Jedro

Namen zavarovanja terjatve bi moral biti, da se zavaruje prenos neizvršenih poslov iz prvotoženke na družbo in da predlagana začasna odredba s prepovedjo odrediti izplačilo oziroma izplačati denarni znesek iz naslova bilančnega dobička ne predstavlja primernega ukrepa za zavarovanje zahtevka za prenos poslov iz prvotoženke na družbo, s katerim bi bilo mogoče doseči namen zavarovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožniki sami krijejo svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog tožnikov z dne 21. 10. 2021 za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve (I. točka izreka). Odločitev o stroških postopka zavarovanja je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je terjatev tožnikov denarne narave (na plačilo) in nedenarne narave (na prepustitev poslov), pri čemer so predlagali zgolj zavarovanje nedenarne terjatve. V predlogu so navedli, da predlagajo začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve na temelju 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), pri čemer so navajali zgolj predpostavke za zavarovanje nedenarne terjatve po 272. členu ZIZ. Namen zavarovanja terjatve bi torej moral biti, da se zavaruje prenos neizvršenih poslov iz prvotoženke na družbo. Predlagana začasna odredba s prepovedjo odrediti izplačilo oziroma izplačati denarni znesek iz naslova bilančnega dobička ne predstavlja primernega ukrepa za zavarovanje zahtevka za prenos poslov iz prvotoženke na družbo, s katerim bi bilo mogoče doseči namen zavarovanja.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlagajo pritožbo tožniki po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. V pritožbi navajajo, da ne glede na zapis v predlogu je upoštevati navedbe tožnikov, da se terja zavarovanje celotnega zahtevka, kar pomeni tako za denarno kot nedenarno terjatev. Ob presoji obeh začasnih odredb je ugotoviti, da so pogoji za izdajo v obeh primerih praktično enaki, pri čemer so tožniki za obe podali ustrezno podlago in dokazila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V dejanskih okoliščinah te zadeve, kot bodo obravnavane v nadaljevanju, ne drži očitek protispisnega zaključka in da je v nasprotju z navedbami tožnikov, da se obravnava le izdaja začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve.

5. Ne drži očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka: (-) da je sodišče kršilo pravico tožnikov do dokazovanja zatrjevanj, saj ni izvedlo naroka, na katerem bi zaslišalo predlagane priče oziroma stranko, (-) da je storilo kršitev pravice do poštenega sojenja. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe iz materialnopravnega razloga in se ni rabilo ukvarjati z za ta zaključek pravno nepomembnimi dejanskimi ugotovitvami. Ali je odločilo materialnopravno pravilno, je stvar nadaljnje presoje.

6. Ne drži, da kolikor sodišče ne bo ugodilo predlogu tožnikov in predlagana začasna odredba ne bo izdana, bo poseženo v z Ustavo RS in "Konvencijo o človekovih pravicah" varovane pravice do učinkovitega sodnega varstva tožnikov. Upnik mora za izdajo začasne odredbe izpolniti materialnopravne zakonske pogoje, te je sodišče prve stopnje presojalo glede na to, katero terjatev so želeli tožniki zavarovati.

7. Tožniki neutemeljeno navajajo, da se v njihovih navedbah terja zavarovanje celotnega zahtevka, tako denarne kot nedenarne terjatve, in da so za obe podali trditveno podlago in dokazila. Sodišče prve stopnje je povzelo njihove bistvene trditve: (-) da četrtotoženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela nobene škode in da toženci z izdano začasno odredbo, če bi se izkazala za neutemeljeno, ne bodo utrpeli nobene škode (kar je pogoj po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ), da predlagajo izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve na temelju 272. člena ZIZ ter navajali predpostavke za zavarovanje nedenarne terjatve po 272. členu ZIZ (tretji odstavek na šesti strani in prvi odstavek na sedmi strani sklepa). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so tožniki predlagali samo zavarovanje nedenarne terjatve prepustiti posle, sklenjene na račun družbe (prvi odstavek na sedmi strani sklepa). Posledično je materialnopravno pravilno presojalo pogoj, ali je s predlagano začasno odredbo mogoče doseči namen zavarovanja, saj prvi odstavek 273. člena ZIZ določa, da sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, zlasti pa […]. Tožniki zmotno navajajo, da so pogoji za izdajo začasnih odredb v obeh primerih, se pravi denarnih in nedenarnih terjatev, praktično enaki.

8. Tožniki so predlagali začasno odredbo s prepovedjo družbi in drugotožencu podati organizacijam za plačilni promet odredbo o izplačilu denarnega zneska v korist četrtotoženke iz naslova izplačila bilančnega dobička, pod pretnjo denarne kazni. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno zaključilo, da bi moral biti namen zavarovanja terjatve, da se zavaruje prenos neizvršenih poslov iz prvotoženke na družbo in da predlagana začasna odredba s prepovedjo odrediti izplačilo oziroma izplačati denarni znesek iz naslova bilančnega dobička ne predstavlja primernega ukrepa za zavarovanje zahtevka za prenos poslov iz prvotoženke na družbo, s katerim bi bilo mogoče doseči namen zavarovanja (drugi in tretji odstavek na osmi strani obrazložitve sklepa). Tudi če bi sodišče prve stopnje izdalo predlagano začasno odredbo, le-ta ne bi zavarovala nedenarne terjatve na prepustitev poslov. Zato ne drži navedba, da je napačen zaključek sodišča, da predlagana začasna odredba ni v zvezi s tožbenim zahtevkom in da je podana povezava, ker naj bi predstavljala zagotovitev nadaljnjega obstoja družbe. Ker tožniki niso izpolnili materialnopravnega pogoja po prvem odstavku 273. člena ZIZ, ni pomembno ali so dokazali pogoja nenadomestljive (prav: težko nadomestljive) škode po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ in tehtanja posledic s testom sorazmernosti po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, o čemer ponavljajo trditve v pritožbi. Zato se sodišče druge stopnje s slednjimi ni ukvarjalo. Odsotnost enega od kumulativno zahtevanih pogojev pomeni razlog za zavrnitev predloga. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno in v zadostni meri ugotovilo relevantne okoliščine, iz katerih izhaja, da obravnavani predlog ni utemeljen.

9. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Zato je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

10. Tožniki sami krijejo svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem niso uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).