Jedro

Zgolj izražanje namere udeležbe na strokovnem izobraževanju ne more biti razlog za odsotnost iz naroka. Stranka mora namreč ne le zatrjevati upravičenih razlogov, temveč tudi izkazati upravičene razloge za preložitev naroka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 690,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžan plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) 22.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2013 do plačila v 15 dneh (točka I. izreka) v presežku za zahtevane zakonske zamudne obresti je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka) ter naložilo tožencu, da plača tožniku 2.328,10 EUR pravdnih stroškov (III. izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper to sodbo vlaga pravočasno pritožbo toženec iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz 1. in 2. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njeno razveljavitev in vrnitev v novo odločanje. Graja dejstvo, da je sodišče odločilo v toženčevi nenavzočnosti, ne da bi ga zaslišalo, s čimer je bistveno kršilo določbe postopka, saj mu je bila odvzeta pravica in možnost obravnavanja pred sodiščem, v tej posledici pa je bilo tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Nesporno je, da je v zapuščinski zadevi po pokojnem S.B. (očetu tožnika) zastopal tožnika ter je tožnikova sodedinja, njegova sestra I.Š. po pogajanjih dne 30. 6. 2012 nakazala na njegov fiduciarni račun 31.500,00 EUR, o čemer je bil tožnik takoj obveščen. Nato je bilo med tožnikom in njegovo ženo Z.B. 5. 7. 2012 dogovorjeno, da ostane razen zneska 5.000,00 EUR, preostali znesek zaradi njunih dolgov in rubeža na toženčevem fiduciarnem računu, zneske pa jima bo po potrebi izročal, ko jih bosta potrebovala, kar bo ostalo pa takoj po končanem postopku, ki je bil v teku po pokojnem I.H. (očetu tožnikove soproge, ki je umrl 28. 1. 2012), v katerem je zastopal tožnikovo ženo. Po končanih postopkih bi naj poračunali tudi stroške zastopanja za vse postopke, v katerih je zastopal tožnika in njegovo ženo. Zato so lažne in neresnične navedbe tožnika, da naj bi ga prepričeval, naj sodedinja nakaže denar na njegov fiduciarni račun zaradi davka na dediščino, pri čemer ne gre prezreti, da je sodišče izdalo sklep o dedovanju po pokojnem S. B. šele 23. 11. 2012. Prvi klic za izročitev denarja je bil šele 1. 12. 2012 od tožnikove žene in ne od tožnika „češ, da potrebujeta denar“, zato je izročil 1. 12. 2013 še 3.000,00 EUR, 12. 7. 2013 500,00 EUR ter 30. 7. 2013 1.000,00 EUR. Za vrnitev preostalega zneska 22.000,00 EUR (in ne 22.500,00 EUR) je bilo z zakoncema B. dogovorjeno, da bo nakazan takoj, ko bo sodišče v zapuščinskem postopku po pokojnem I.H. na podlagi dednega dogovora izdalo sklep o dedovanju, in ko bodo poračunani vsi stroški zastopanja, v katerih je zastopal zakonca. Res je, da jima ni izstavil obračuna stroškov za zastopanje v njunih postopkih (kazenskem, pravdnem in nepravdnem), ki bi bili podlaga za pobot, vendar pa je opozoriti, da je šlo za zaupanje, saj so v sorodu in ni pričakoval, da bosta zakonca ravnala kot sta. Dokaz, da ne govorita resnice dokazuje dejstvo, da je 12. 7. 2013 v petek popoldan pri mostu tožnikovi ženi za tožnika izročil 500,00 EUR, kar izhaja tudi iz priloženega obvestila z dne 5. 7. 2012. Žal sodišče ni ugotovilo takšnega dejanskega stanja, ker ni ugodilo njegovi prošnji za preložitev naroka, čeprav je imel za to upravičen razlog, saj se je udeležil Dnevov slovenskih pravnikov, poleg tega pa je bil zainteresiran na izid tega pravdnega postopka, saj zakonca ne govorita resnice. Stroškov ne priglaša. 3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo vse pritožbene navedbe v celoti prereka kot neutemeljene, vztraja pri svojih trditvah podanih že v postopku na prvi stopnji, izrecno zanika, da bi toženec tožnikovi ženi pri mostu 12. 7. 2013 izročil 500,00 EUR, s čimer toženec skuša ovreči verodostojnost tožnika. Obvestilo z dne 5. 7. 2012 je lažna listina, saj je toženec nanj nad tožnikovim podpisom ročno vpisal dva izplačila, od katerih je vpis dne 12. 7. 2013 500,00 EUR lažen, če bi bil pristen, bi ga toženec vložil že v teku pravdnega postopka po prejeti pripravljalni vlogi, v kateri je tožnik plačilo zanikal. Prejem zneska 1.000,00 EUR dne 30. 7. 2013 tožnik vseskozi priznava, ne priznava pa prejema zneska 500,00 EUR 12. 7. 2013, pri čemer tudi ni prezreti, da je toženec sprejem tega zneska vpisal pod prejem zneska 1.000,00 EUR, čeprav naj bi ga tožnik prejel že 12. 7. 2013, torej že preden je prejel znesek 1.000,00 EUR. Neresnične pa so tudi navedbe toženca, da je bil na Dnevih slovenskih pravnikov, saj je imel 16. 10. 2014 ob 13.00 uri razpisan predobravnavni narok v kazenski zadevi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru I K 39565/2014, ki se ga je ob tej uri tudi udeležil, kot izhaja iz priloženega zapisnika. Ta narok je bil končan v petih minutah, ker obtoženi ni pristopil in bi se toženec lahko udeležil naroka v predmetni pravdni zadevi. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, da je toženec dolžan tožniku vrniti 22.500,00 EUR, hkrati pa mu od 12. 11. 2013 plačati tudi zamudne obresti. Ugotovilo je, da je toženec zastopal tožnika kot odvetnik v zapuščinski zadevi. Na podlagi zapuščinskega postopka je sodedinja tožnika na fiduciarni račun toženca kot odvetnika nakazala denarni znesek v višini 31.500,00 EUR. Kljub pozivu tožnika naj mu toženec izplača preostanek denarja 22.500,00 EUR (od nakazanega denarja tožniku izplačano 5. 7. 2012 5.000,00 EUR, 1. 12. 2012 3.000,00 EUR in avgusta 2013 1.000,00 EUR), toženec tega ni storil. Toženec je prišel v zamudo s prejemom poziva tožnika in od takrat dalje tečejo obresti (12. 11. 2013). Odločitev je sprejelo na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (190. in 193. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

6. Preizkus zadeve po uradni dolžnosti pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP in tudi ne tistih, ki jih izpostavlja pritožba (kar bo naknadno obrazloženo). Sodišče prve stopnje je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje v tem postopku, na njegovi podlagi pa sprejelo pravilno materialnopravne zaključke. Razloge svoje odločitve je skrbno in prepričljivo obrazložilo, zato jim v celoti sledi tudi sodišče druge stopnje. Zaradi pritožbenih izvajanja sodišče druge stopnje dodaja naslednje:

7. Pritožba najprej graja dejstvo, da je sodišče prve stopnje odločilo v zadevi ne da bi toženca zaslišalo kot stranko v postopku, s čimer mu je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, posledično pa je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. S tem toženec v pritožbi smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Res je, da je sodišče prve stopnje opravilo prvi in edini narok v postopku v odsotnosti toženca, ki je pred tem prosil za njegovo preložitev, vendar je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da za preklic naroka niso bili podani upravičeni razlogi iz prvega odstavka 115. člena ZPP (točka 5 obrazložitve izpodbijane sodbe). Prošnja toženca za preložitev naroka, ker se bo v času razpisa naroka udeležil Dnevov slovenskih pravnikov v Portorožu ni opravičljiv razlog za preložitev naroka. Iz podatkov spisa je ugotoviti, da je toženec vabilo za narok razpisan za 16. 10. 2014 sprejel že dne 9. 9. 2014 (Dnevi slovenskih pravnikov naj bi potekali v času od 16. do 17. 10. 2014), prošnja sodišču za preložitev je bila podana 13. 10. 2014, kasneje pa še enkrat na dan naroka 16. 10. 2014. V prošnjah pa toženec sodišču ni pojasnil, zakaj bi bila udeležba na izobraževanju zanj nujna oziroma potrebna ter neodložljiva (za kar bi na primer lahko šlo, če bi aktivno sodeloval pri samem izvajanju seminarja). Zgolj izražanje namere udeležbe na strokovnem izobraževanju ne more biti razlog za odsotnost iz naroka v zadevi, v kateri je stranka postopka. Stranka mora namreč ne le zatrjevati upravičenih razlogov, temveč tudi izkazati upravičene razloge za preložitev naroka (le v tem primeru lahko govorimo o utemeljenih razlogih), česar toženec v postopku nedvomno ni storil. Sodišče prve stopnje je zato pravilno opravilo narok v odsotnosti toženca, na katerem je izvedlo dokazni postopek, tudi z zaslišanjem tožnika, s čimer pa tožencu ni bila odvzeta možnost sodelovanja v postopku z nezakonitim ravnanjem, saj sodišče prve stopnje z opravo naroka ni kršilo določb ZPP, kar pomeni, da zatrjevana kršitev načela kontradiktornosti (5. člen ZPP) ni bila podana, s tem pa tudi ne uveljavljani pritožbeni razlog iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil toženec pravilno vabljen na narok, naroka se ni udeležil, zato je po določbi drugega odstavka 258. člena ZPP sodišče lahko odločilo, da zasliši samo tožnika, saj se toženec ni odzval sodnemu vabilu, s tem pa se je očitno sam odločil, da svojih pravic ne bo izkoristil. 8. Nadalje ni utemeljena pritožbena graja, s katero toženec izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker je poklonilo vero izpovedbi tožnika in izpovedbi tožnikove žene. Njuna izpovedba je tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča skladna in potrjuje tožbene trditve, hkrati pa je skladna s strani tožnika predloženimi dokazi. Nasprotna pritožbena izvajanja toženca zato niso utemeljena. Toženec tovrstna pritožbena izvajanja utemeljuje z opisom kraja in ure izročitve zneska 500,00 EUR toženčevi ženi, slednje pa še utemeljuje s šele v pritožbi priloženim obvestilom z dne 5. 7. 2012 (B1). Navedeno predstavlja pritožbene novote, saj teh dejstev ni zatrjeval, niti predložil listine pravočasno v postopku na prvi stopnji, pri čemer v pritožbi ne zatrjuje obstoja nekrivdnih razlogov v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP (da brez svoje krivde tega ni mogel pravočasno storiti). Gre torej za nedovoljene pritožbene novote, ki kot take v pritožbenem postopku niso upoštevne.

9. Glede v pritožbi zatrjevanih dejstev, da bi moralo od zneska 22.000,00 EUR sodišče prve stopnje odšteti stroške, ki so tožencu nastali v zvezi z zastopanjem tožnika v postopkih pred sodiščem, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilno je štelo, da se toženec do višine ni opredelil, saj ni navedel zneska nastalih stroškov (višine pobotne terjatve), niti se do terjatve ni konkretno opredelil in zanjo predlagal dokaze. Zaradi tega toženčeve pavšalne trditve ni bilo mogoče šteti kot pobotni ugovor.(1)

10. V posledici vsega navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP).

11. Toženec, ki je s pritožbo v celoti propadel, je dolžan sam kriti nastale mu stroške pritožbenega postopka, hkrati pa povrniti tožniku upravičeno mu nastale stroške odgovora na pritožbo, in sicer: - nagrada za postopek 670,00 EUR po tarifni številki 3210 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), - materialni stroški 20,00 EUR po tarifni številki 6002 ZOdvT, skupno 690,00 EUR (analogna uporaba 154. člena ZPP ter uporaba 155. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1) : Za uveljavljanje procesnega pobotnega ugovora po 319. členu ZPP velja enako, kot velja za tožbeni zahtevek sam, da mora biti določno postavljen (prvi odstavek 180. člena ZPP), in da ga mora postaviti stranka sama ter se na njegov obstoj ne more domnevati (2. člen ZPP).