Jedro

Sodna praksa večinoma poudarja, da je za opredelitev pravne narave premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze, relevanten le vir financiranja kupnine oziroma, da je vir sredstev ključnega pomena za razlikovanje med posebnim in skupnim premoženjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo naslednje: - zavrnilo je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je darilna pogodba dne 8. 11. 1993 sklenjena med pokojnim A. A. in tožencem B. B. nična v deležu do ½; - zavrglo tožbo, ki se nanaša na podrejeni tožbeni zahtevek in se glasi na razveljavitev navedene darilne pogodbe v deležu do ½ nepremičnine; - zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka dejanska in zemljiškoknjižna lastnica do ½ navedene nepremičnine; - zavrnilo tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine; - zavrnilo ugovor toženca zoper prepis zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo z dne 5. 6. 2015. 2. Zoper navedeno delno sodbo in sklep se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej povzema materialnopravna izhodišča sodišča prve stopnje in v zvezi s tem navaja, da ni pomembno, kdo od zakoncev je bil pred uveljavitvijo SZ/91 nosilec stanovanjske pravice za nastanek skupnega premoženja, saj je pri nastanku skupnega premoženja odločilno le, ali je bilo stanovanje kupljeno s sredstvi, ki so posledica dela in prihodkov v zakonski zvezi. Stanovanjska pravica in iz nje izvirajoča pravica do odkupa stanovanja po določbah SZ/91 namreč sami po sebi nista bili premoženjski pravici. Premoženjsko naravo je pravica do odkupa dobila šele s trenutkom, ko je upravičenec naznanil zavezancu, da uveljavlja odkup. Ko je A. A. to storil, je njegova pravica postala premoženjska, z njeno realizacijo pa je nastalo skupno premoženje A. A. in C. C. 3. Bolj pomembno za ta spor je vprašanje, ali je A. A., s tem ko je kupnino za stanovanje po prodajni pogodbi z dne 10. 2. 1993 poravnal iz sredstev na devizni vlogi pri banki X, postal izključni lastnik spornega stanovanja ali ne. Sodišče je vsebinsko presojalo dvig zneska iz hranilne knjižice in izpovedbe toženca in priče D. D., da sedaj že pokojna C. C. ni hotela sodelovati pri nakupu stanovanja oziroma da je zavrnila možnost sodelovanja pri nakupu s svojimi prihranki. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja, ker le zato, ker E. E. ni vedel povedati ničesar konkretnega o tem, koliko denarja je k nakupu stanovanja prispevala njegova mati C. C. in kako je pomagala sofinancirati nakup spornega stanovanja, zahtevek tožnika še ni neutemeljen. Stanovanje je bilo res kupljeno le na ime A. A., vendar nesporno v času zakonske zveze A. A. in C. C. Za ugotavljanje nastanka in deležev na skupnem premoženju je pomemben le čas, v katerem se je to premoženje pridobilo. A. A. je kot kupec spornega stanovanja od Ministrstva za obrambo RS (MORS) lastninsko pravico pridobil na pravno poslovni način, C. C. pa je sočasno postala skupni lastnik stanovanja na originaren način po samem zakonu. S podpisom prodajne pogodbe z dne 10. 2. 1993 sporno stanovanje ni prešlo v izključno last A. A., ampak je v skladu z drugim odstavkom 51. člena ZZZDR postalo skupna lastnina A. A. in C. C. kot zakonskih partnerjev. Drugačno pojmovanje bi C. C. kot ženo, ki res ni podpisala pogodbe o nakupu stanovanja, pahnilo v izrazito podrejen in negotov položaj.

4. Plačilo kupnine iz posebnega premoženja enega izmed zakoncev ni moglo ustvariti nikakršnih izključnih stvarnopravnih učinkov v korist A. A., temveč le morebitne obligacijske zahtevke, ki pa niso predmet te pravdne zadeve. A. A. je morda res imel prihranke, ki so izvirali iz zapuščinskega postopka po njegovi prvi ženi in so zato predstavljali njegovo posebno premoženje, vendar s tem ni mogel niti ni kupil celotnega spornega stanovanja. Določbe 51. in 59. člena ZZZDR je treba razumeti tako, da je skupno premoženje zakoncev nedeljiv materialnopravni pojem in je posledica celovite presoje razmerij med zakoncema. Ločeno obravnavanje premoženjskih enot ni možno in je zato pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju treba upoštevati vse premoženje, pridobljeno v zakonski zvezi. Skupno premoženje predstavlja skupek premoženjskih pravic zakoncev in je nedeljiv materialnopravni pojem, zato vložki posebnega premoženja v skupno premoženje lahko vplivajo le na velikost deležev na skupnem premoženju, ne more pa z vlaganjem posebnega premoženja v skupno premoženje vlagatelj tega premoženja (A. A.) pridobiti izključnega posebnega premoženja. Od načela pravne celovitosti skupnega premoženja je mogoče odstopiti le v izjemnih primerih, ko bi npr. obstajal sporazum zakoncev o različnih lastninskih režimih na posameznih predmetih skupnega premoženja. Zakonska dikcija – z delom pridobljeno premoženje pomeni skupek vseh opravil in aktivnosti obeh zakoncev, ki pripeljejo ne samo do pridobitve, temveč tudi do ohranitve premoženja. Pokojna tožnica je zatrjevala, da je od leta 1989 do smrti A. A., to je 22 let skupaj z njim živela v istem, to je spornem stanovanju, mu kuhala, prala, likala, hodila v trgovino in zanj vsestransko, tudi intimno skrbela, v času njegove bolezni pa ga negovala. Tudi navedena opravila so nujni sestavni del skupnega premoženja, saj se je na tej podlagi A. A. tudi odločil za nakup stanovanja, ki ga je očitno štel kot nujno potrebnega za potrebe skupnega bivanja z C. C. in s tem ohranitve njune zakonske zveze.

5. Ker je toženec med pravdo navajal, da je bil vložek posebnega premoženja njegovega očeta v nakup spornega stanovanja večji, da je imel večje dohodke in da je C. C. pomanjkljivo skrbela za skupno gospodinjstvo, bi moral te trditve dokazati in ob tem vložiti tudi ustrezno nasprotno tožbo, da je delež njegovega pokojnega očeta na spornem stanovanju večji od zakonske domneve. Nikakor pa ne zadošča, da je za ugotovitev 100% deleža na spornem stanovanju, ki je bilo nesporno kupljeno v času zakonske zveze, dovolj postaviti le ugovor posebnega premoženja zoper predmetni tožbeni zahtevek. Vprašati se je tudi, zakaj ni kupne pogodbe sklenil toženec sam. Odgovor je lahko le, da je A. A. stanovanje kupoval za potrebe svoje družine. Povsem neutemeljen je miselni preskok naslovnega sodišča, ko je denarna sredstva na hranilni knjižici štelo kot posebno premoženje in nato tudi, da je posledično celotno sporno stanovanje posebno premoženje. Tak zaključek je neutemeljen že ob upoštevanju, da so denarna sredstva dosegla vrednost 9.297,42 CHF, vrednost stanovanja pa je vsaj desetkrat višja, očitno pa manjka tudi ustrezna vloga in izjava F., da ne gre za skupno premoženje. Zaradi tega zmotnega stališča se sodišče ni opredeljevalo do zatrjevanega nedopustnega nagiba za sklenitev pogodbe ter slabe vere toženca. Podrejeno tožnica še poudarja, da tožba na uveljavljanje izpodbojnosti darilne pogodbe ni prepozna in jo je sodišče neutemeljeno zavrglo brez vsebinskega obravnavanja. Zmotno je namreč štelo, da prekluzivni roki za izpodbojno tožbo tečejo od trenutka sklenitve darilne pogodbe namesto od dne, ko je bila pogodba na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila z dne 2. 12. 2010 izvedena v zemljiško knjigo. Pri prenosu lastninske pravice še posebej velja, da rok teče od izvedbe razpolagalnega pravnega posla. Razpolagalni pravni posel pa je bil izstavljen šele 2. 12. 2010. 6. V odgovoru na pritožbo toženec zavrača pritožbene navedbe in pritrjuje stališčem sodišča prve stopnje.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Pravna prednica tožnika(1) je s primarnim tožbenim zahtevkom zahtevala ugotovitev (delne) ničnosti dne 8. 11. 1993 sklenjene darilne pogodbe med tožencem in A. A.(2), s podrejenim (oblikovalnim) zahtevkom pa (delno) razveljavitev te pogodbe, posledično pa še ugotovitev, da je solastnica sporne nepremičnine in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Trdila je, da je bilo stanovanje, ki je predmet sporne darilne pogodbe, kupljeno v času trajanja zakonske zveze med njo in A. A., z njenim izrecnim soglasjem in deloma tudi z njenimi prihranki, zato spada v njuno skupno premoženje. Pravna prednica tožnika je primarno zahtevala ugotovitev (delne) ničnosti sporne darilne pogodbe, kar je utemeljevala s trditvami, da sta toženec kot obdarjenec in pokojni kot darovalec ravnala z nedopustnim nagibom, v nasprotju z moralnimi načeli oziroma, da sta jo želela izigrati in odtegniti delež na skupnem premoženju, saj je toženec sklenil darilno pogodbo v istem časovnem obdobju, kot je vložil tožbo na razvezo.(3) Toženec je trdil, da gre za posebno premoženje njegovega pokojnega očeta.

9. Sodišče je tožbo v delu, kjer se zahteva razveljavitev darilne pogodbe, zavrglo kot prepozno zaradi poteka roka iz 117. člena ZOR,(4) ostale tožbene zahtevke pa zavrnilo. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč zaključilo, da stanovanje, ki je predmet sporne darilne pogodbe, ni bilo skupno premoženje pokojnih A. A. in C. C., ampak posebno premoženje prvega, ker ga je po privatizacijskih določbah SZ/91 dne 10. 2. 1993 (od)kupil s sredstvi, ki so bila njegovo posebno premoženje.

10. Zmotno je stališče pritožbe, da je za ugotavljanje nastanka in deležev na skupnem premoženju pomemben le čas, v katerem se je to premoženje pridobilo. Zakon je jasen. Skupno premoženje je (le) tisto, ki ga zakonca pridobita v času trajanja zakonske zveze z delom (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Tudi sodna praksa večinoma poudarja, da za opredelitev pravne narave premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze, relevanten le vir financiranja kupnine oziroma, da vir sredstev ključnega pomena za razlikovanje med posebnim in skupnim premoženjem.(5) Pritožbeno stališče, da plačilo kupnine iz skupnega premoženja enega od zakoncev ne more ustvariti nobenih izključnih stvarnopravnih učinkov, je po povedanem torej zmotno.

11. Ni dvoma, da je A. A. sporno stanovanje kupil v času trajanja zakonske zveze s C. C., vendar je bilo v postopku zanesljivo ugotovljeno, da je kupnino plačal s sredstvi, ki jih je podedoval po prejšnji ženi in so v skladu s prvim odstavkom 51. člena ZZZDR predstavljala njegovo posebno premoženje. Pritožbeni očitek, da je A. A. morda res imel prihranke iz zapuščinskega postopka po prvi ženi, da pa s tem ni mogel kupiti celotnega spornega stanovanja, je le navržen, zato bo pritožbeno sodišče nanj odgovorilo le s sklicevanjem na jasne in popolne razloge(6) sodišča prve stopnje v 17. točki obrazložitve.

12. Pritožba nadalje sicer pravilno navaja, da stanovanjska pravica in iz nje izvirajoča pravica do odkupa stanovanja po določbah SZ/1 sami po sebi nista premoženjski pravici in da pravica do odkupa dobi premoženjsko naravo, ko upravičenec zavezancu naznani, da uveljavlja odkup, vendar zmotno meni, da je (tudi) v konkretnem primeru z njeno realizacijo nastalo skupno premoženje C. C. in A. A. 13. Pritožbena stališča o odkupni pravici očitno (dobesedno) povzemajo (nekatera) stališča teorije(7) in ustaljene sodne prakse, vendar pri tem pritožba prezre bistveno razlikovalno okoliščino in sicer, da v konkretnem primeru pravica do odkupa ni bila realizirana s pomočjo skupnega premoženja. Pravno pomembno je tudi, da je bil toženčev pravni prednik imetnik stanovanjske pravice že od leta 1961, ko je bil v zakonski zvezi s prvo ženo (s katero sta skupaj uporabljala stanovanje) in pravna prednica tožnika ni bila niti potencialna imetnica stanovanjske pravice.(8)

14. Na pritožbena teoretiziranja o skupnem premoženju kot nedeljivem materialnopravnem pojmu, vlaganju posebnega premoženja v skupno premoženje, načelu pravne celovitosti skupnega premoženja ipd. pa pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo, ker za obravnavano zadevo niso relevantna. Sporno stanovanje je namreč posebno premoženje toženčevega pravnega prednika, ker je bilo kupljeno iz denarnih sredstev, ki jih je pokojni A. A. podedoval po prvi ženi in niso bila pridobljena z delom v trajanju zakonske zveze s pravno prednico tožnika. Iz istega razloga so pravno nepomembne pritožbene trditve o C. C. skrbi za A. A. in vseh njenih opravilih v času trajanja zakonske zveze.

15. Čim pa je bilo ugotovljeno, da je stanovanje, ki je bilo predmet sporne darilne pogodbe, posebno premoženje A. A., se sodišču ni bilo treba ukvarjati z zatrjevanimi nedopustnimi nagibi za sklenitev darilne pogodbe in tudi ne z razlogi, s katerimi tožnik (podrejeno) utemeljuje izpodbojnost pogodbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da je bila tožba na razveljavitev pogodbe (podrejeni izpodbojni zahtevek) vložena prepozno, po izteku triletnega objektivnega roka iz drugega odstavka 117. člena ZOR. Pritožbeno sodišče je v zvezi s tem vprašanjem že pojasnilo,(9), da ni pomembno, da je do vpisa etažne lastnine v zemljiško knjigo na ime obdarjenca prišlo kasneje na podlagi novega zemljiškoknjižnega dovolila z dne 2. 12. 2010. Overitev podpisa na darilni pogodbi iz leta 1993 ni bila sporna, v pogodbi je vsebovan tudi veljavni razpolagalni posel.(10) Vsebina zemljiškoknjižnega dovolila v 6. členu pogodbe, ki je bila v tem, da je darovalec izjavil voljo, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo, je bila v okviru zahtev tedanjih predpisov ustrezna. Objektivni triletni rok je tako tekel od overitve pogodbe, to je od 10. 11. 1993 in se je iztekel 10. 11. 1996. Pripis k že obstoječemu dovolilu v 6. členu pogodbe, da bo darovalec izročil listino za vknjižbo lastninske pravice, drugačne tožničine teze o času sklenitve pogodbe ne potrjuje.

16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženčevi stroški odgovora na pritožbo pa niso bili potrebni stroški postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Prvotna tožnica C. C. je med postopkom (...) umrla, postopek se je nadaljeval z edinim dedičem, sinom E. E. Op. št. (2): A. A. je sinu/tožencu podaril stanovanje, ki ga je dne 10. 2. 1993 kot imetnik stanovanjske pravice odkupil od MORS po določbah SZ/1. Op. št. (3): Kar se je končalo z mirovanjem postopka oziroma ustavitvijo in sta bila tožnica in pokojni poročena vse do njegove smrti.

Op. št. (4): Glede na čas sklenitve darilne pogodbe.

Op. št. (5): Glej članek J. Hudej, I. Ščernjavič z naslovom Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, 65 (2010)11-12, stran 751 in tam navedeno sodno prakso.

Op. št. (6): Iz katerih med drugim izhaja, da je A. A. z devizne hranilne knjižice pred podpisom pogodbe z MORS dvignil 9.297,42 CHF, kupnina pa je znašala (732.002,00 SIT; menjalni tečaj 1 CHF = 78,73 SIT).

Op. št. (7): Glej članek J. Hudej, I. Ščernjavič z naslovom Odkupna pravica po Stanovanjskem zakonu in skupno premoženje zakoncev, Pravnik 2014 (1-2), stran 22. Op. št. (8): Prav tam, stran 24. Op. št. (9): V sklepu I Cp 2247/2014 z dne 19. 11. 2014, ko je prvič odločalo v predmetni zadevi.

Op. št. (10): Prim. sklep VSRS II Ips 286/2010 z dne 29. 9. 2011, na katero se utemeljeno sklicuje že sodišče prve stopnje. Iz odločbe izhaja, da darilno pogodbo, ki se nanaša na nepremičnino, darovalec izpolni z izstavitvijo overjenega zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo prenosa lastninske pravice glede te nepremičnine.