Jedro

Postopek dokazovanja obsega in višine vlaganj je bil voden v skladu z določbo 25. člena ZDen, ob upoštevanju postopkovnih pravil ZUP, vse z namenom ugotoviti višino povečane vrednosti stanovanja in s tem višino odškodnine.

Ugovor, da odločitev senata o snemanju naroka za glavno obravnavo predstavlja postopkovno kršitev, ni utemeljen. Gre za diskrecijsko odločitev sodnika oziroma sodnega senata, ki zahteva, da so stranke o odreditvi zvočnega snemanja seznanjene.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Celje je z dopolnilno odločbo št. 363/009/93-162 (13202) z dne 13. 5. 2016 odločila, da je pravna naslednica po pokojni upravičenki A. A., rojeni B., C. C. iz Celja, dolžna Z., d.d. - v stečaju, Celje, prej T., d.d., za stanovanje na podstrešju stanovanjske stavbe v Celju, D. trg, v površini 85,57 m2, povrniti investicijska vlaganja v skupni vrednosti 37.870,06 EUR (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločila, da je obveznost iz I. točke izreka te odločbe upravičenka dolžna v celoti poravnati vlagateljici v roku 10 let od pravnomočnosti te odločbe, in sicer v 120 mesečnih obrokih, obrestovanih po 6% letni obrestni meri. V III. točki izreka je odločila, da morajo biti mesečni obroki nakazani najkasneje do konca tekočega meseca in v IV. točki izreka, da se zahtevi vlagatelja Z., d.d. Celje - v stečaju in pooblaščenca zavezanke za povrnitev stroškov postopka kot neutemeljeni zavrneta.

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je vlagateljica, Z., d.d. Celje, pravna naslednica T., d.d. Z. Celje, sedaj Z., d.d. - v stečaju, dne 28. 9. 2012, na podlagi šestega odstavka 25. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), vložila zahtevo za nadaljevanje postopka denacionalizacije zaradi vlaganj v stanovanje na podstrešju stanovanjske stavbe v Celju, D. trg, v izmeri 85,57 m2, ki je bilo vrnjeno v denacionalizacijskem postopku pokojni upravičenki A. A., rojeni B. 3. Prvostopenjski organ je pojasnil, da je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo z dne 30. 9. 2014 odločbo prvostopenjskega organa št. 363/009/93-133 (13202) z dne 7. 5. 2014 odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek, v katerem je upravni organ na podlagi spisovne dokumentacije in zgodovinskega izpiska iz sodnega registra ugotovil, da je vlagatelj zahtevka Z., d.d. - v stečaju, pravni naslednik trgovske družbe Z. Celje d.d. in da to ni bilo sporno niti v sodnih postopkih na podlagi 73. člena ZDen. Prav tako je upravni organ pojasnil, da terjatev za povrnitev vlaganj ni bila predmet lastninjenja, ker se je le to nanašalo na nepremičnine, ki so bile predmet denacionalizacije. V zvezi s pravno naravo vlaganj in postopka v katerem se lahko uveljavljajo, se je upravni organ skliceval na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi N 20/2011, ki ga je povzel v obrazložitev svoje odločitve.

4. Prvostopenjski upravni organ je v ponovljenem postopku odločanja preveril tudi, ali gre za identično stanovanje, kar ni bilo sporno in preveril tudi kvadraturo tega stanovanja. Ugotovil je, da je kvadratura stanovanja v kupoprodajni pogodbi iz leta 1984 znašala 85,62 m2, v postopku pred upravno enoto pa je bila upoštevana kvadratura 85,57 m2, enako kot v izvedenskem mnenju, elaboratu, E. E. z dne 7. 1. 2014. Upravni organ je torej upošteval površino, ki jo je ugotovil sodni izvedenec ob ogledu v svojem elaboratu in je bila upoštevana tudi v samem postopku denacionalizacije stanovanjske stavbe v Celju, D. trg.

5. V nadaljevanju je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da je bila stanovanjska stavba v Celju, D. trg, v postopku denacionalizacije vrnjena pokojni upravičenki A. A., rojeni B., z delno odločbo UE Celje, št. 36300/009/93 z dne 23. 2. 1995. S to odločbo je bila med drugim zavrnjena tudi vrnitev predmetnega stanovanja v površini 85,57 m2, katerega lastnik je bila takratna T., Celje, zoper navedeno odločbo pa je bil sprožen pritožbeni postopek in 2. točka navedene odločbe vrnjena v ponovni postopek. V postopku ponovnega odločanja je upravna enota ponovno odločala o vrnitvi predmetnega stanovanja in 9. 3. 2001 izdala delno odločbo, ki je postala pravnomočna 3. 5. 2001, s katero se je med drugim vrnila oziroma vzpostavila lastninska pravica pokojni upravičenki A. A., rojeni B., tudi na predmetnem stanovanju, zavezanca T., Celje pa napotila na uveljavljanje odškodnine na podlagi 73. člena ZDen. Zavezanka je namreč postala lastnica tega stanovanja na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 3. 10. 1984, ki jo je sklenila s takratno Samoupravno stanovanjsko skupnostjo Občine Celje. Iz 2. točke pogodbe izhaja dogovor med strankama, da se začasna kupnina za stanovanje, ki je predmet te pogodbe, določi v višini predračunske vrednosti gradbenih stroškov za to stanovanje, ki jo bo kupec poravnal do 20. 10. 1984, v 3. točki pogodbe pa sta se stranki dogovorili, da bosta dokončno kupnino določili ob dograditvi stanovanja s posebnim dodatkom k tej pogodbi v višini dejanskih gradbenih stroškov, ki jo bo kupec plačal pred prevzemom stanovanja. Aneks k kupoprodajni pogodbi je bil sklenjen 24. 6. 1985 in je stranka na njegovi podlagi poravnala razliko med začasno kupnino in končno vrednostjo stanovanja. Prenova stanovanja je torej potekala preko Stanovanjske skupnosti Občine Celje, v dogovoru s prednikom vlagatelja zahtevka, kar je vse razvidno iz zapisnika z dne 23. 3. 1994. Tako upravni organ ugotavlja, da je bila kupoprodajna pogodba iz leta 1984 sklenjena z namenom pridobiti sredstva za adaptacijo, kar je vse razvidno iz 2. točke predmetne pogodbe.

6. V nadaljevanju upravni organ ugotavlja tudi, da je bila vlagateljica T., Celje, sedaj Z., d.d. - v stečaju, v denacionalizacijskem postopku napotena, da svoj zahtevek za povrnitev kupnine za nepremičnino za stanovanje uveljavlja v sodnem postopku po 73. členu ZDen. Zahtevek je bil vložen pri Okrajnem sodišču v Celju, ki je v delu, ki se nanaša na navedeno odškodnino, odločilo s pravnomočnim sklepom in odločilo, da mora o razliki med vlaganji v predmetno stanovanje odločiti upravni organ na podlagi 25. člena ZDen. Na že izvedeni ustni obravnavani dne 23. 3. 1994, kjer so bile prisotne vse stranke postopka, je bilo ugotovljeno, da je družba T. zavezanec v postopku denacionalizacije za vrnitev podstrešnega stanovanja podjetja in upravičena do povrnitve povečane vrednosti podstrešnega stanovanja.

7. O zahtevku glede vračila vlaganj v predmetno stanovanje v stanovanjski stavbi D. trg, ki je bil postavljen tekom denacionalizacijskega postopka, dodatno pa je na konkretni denacionalizacijski postopek vlagatelja zahtevka napotilo Višje sodišče v Celju s sklepom z dne 20. 6. 2013, opr. št. Cp 279/2013, še ni bilo odločeno, saj je z delno odločbo z dne 23. 2. 1995 upravni organ v 2. točki zavrnil zahtevek vlagatelja T., d.d. Celje, ta točka pa v pritožbenem postopku ni postala pravnomočna.

8. Dne 7. 1. 2014 je upravni organ izvedel ustno obravnavo. Izvedenec je izdelal prvo cenitveno poročilo že dne 5. 12. 2013, vendar je bilo ugotovljeno, da je pri cenitvi upošteval oziroma vrednotil napačno stanovanje. Na navedeni ustni obravnavi je pooblaščenec vlagateljice denacionalizacijskega zahtevka izjavil, da iz izvedenskega mnenja izvedenke in cenilke gradbene stroke F. F. izhaja, da je bila vrednost vrnjenih nepremičnin denacionalizacijskih vrednosti ob vrnitvi nižja kot v času podržavljenja in bilo ugotovljeno, da je bila adaptacija objekta, ki je potekala 1984, do vrnitve upravičenki, že v celoti amortizirana, zato T., sedaj Z., d.d. ni upravičen terjati razlike v vrednosti podržavljenega premoženja in vrednosti premoženja v času vrnitve. Upravni organ je opozoril, da se zahtevek vlagateljice nanaša na povečanje vrednosti točno določenega stanovanja oziroma površine v stanovanjski hiši na D. trgu, glede katerega je bila zavezanka v denacionalizacijskem postopku in za katerega ni sporno, da je bilo v času podržavljenja hladno podstrešje, v času vračanja pa stanovanje. Cenitev izvedenke F. F. je bila samo ena izmed cenitev opravljenih v času postopka, nanaša pa se na celoten objekt, in ne na predmetno stanovanje.

9. Izvedenec E. E. je nato dne 7. 1. 2014 izdelal cenitveno poročilo o vrednosti investicijskih vlaganj v stanovanje na podstrešju stanovanjske stavbe v Celju, D. trg, iz katerega so razvidna investicijska vlaganja ocenjena na višino 37.870,06 EUR. Upravni organ je 14. 12. 2015 sklical še eno ustno obravnavo z možnostjo sklenitve poravnave, ki ni bila uspešna. Prvostopenjski organ je pojasnil, da je glede višine investicijskih vlaganj sledil strokovni oceni izvedenca. Na podlagi določbe 25. člena ZDen je določil način postopnega plačevanja odškodnine s strani upravičenca, ter skladno z določbo tretjega odstavka 25. člena ZDen določil rok 10 let vračila. Upravni organ je zavrnil tudi stroškovni zahtevek in pojasnil, da po določbi prvega odstavka 114. člena ZUP/86 vsaka stranka trpi praviloma svoje stroške.

10. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za okolje in prostor, je z odločbo, št. 4902/-4/2014-4-BO z dne 23. 3. 2017 odločil, da se pritožba zavrne in da se zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, ki ga je podal pooblaščenec C. C., zavrne.

11. Tožnica v tožbi navaja, da sta izpodbijani odločbi nezakoniti že tako, ker posegata v pravnomočno rešeno razmerje, zato bi bilo treba zahtevek, skladno s 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zavreči. Načelo pravnomočnosti je kršeno zato, ker je bilo o dejansko in pravno istem zahtevku odločeno že sodnem postopku, na podlagi 73. člena ZDen. S tem, ko je bila denacionalizacijskemu zavezancu priznana odškodnina za kupnino, ki je predstavljala vsoto vlaganj za izgradnjo tega stanovanja, je dobil vrnjena vsa vlaganja.

12. Načelo pravnomočnosti je kršeno tudi zato, ker je bilo o istem zahtevku pravnomočno odločeno že tudi v upravnem postopku. Tako prvostopenjski organ sam v četrtem odstavku na strani 4 odločbe ugotavlja, da je bilo o zahtevku glede vračila vlaganj v predmetno stanovanje odločeno z delno odločbo z dne 23. 2. 1995, ko je organ zavrnil zahtevek takratne T., d.d. iz Celja. Organ sicer navaja, da naj ta točka v pritožbenem postopku ne bi postala pravnomočna, vendar iz obrazložitve tožbeno izpodbijanih odločb ni razvidno na podlagi česa je bil sprejet takšen zaključek. Tretji razlog zaradi katerega tožbeno izpodbijani odločbi kršita načelo pravnomočnosti, pa utemeljuje tožnica z dejstvom, da je tožena stranka sklenila izvensodno poravnavo v obliki notarskega zapisa SV 10/07 z dne 8. 1. 2007 in z njo dokončno razrešila vsa sporna razmerja glede predmetnega premoženja.

13. Tožena stranka v tožbeno izpodbijanih odločbah zmotno in nepopolno ugotavlja tudi dejansko stanje, ko razloguje, da naj bi bil Z., d.d. - v stečaju pravni naslednik družbe T., Celje. Odločbi sta glede tega brez razlogov o odločilnih dejstvih in nesposobni tožbenega preizkusa. Navaja, da iz sodnega registra izhaja, da Z., d.d. Celje - v stečaju ni pravni naslednik T., d.d., Celje in prilaga zgodovinski izpisek za Z., d.d. Celje - v stečaju za obdobje do 31. 1. 2008 in obdobje po tem datumu, stiskan iz spletne strani AJPES 30. 5. 2016. To pomeni, da ni izkazana pasivna legitimacija Z., d.d., Celje za uveljavljanje zahtevka v tej zadevi.

14. Napačno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, saj so bila kršena določila Zakona o zaključku lastninjenja in privatizacij pravnih oseb v lasti razvoje družbe (ZLPP) in Zakona o prenosu pooblastil, pravic in obveznosti slovenske razvojne družbe in o prenehanju Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo. Tudi, če bi držalo, da je T., d.d., Celje vlagala v predmetno stanje, kar seveda ne drži, je dejstvo, da se vlaganja te pravne osebe zatrjujejo v obdobju družbeno lastninskega sistema, kar pomeni, da vlaganj nikakor ni izvedla gospodarska družba zasebnolastninskega pravnega sistema, pač pa je to kvečjemu bil pravni prednik T., d.d., Celje, to pa je nekdanji PO, TOZD oziroma DO Z. Celje. Gre za bistveno okoliščino, na podlagi katere bi moral upravni organ zavrniti tožbeni zahtevek.

15. V dejanskem in pravnem pogledu je napačno razlogovanje, da se je pri lastninjenju družbenega kapitala lastninilo le nepremičnine. Po ZLPP je bilo treba v otvoritveno bilanco lastninskega preoblikovanja vključiti celotno premoženje podjetja v družbeni lasti, z vsemi postavkami premoženja iz bilance takega podjetja, tako nepremičnine kot premičnine, denarna sredstva, terjatve in to tako poslovne terjatve kot finančne terjatve, kratkoročne in dolgoročne naložbe, skratka vse premoženje. Po zakonu predpisana edina izjema, ko se takšno premoženje ni vključilo v otvoritveno bilanco lastninskega preoblikovanja, če je ta terjatev bila, ali bi lahko postala predmet odločanja, ali v zvezi z denacionalizacijskim postopkom. Tožena stranka si v svojih razlagah prihaja v nasprotje, ko na eni strani razloguje, da predmetna domnevna terjatev iz naslova zatrjevanih vlaganj v predmetno stanovanje ni bila vključena v otvoritveno bilanco lastninskega preoblikovanja T., Celje, po drugi strani pa v nasprotju s kogentno ureditvijo, ki velja za tak primer, priznava aktivno legitimacijo T., Celje, oziroma subjektu, ki ga itak napačno šteje za pravnega naslednika le tega.

16. Tudi glede samih zatrjevanih vlaganj, njihovega datuma, obsega ter izvedenosti ali neizvedenosti in njihove vrednosti, je dejansko stanje v obeh izpodbijanih odločbah ugotovljeno zmotno in nepopolno, napačno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Za povrnitev vlaganj ni bil podan noben ustrezen zahtevek. Ni točno sklicevanje upravne enote in pritožbenega organa, da naj bi denacionalizacijski zavezanec na ustni obravnavi 23. 3. 1994 navedel, da je podjetje upravičeno do povečane vrednosti podstrešnega stanovanja, saj tak zahtevek v smislu določbe 66. člena ZUP ni bil ustrezno konkretiziran in sposoben obravnavanja. Tudi v ponovljenem upravnem postopku ni razjasnjeno na podlagi česa, ob tem, da ustrezne trditvene podlage s strani nasprotne stranke ni bilo, je upravni organ izvajal dokaze o višini vrednosti vlaganj. Kršil je načelo nepristranosti, ko je očitno samovoljno in brez dokaznega predloga nasprotne stranke angažiral izvedenca oziroma cenilca gradbene stroke. Nasprotna stranka bi najprej morala sama konkretizirano zatrjevati vrsto izvedenih del, količino posameznih izvedenih vrst del ter vrednost vsake posamezne postavke izvedenih del in šele to bi lahko predstavljalo zadostno in ustrezno podlago za angažiranje izvedenca. Manjkajoče trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z dokazi.

17. Tudi ne držijo trditve oziroma ugotovitve organa, da naj bi vrednost spornih (po vrsti posameznih del in količini ter vrednosti na enoto mere sploh nezatrjevanih del) z ničemer izkazanih vlaganj znašala enormnih 37.870,06 EUR.

18. Ni točna niti trditev, da je vlaganja v stanovanje izvajalo podjetje Z., Celje. Slednje je predmetno stanovanje kupilo kot družbenopravno podjetje 3. 10. 1984, stanovanje je takrat že bilo preurejeno in je s kupnino, ki jo je poravnalo takratni Stanovanjski skupnosti Celje, poravnalo takratno nakupno vrednost stanovanja, ki je vključevala tudi vsa morebitna vlaganja. Po 3. 10. 1984 v stanovanje ni bilo nobenih vlaganj in je zahtevek po 25. členu neutemeljen.

19. Prav tako se upravna organa nista opredelila do zatrjevanja denacionalizacijske upravičenke, da so bila vsa denacionalizirana stanovanja v času do denacionalizacije že amortizirana.

20. Posledično je bila v zadevi napačna uporabljena določba drugega odstavka 25. člena ZDen oziroma gre za to, da dejansko uporabi sedmi odstavek, to je zadnji odstavek 25. člena ZDen, ki po mnenju tožnice velja le za vlaganja fizičnih oseb.

21. Prav tako opozarja na nasprotje med izvedenskim mnenjem izvedenke in cenilke gradbene stroke F. F. in izvedeniškim mnenjem izvedenca E. E. 22. Navaja, da je izpodbijana odločitev upravnih organov pomenila ponovno denacionalizacijo nepremičnine. Prav tako toženka, ki se v svojih izpodbijanih odločbah na več mestih sklicuje na stališče VS RS prezre, da Vrhovno sodišče ni nikjer zapisalo, da je predmetni zahtevek utemeljen in mu je treba ugoditi, ampak je zavzelo stališče, da je treba o njem odločiti na podlagi 25. člena ZDen. Sklicuje se na mnenje izvedenke F. F., da je bila celotna vrednost vrnjene celotne stavbe na D. trgu, Celje, ki vključuje 12 stanovanj, ob vrnitvi nižja kot pa ob njeni nacionalizaciji, torej denacionalizacijska upravičenka ni bila v ničemer obogatena, temveč je kljub izvedeni nacionalizaciji še vedno prikrajšana. Tudi, če bi torej kdo vlagal v predmetni objekt in bi obstajalo na njegovi strani prikrajšanje, manjka obligatorni dodatni zahtevani pogoj Obligacijskega zakonika za ugoditev zahtevku, da gre za neupravičeno obogatitev.

23. Materialno pravo je napačno uporabljeno tudi zato, ker toženka prezre, da spornih vlaganj v stanovanje ni izvajal privatni lastnik, ampak domnevno podjetje v družbeni lastnini, dejansko pa niti takšno podjetje ne, pač pa Samoupravna stanovanjska skupnost, torej niso podani pogoji za ugoditev zahtevku za povračilo vlaganj.

24. Ne glede na vse navedeno pa že izrek odločb o glavnici v povrnitev naloženih domnevnih vlaganj predstavlja nezakonito odločitev v delu, kjer določa 6% letno obrestno mero. Ta zahtevek ni bil postavljen in je toženka odločala ultra petitium, v nasprotju z določbo 25. člena ZDen, ki nikjer ne določa obveznosti plačila obveznosti. Nezakonito je bila določba 25. člena uporabljena tudi zato, ker v delu, ki govori o 10 letnem roku plačila ta po zakonu ne sme biti krajši od 10 let. Nezakonita pa je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica ni terjala povrnitve stroškov od upravnega organa, ampak zahtevala, da ji stroške povrne nasprotna stranka, to pomeni, da bi v tem sporu morala tožena stranka odločati po načelu uspeha v postopku.

25. Tožeča stranka v tožbi predlaga, da sodišče dopolnilno odločbo Upravne enote Celje in odločbo drugostopenjskega upravnega organa odpravi, da zavrne zahtevek Z., d.d. Celje - v stečaju. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

26. Odgovor na tožbo je sodišču posredovala družba Z., d.d. - v stečaju, kot prizadeta stranka v tem upravnem postopku in navaja, da so tožbeni razlogi neutemeljeni. Tožnica v tožbi ponavlja pritožbene ugovore do katerih se je drugostopenjski organ že opredelil. Prav tako je treba tožbo zavreči, ker izpodbijani akt ni upravni akt, ki se s predmetno tožbo izpodbija. Sklicuje se na določbo prvega odstavka 30. člena ZUS-1. Tožbo je treba zavreči tudi iz razloga, ker zahteva odpravo tako prvostopenjskega kot drugostopenjskega organa.

27. V zvezi z ugovorom pravnega nasledstva trditve ocenjuje kot neutemeljene in navaja, da se je firma Z., d.d. Celje preimenovala v Finance Z., finančna družba d.d., ta v poslovni sistem Z., d.d., ki je bila pripojena k prevzemni družbi Ž., finančna družba d.d., ki se je preimenovala v Z., d.d., kar izhaja tudi iz upravnega spisa. Tako je družba Z., d.d. - v stečaju aktivno legitimirana za uveljavljanje zahtevka za povračilo vlaganj. Pojasnjuje tudi, da je tožeča stranka v upravnem postopku pravno nasledstvo sprejemala kot nesporno.

28. Prav tako niso točne navedbe, da ni bil podan noben ustrezen zahtevek za povrnitev vlaganj. Na ustni obravnavi dne 23. 3. 1994 je takratni zakoniti zastopnik družbe Z. trgovska družba d.d. Celje podal zahtevo za povrnitev vlaganj s tem, ko je navedel, da štejejo, da so upravičeni do povračila vložka. Dokazni predmet za angažiranje izvedenca gradbene stroke s strani družbe Z., d.d. - v stečaju ni bil potreben, ker ga določi uradna oseba.

29. Prav tako je bilo tožnici oziroma njeni prednici stanovanje vrnjeno pod pogojem plačila odškodnine in se je s takšno odločitvijo strinjala. Zato so nesmiselne tožbene navedbe glede vlaganj, saj tudi za pravno prednico tožnice vlaganja niso bila sporna, ker drugače na navedeni pogoj ne bi pristala. Kupnina za predmetno stanovanje nikakor ni vključevala tudi morebitnih vlaganj, kot to napačno zatrjuje tožnica in za te svoje trditve ni predložila nobenega dokaza. To pa ne izhaja niti iz kupoprodajne pogodbe z dne 3. 10. 1984. Tudi sama višina vlaganj ni sporna, saj je tožnica v celoti prejela mnenje izvedenca in mu ni ugovarjala. Upravni organ določbe 25. člena ni uporabil zmotno, saj ni odločil, da je Z. d.d. upravičen do povrnitve vlaganj v celoti, torej ne držijo tožbene navedbe, da je toženka uporabila sedmi odstavek 25. člena ZDen.

30. Zahtevka za povračilo obresti vlagatelju ni bilo treba postaviti, ker določitev obresti spada med druge pogoje plačila, ki jih navaja tretji odstavek 25. člena ZDen in jih je treba urediti po uradni dolžnosti, je pa bila njihova višina v izpodbijanem aktu pravilno določena v skladu z uveljavljeno sodno prakso. Tudi zakonska določba o zapadlosti plačila vlaganj in obresti je jasna. Glede na navedeno predlaga, da se tožbeni zahtevek zavrne, predlaga pa tudi povrnitev stroškov postopka.

31. Tožena stranka je sodišču poslala spise, odgovora na tožbo ni podala.

32. Sodišče je o tožbi odločilo s sodbo IV U 39/2017 z dne 15. 7. 2020 tako, da je tožbo tožnice zoper delno odločbo Upravne enote Celje št. 363/009/93-162 (13202) z dne 13. 5. 2016, na podlagi 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Tožnica je zoper prej navedeno sodbo vložila revizijo, kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, zato ker sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo in utemeljilo razlogov zakaj glavne obravnave ni izvedlo, ugodilo, in s sklepom X Ips 5/2021 sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije oddelka v Celju št. IV U 39/2017 z dne 15. 7. 2020 razveljavilo in vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

33. V ponovljenem postopku odločanja je sodišče za dne 4. 4. 2022 razpisalo narok za glavno obravnavo, na katerem je tožeča stranka uvodoma uveljavljala postopkovno kršitev v zvezi z odločitvijo senata, da se celotni potek obravnave snema. Sklicevala se je na pravilo, da se navedbe neposredno zapisujejo v zapisnik in da procesna zakonodaja snemanje predvideva le za posnetek izpovedb.

34. V nadaljevanju je tožeča stranka vztrajala pri že podanih navedbah, ugovorih in pravnih razlogovanjih ter podanem zahtevku. Zahtevek je neutemeljen že zato, ker gre v zadevi za odvzem večstanovanjskega objekta, katerega vrednost ob denacionalizaciji je bila nižja kot ob podržavljanju, zato je plačilo razlaščenke v nasprotju z Ustavo RS in Evropsko Konvencijo o varstvu človekovih pravic.

35. Tožeča stranka je posebej izpostavila tudi ugovor v zvezi s Z., d.d., ki je bil v času nacionalizacije in denacionalizacije podjetje v družbeni lastnini in v tej zvezi na določbe ZLPP, na podlagi katerega je zasebno premoženje lahko postalo samo tisto, ki je bilo vključeno v program lastninskega preoblikovanja in otvoritveno bilanco lastninskega preoblikovanja. Predmetno stanovanje vanjo ni bilo vključeno, kar je neprerekano dejstvo. Pooblaščenec tožeče stranke je v spis vložil sklep VS RS II Iprs 179/2004 z dne 5. 5. 2016, ki potrjuje takšno stališče sodne prakse. V spis vlaga tudi Uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja iz katere prav tako izhaja, da je pogoj lastninjenja družbenega premoženja vnos tega premoženja v bilanco. Kot napačno ocenjuje stališče upravnega organa in v nadaljevanju tudi sodišča, da za predmetno terjatev to ne velja. Poudaril je, da je za predmetno stanovanje, glede na to da je bila predmet denacionalizacije celotna nepremičnina, veljala prepoved vključitve tega premoženja v otvoritveno bilanc0 lastninjenja. Gre za situacijo, ko upnik v tem upravnem sporu, kot privatni pravni subjekt, želi prejeti plačilo terjatve, ki ni njegova. Gre za terjatev, ki nikoli ni bila olastninjena in kot takšna nikoli ni postala lastnina družbe Z., Celje. To pravilo se v tem postopku očitno krši. Gre za elemente kaznivega dejanja, ki jim sodišče ne more dati pravnega varstva. Vztraja pri tudi vseh drugih ugovorih podanih v pisnih vlogah in se nanje tudi sklicuje.

36. Pooblaščenec stranke z interesom, Z., d.d. - v stečaju, je na glavni obravnavi vztrajal pri dosedanjih navedbah in na navedbe tožeče stranke odgovoril, da ne drži, da je bilo premoženje, ki je bilo predmet nacionalizacije vredno več v času nacionaliziranja, kot v času denacionalizacije, za kar obstajajo izvedeni dokazi z izvedencem.

37. Tožnica je na glavni obravnavi tem navedbam in razlogovanjam stranke z interesom nasprotovala in navedla, da se v spisu nahaja cenitev celotne nepremičnine, ki je bila vrnjena in iz katere je jasno, da je denacionalizirano premoženje v skupnem seštevku vredno manj kot premoženje v času nacionalizacije.

38. Tožena stranka se naroka ni udeležila. V skladu z določbo 279.a člena ZPP se je odpovedala glavni obravnavi in soglašala, da sodišče odloči brez glavne obravnave na podlagi predloženih pisnih vlog in listinskih dokazov.

39. Sodišče je v dokazne namene v dokaznem postopku pregledalo in prebralo listine upravnega spisa in predložene listine strank v sodnem spisu.

**K I. točki izreka:**

40. Tožba ni utemeljena.

41. Sodišče ugovor tožnice, da odločitev senata o snemanju naroka za glavno obravnavo predstavlja postopkovno kršitev, kot neutemeljenega zavrača. Odločitev senata temelji na določbi 125. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki določa, da predsednik senata lahko odredi vodenje zapisnika s pomočjo ustreznih tehničnih sredstev ali da se stenografira in določbi 125.a člena ZPP, ki določa, da predsednik senata lahko odredi zvočno ali zvočno-slikovno snemanje celotnega naroka ali dela naroka. Gre za diskrecijsko odločitev sodnika oziroma sodnega senata (VSL Sodba II Cp 634/2017 z dne 6. 6. 2017), ki zahteva, da so stranke o odreditvi zvočnega snemanja seznanjene. Ker iz zapisnika o opravljeni glavni obravnavi z dne 4. 4. 2022 opr. št. IV U 147/2021-44 izhaja, da so bile stranke z zvočnim snemanjem dela naroka seznanjene, ugovor tožnice ni utemeljen.

42. V nadaljevanju je sodišče presojalo utemeljenost tožbenega ugovora, da je bilo o istem zahtevku pravnomočno odločeno že v upravnem postopku, torej bi ga bilo treba na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči. 43. Sodišče uvodoma poudarja, da se obravnavana zadeva nanaša na zahtevo za povrnitev vlaganj v stanovanje na podstrešju stanovanjske stavbe v Celju, D. trg, v izmeri 85,57 m2, ki je bilo v denacionalizacijskem postopku, skladno z določbo šestega odstavka 25. člena ZDen, v ponovljenem postopku odločanja, vrnjeno pokojni upravičenki A. A., roj. B., z odločbo št. 36300/009/93 z dne 9. 3. 2001. Iz izreka navedene delne odločbe med drugim izhaja, da se v korist upravičenke vzpostavi lastninska pravica na delu nepremičnine – stanovanjske stavbe v Celju, D. trg, s pripadajočim delom skupnih prostorov delov in naprav, kar v naravi predstavlja med drugim tudi stanovanje na podstrešju površine 85,57 m2 zavezanca za vrnitev T., d.d., Celje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je 23. 2. 1995 Upravna enota Celje izdala delno odločbo št. 36300/009/93 s katero je zavrnila zahtevo za denacionalizacijo v delu, ki se nanaša na 4 stanovanja na podstrešju objekta D. trg, Celje, skupaj s pripadajočim delom skupnih prostorov, delov in naprav te zgradbe, tudi stanovanja v izmeri 85,57 m2 v lasti T., Celje, ker gre za stanovanja na podstrešju, ki so bila zgrajena na novo in v času zaplembe niso obstajala, torej so bila z njeno adaptacijo po nacionalizaciji pridobljene nove stanovanjske površine. Zoper navedeno odločitev je pritožbo vložila C. C. in Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo številka 36301/049/95 z dne 6. 11. 1995 pritožbi zavrnilo in odločitev utemeljilo z navedbo, da objektov, ki so bili po podržavljanju bistveno spremenjeni zaradi novih investicij, ni možno vrniti. O tožbi zoper navedeno odločbo je odločalo Vrhovno sodišče, ki je s sodbo U 1875/95-8 z dne 8. 12. 1999 tožbo zavrnilo, vendar se ta sodba ne nanaša na stanovanje v obravnavani zadevi. V nadaljevanju sodišče ugotavlja, da iz listin upravnega spisa izhaja tudi, da je upravni spor zoper odločbo z dne 6. 11. 1995 sprožila tudi C. C., Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo U 1866/95-5 z dne 15. 12. 1999 izpodbijano odločbo v spornem delu odpravilo. V ponovljenem postopku odločanja je Ministrstvo za okolje in prostor odpravilo 2. točko izreka Upravne enote Celje št. 36300/009/93 z dne 23. 2. 1995 in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek in ponovno odločanje.

44. Na podlagi navedenih podatkov sodišče ugotavlja, da tožbeni ugovor, da je bilo z izpodbijano odločbo o istem zahtevku v upravnem postopku že odločeno, ni utemeljen. Sodišče soglaša tudi z nadaljnjo ugotovitvijo tožene stranke, da se navedene odločbe ne nanašajo na povračilo vlaganj, ampak dokazujejo, da je bilo stanovanje vrnjeno upravičenki v naravi.

45. V nadaljevanju je sodišče presojalo tožbeni ugovor, da je bilo z izpodbijano odločitvijo poseženo v pravnomočno rešeno razmerje, ker je bilo dejansko in pravno o istem zahtevku odločeno že v sodnem postopku, v katerem je zavezanec, Z., d.d. - v stečaju, Celje, uveljavljal odškodnino iz naslova plačane kupnine po 73. členu ZDen.

46. Sodišče ugotavlja, da so bile stranke z upravno odločbo z dne 9. 3. 2001 napotene, da odškodninski zahtevek na podlagi 73. člena ZDen uveljavljajo v sodnem postopku. Sodišče je v zadevi odločilo s sklepom Okrajnega sodišča v Celju N 20/2011 z dne 13. 2. 2013 in Višjega sodišča v Celju, št. Cp 279/2013 z dne 20. 6. 2013. Sodišči sta v navedenih sodbi in sklepu pojasnili materialno in procesnopravno razliko med zahtevkoma na podlagi določbe 25. in 73. člena ZDen in pristojnosti upravnega organa oziroma sodišča za odločanje o teh zahtevkih.

47. Ob upoštevanju določbe šestega odstavka 25. člena ZDen, ki določa, „če se zavezanec ali najemojemalec in upravičenec ne sporazumejo glede odškodnin, predvidenih v prejšnjih določbah tega člena, lahko upravičenec zahteva, da se mu nepremičnina vrne še pred ugotovitvijo višine povečane vrednosti. V takem primeru odloči organ, ki vodi postopek o višini odškodnine, ki se plača za razliko v vrednosti, naknadno z dopolnilno odločbo“ in stališča Višjega sodišča v Celju v sklepu št. Cp 279/2013 o pristojnosti za odločanje o odškodnini po 73. členu ZDen in odškodnini po šestem odstavku 25. člena ZDen, je bil upravni organ dolžan odločati o zahtevku v skladu z 25. členom ZDen, sodišče pa za odločanje na tej pravni podlagi ni pristojno.

48. Sodišče tožnici, enako kot je to storila že tožena stranka v odločbi št. 4902/4/20174-4-BO z dne 23. 3. 2017, pojasnjuje še, da je na dilemo pri uporabi določbe 73. člena in 25. člena ZDen odgovorilo že Vrhovno sodišče RS v Sklepu II Ips 984/2007, v katerem je pojasnilo, da gre po 73. členu ZDen zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah ZDen nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, kar ob nespremenjeni rabi v času po podržavljenju in bistveno nespremenjeni vrednosti nepremičnine dejansko predstavlja odmeno za tisto nepremičnino, kot jo je zavezanec tudi (odplačno) pridobil. V primeru, ko je vrednost nepremičnine zaradi novih investicij (zavezanca ali koga drugega) bistveno povečana, pa bi odmera odškodnine na tak način zajemala tudi vrednost investicij oziroma pravilneje povečano vrednost zaradi investicij (bistveno povečanje vrednosti nepremičnine namreč ni nujno enako vloženim sredstvom). Razlika med vrednostjo nepremičnine ob podržavljenju in bistveno povečano vrednostjo po podržavljenju, pa gre po 25. členu ZDen v breme denacionalizacijskega upravičenca in je predmet obravnavanja v postopku denacionalizacije, saj se v (naknadni dopolnilni) odločbi o denacionalizaciji odloči (tudi) o višini odškodnine, ki se plača za razliko v vrednosti (šesti odstavek 25. člena ZDen). V primerih, ko se vrednost nepremičnine bistveno poveča zaradi vlaganj zavezanca, mora torej zavezanec povrnitev vlaganj oziroma razliko, ki se kaže v bistveno večji vrednosti nepremičnine, zahtevati od denacionalizacijskega upravičenca v postopku denacionalizacije po 25. členu ZDen. Če je nepremičnino pridobil odplačno, pa je upravičen (tudi) do odškodnine po 73. členu ZDen od SOD d.d. – to pa le za tisto, kar je odplačno pridobil, torej za nepremičnino po stanju pred opravljenimi investicijami. V nasprotnem primeru bi zavezanec dobil investicije povrnjene dvakrat, enkrat od upravičenca, drugič od SOD d.d. Gre tudi za dva različna postopka, prvi je postopek denacionalizacije, v katerem se ugotavlja pravica do vrnitve nepremičnine v naravi, višina povečane vrednosti nepremičnine in odškodnina za razliko v vrednosti, drugi pa je poseben (samostojni) nepravdni postopek, v katerem se ugotavlja, ali je zavezanec nepremičnino pridobil odplačno in odškodnina.

49. Navedeno stališče je v celoti upoštevalo tudi Višje sodišče v Celju, ki je v sodbi Cp 279/2013 z dne 20. 6. 2013, s katero je v ponovljenem postopku odločalo o pritožbi Z., d.d., Celje zoper sklep Okrajnega sodišča v Celju N 20/2011 z dne 13. 2. 2013, o zahtevi za plačilo odškodnine na podlagi 73. člena ZDen. V postopku je bilo ugotovljeno, da glede na celotno vrednost podržavljene nepremičnine v višini 14.919,11 EUR, prisojena odškodnina 5.206.122,00 EUR na podlagi 73. člena ZDen dosega in presega vrednost podržavljenega neizdelanega podstrešja v višini 14.819,11 EUR.

50. Navedena ugotovitev pomeni, da je tožbeni ugovor, da je bilo z izpodbijano odločitvijo poseženo v pravnomočno rešeno razmerje, neutemeljen.

51. Tožnica v nadaljevanju ugovor kršitve pravnomočnosti utemeljuje tudi z ugotovitvijo, da je tožnica z denacionalizacijskim zavezancem sklenila izvensodno poravnavo SV 10/07 z dne 8. 1. 2007, s katero so bila z denacionalizacijskim zavezancem dokončno razrešena vsa sporna razmerja glede premoženja, ki je bilo predmet denacionalizacije naslovu D. trg. Sodišče ugotavlja, kar izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijanega akta, da je tožnica navedeni ugovor, prvič izražen na ustni obravnavi z dne 14. 12. 2015, utemeljila s trditvijo, da so bila vsa sporna razmerja med strankama rešena z izvensodno poravnavo SV 10/07 z dne 8. 1. 2007. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da iz notarskega zapisa notarke R. R. iz Celja SV 10/07 z dne 8. 1. 2007 ne izhaja, da bi bila rešena zahteva vlagatelja za povračilo vlaganj v stanovanje v skladu s 25. členom ZDen, ampak se je poravnava nanašala na tožbo, vloženo pred Okrožnim sodišče v Celju, št. P 247/2004, v kateri je C. C., tožnica v tem upravnem sporu, zoper toženo stranko Z., d.d. Celje, vložila tožbo zaradi plačila odškodnine po 72. členu ZDen in s katero druga pogodbena stranka terja plačilo zneska 5.380.947,00 SIT, sedaj 22.454,20 EUR, z obrestmi od 16. 3. 2004 dalje do plačila ter povračilo pravdnih stroškov. Ker se je torej tudi po presoji sodišča sklenjena poravnava nanašala na zahtevek zaradi plačila odškodnine po 72. členu ZDen, voden v zadevi št. P 247/2004, tožnica pa dokazil, ki bi substancirala njeno zatrjevanje, da je bil v pravdi postavljen tudi zahtevek zavezanca za povrnitev vlaganj v (konkretno) stanovanje ni predložila, je sodišče tudi ta tožbeni ugovor zavrnilo kot neutemeljen.

52. Tožnica v tožbi ugovarja ugotovitvi tožene stranke, da je zavezanec Z., d.d.- v stečaju pravni naslednik družbe Z., Celje in trditev utemeljuje s predložitvijo izpisa iz sodnega registra. Sodišče ugotavlja, da je v listine upravnega spisa vložen sklep o začetku stečajnega postopka nad pravno osebo Z., d.d. Celje in več zgodovinskih izpiskov iz sodnega registra, večina njih skupaj s kopijami iz informatizirane zbirke listin. Iz tega razloga, ker torej zgodovinski izpiski iz sodnega registra dokazujejo, da je Z., d.d. -v stečaju pravni naslednik družbe Z., Celje in nenazadnje tudi zato, ker je bilo to dejstvo ves čas postopka tako pred upravnimi organi kot sodišči (to dokazujejo v upravni spis vložene sodbe sodišč in nenazadnje v delu tudi notarskega zapisa notarke R. R. iz Celja SV 10/07 z dne 8. 1. 2007, na katerega se sklicuje tožnica) nesporno, sodišče tožničine trditve o neizkazanem pravnem nasledstvu zavrača kot neutemeljene.

53. Kot neutemeljenega in v nasprotju z materialnimi določbami ZDen pa sodišče, enako kot sta tožnici pravilno pojasnila oba upravna organa, zavrača tudi ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, določb ZLPP. Tožnici sodišče pojasnjuje, da sama dikcija 25. člena ZDen ne dopušča razlage, kot jo predlaga tožnica v tožbi, da zaradi spregleda določb o lastninskem preoblikovanju zavezanec ni aktivno legitimiran za vložitev zahteve po 25. členu ZDen. Vprašanja lastninskega preoblikovanja podjetij, ki je v temelju namenjeno preoblikovanju podjetja v družbeni lastni (3. člen ZLPP), so v povezavi z ZDen pomembna v obsegu zavarovanja pravic denacionalizacijskih upravičencev in njihovih dedičev in ne odločanja po 25. členu ZDen, tožnica pa morebiti pomembnega dejstva, da pravni prednik zavezanca ni bil lastnik spornega stanovanja (ne glede na način lastninjenja) v tožbi niti ne zatrjuje.

54. Tožnica v tožbi navaja tudi, da za povrnitev vlaganj ni bil postavljen ustrezen zahtevek in meni, da zahtevek zavezanca postavljen na ustni obravnavi nima lastnosti zahtevanih po določbi 66. člena ZUP. S tem v zvezi zatrjuje tudi postopkovno kršitev, kršitev pravice do izjave, ker ji vloga ni bila vročena, zato se o njej ni mogla izjaviti.

55. Sodišče ugotavlja, da je bil postopek denacionalizacije, tudi v spornem delu, izveden v skladu s pravili ZDen in ZUP, razpisane so bile ustne obravnave na katerih je tožnica sodelovala in na katerih so bile stranke seznanjene z dejstvi in dokazi, na katerih temelji izpodbijana odločitev. To dokazujejo upravnemu spisu priložene listine, med drugim tudi zapisniki o ustnih obravnavah npr. z dne 2. 12. 2014, 4. 3. 2015, 14. 12. 2015... Tudi iz zapisnika ustne obravnave z dne 23. 3. 1994 izhaja, da je bila le ta izvedena (tudi) v navzočnosti tožnice in zavezanca in da je bil predmet obravnave vračilo spornega stanovanja v last, seznanitev udeležencev obravnave s kupoprodajnimi pogodbami (tudi za sporno stanovanje) iz katerih izhaja tudi način financiranja prenove ter zahtevek g. R. (TP Z.) za povračilo vlaganj. Ker je torej bila tožnica na ustni obravnavi 23. 3. 1994 seznanjena z zahtevkom za vračilo vlaganj na podlagi 25. člena ZDen, ves postopek ugotavljanja vrednosti vlaganj pa je tožena stranka izčrpno pojasnila v obrazložitvi izpodbijane odločbe, sodišče tožničin ugovor zavrača kot neutemeljen.

56. V nadaljevanju se je sodišče opredelilo tudi do tožbenega zatrjevanja, da v ponovljenem upravnem postopku ni bila pojasnjena višina vrednosti vlaganj; da naj bi bilo kršeno tudi načelo nepristranskosti, ker je upravni organ samovoljno in brez dokaznega predloga nasprotne stranke angažiral izvedenca, ker bi nasprotna stranka najprej morala konkretizirano zatrjevati vrsto izvedenih del, količino posameznih izvedenih vrst del ter vrednost vsake posamezne postavke izvedenih del in bi šele takšno zatrjevanje predstavljalo zadostno in ustrezno podlago za začetek postavitve izvedenca. Tožnica meni, da tožena stranka zamenjuje trditveno podlago in dokazovanje in kot nepravilne šteje ugotovitve organa, da naj bi vrednost spornih in z ničemer izkazanih vlaganj znašala enormnih 37.870,06 EUR.

57. Sodišče tožnici pojasnjuje, da je bil postopek dokazovanja obsega in višine vlaganj voden v skladu z določbo 25. člena ZDen, ob upoštevanju postopkovnih pravil ZUP, vse z namenom ugotoviti višino povečane vrednosti stanovanja in s tem višino odškodnine. Ne samo navedbe tožene stranke, ampak tudi listine upravnega spisa dokazujejo, da so bili tožnici vročeni vsi dokumenti (tudi pogodbe, s katerimi so se dokazovale višina investicije v sporno stanovanje) pomembni za odločitev v zadevi. Tudi sicer je tožnico tožena stranka opozorila, da ji je bilo dejstvo, da bo v zadevi moralo biti odločeno še o višini vlaganj, znano iz 7. točke izreka odločbe št. 363007009/93 z dne 9. 3.2001, s katero je bilo sporno stanovanje, ob upoštevanju določbe šestega odstavka 25. člena ZDen, vrnjeno denacionalizacijski upravičenki. V tej zvezi sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na imenovanje izvedenca, ker se je le ta določil skladno z določbo 185. člena ZUP/86, v postopku njegove postavitve pa so sodelovale vse stranke postopka, tudi tožnica. S postavitvijo izvedenca E. E. se je strinjala, kar izhaja iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 9. 4. 2013, prav tako listine upravnega spisa dokazujejo, da ji je bil vročen sklep o imenovanju izvedenca. Tožnica v postopku tudi ni podala pripomb zoper cenitveno poročilo izvedenca E. E., ki ji je bilo vročeno, niti teh pripomb ni podala kasneje, torej bi v pritožbi navedene pripombe bilo mogoče obravnavati tudi kot pritožbene novote. Tožena stranka je (enako kot prvostopenjski organ) izčrpno pojasnila, kako je izvedenec izračunal vlaganja v višini 37.870,056 EUR, nasprotno pa tožnica nobeni izmed upoštevanih postavk ni prej, niti v tožbi, ugovarjala konkretizirano. Sodišče se, ob upoštevanju že navedenega, v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke v odločbi z dne 23. 3. 2017, ki jo podpirajo tudi listine upravnega spisa. Navedeno po presoji sodišča utemeljuje tudi odločitev o tožbenem ugovoru, da je bilo v zadevi prezrto, da je bil celoten objekt D. trg, Celje, ob vrnitvi vreden manj kot takrat, ko ga je država nacionalizirala. Sodišče tožnici pojasnjuje, to pa izhaja tudi iz obrazložitve odločbe tožene stranke, da je bilo izvedeniško mnenje pripravljeno na podlagi metodologije iz Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistema točkovanja, ki se mora uporabljati v postopkih denacionalizacije. V postopku vrednotenja je bila upoštevana tako amortizacija, kot stanje in vrednost stanovanja ob podržavljanju in ob denacionalizaciji, vse na podlagi dokumentacije priložene upravnemu spisu.

58. Kot neutemeljenega pa je sodišče zavrnilo tudi ugovor nepravilne odločitve o stroških postopka. Odločitev temelji na določbi 114. člena ZUP in na njeno pravilnost ne morejo vplivati tožbeni ugovori, do katerih se je sodišče že opredelilo, ter jih presodilo kot neutemeljene.

59. Glede na navedeno in ker je sodišče ugotovilo, da v postopku izdaje izpodbijanega sklepa niso bila kršena pravila postopka in ne pravila materialnega prava, je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno, zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

60. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

61. Povrnitev stroškov je zahtevala tudi prizadeta stranka, Z., d.d. Celje-v stečaju. Iz 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 obenem ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je potrebno glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-11. Iz prvega odstavka 155. člena ZPP izhaja, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Sodišče ugotavlja, da priglašeni stroški niso bili potrebni, saj prizadeta stranka s svojimi navedbami ni prispevala k razjasnitvi zadeve oziroma ni vplivala na odločitev sodišča. Sodišče zato stroškovnemu zahtevku prizadete stranke ni ugodilo, temveč je odločilo, da tudi prizadeta stranka sama trpi svoje stroške postopka.

1 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.