, št. 46/2002) v prvem odstavku 1. člena določa, da ima delavec, ki je zaradi službenih potreb razporejen ali napoten na delo izven kraja svoje stalne zaposlitve in hkrati izven kraja stalnega prebivališča svoje družine ter zato zaradi službenih potreb živi ločeno od svoje družine, pravico do nadomestila za ločeno življenje. Vsebinsko enako določbo vsebuje tudi Pravilnik o plačah in drugih prejemkih delavcev Ministrstva za obrambo in organov v sestavi št. 017-02-19/2000-56 z dne 20. 11. 2002 v prvem odstavku 45. člena (v nadaljevanju: Pravilnik). Vsi v 1. členu Uredbe (45. členu Pravilnika) določeni pogoji morajo biti podani, pri čemer vrstni red izpolnitve pogojev ni določen. Zato tudi ni bistveno, da se tožnik ob razporeditvi v kraj izven stalnega prebivališča svoje družine ni takoj preselil, temveč je to storil kasneje in so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Do nadomestila za ločeno življenje je delavec upravičen, če zaradi službenih potreb živi ločeno od družine, pri čemer je pod pojem „službene potrebe“ mogoče uvrščati vse razporeditve na podlagi potreb dela pri toženi stranki. Dodelitev službenega stanovanja sicer ni pogoj za upravičenost do nadomestila za ločeno življenje, je pa pogoj bivanje v kraju izven kraja svoje stalne zaposlitve in kraja stalnega prebivališča svoje družine. Ker je bil tožnik razporejen na delo v A., kjer je v času od 1. 10. 2009 do 1. 3. 2010 živel v službenem stanovanju ločeno od svoje družine na B., vsekakor zaradi službenih potreb živi ločeno od svoje družine. Tako so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene in je odločitev sodišča, da tožniku v navedenem obdobju pripada pravica do nadomestila za ločeno življenje, materialnopravno pravilna.

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov, iz katerih se prvostopenjska sodba izpodbija in tudi ne razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.