Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno ostalo v dvomu glede obtoženčevega goljufivega namena glede na to, da obtoženec večino dolga še ni plačal oškodovancu. Pravilna je ocena, da je med strankama obstajalo le civilnopravno razmerje, saj ni bilo dovolj dokazov za ugotovitev obtoženčeve krivde.

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v .. je z izpodbijano sodbo obt. D. M. po 3. točki 358. čl. ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje goljufije po 2. odst. 213. čl. KZ. Podjetje G.C. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je še, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

Proti navedeni sodbi se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje.

Višji državni tožilec NN je predlagal ugoditev pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da obtožencu "ni mogoče očitati, da je ob sklenitvi pogodbe z G. le temu lažnivo prikazoval kako bo vse plačal, pri tem pa bil že takrat odločen, da tega ne bo storil". Prvostopenjsko sodišče je po temeljiti analizi obtoženčevega zagovora in vseh izvedenih dokazov ocenilo, da goljufivega namena obtožencu torej ni mogoče dokazati in je to dokazno oceno dovolj prepričljivo obrazložilo.

Nekatere razlike v obtoženčevem zagovoru med kazenskim postopkom o tem, kako naj bi blago oddal naprej firmi M.F., na kar opozarja pritožnik, ne morejo doprinesti k drugačni oceni vprašanja obtoženčevega goljufivega namena. Tudi glede napačnih številk žiro računa, ki jih omenja pritožnik in ki naj bi tudi potrjevale goljufivi namen, čeprav v opisu kaznivega dejanja to ni navedeno, je prvostopenjsko sodišč zavzelo sprejemljivo stališče, tako kot tudi v zvezi s prilivi na žiro račun. Tudi okoliščina, da ni razjasnjeno, kaj se je z blagom zgodilo, kar sicer v opisu prav tako ni navedeno, ne spremeni utemeljenega dvoma glede obstoja goljufivega namena.

Ker naj bi bil iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe goljufivi namen izkazan zgolj zato, ker večine blaga obtoženec ni plačal, obtoženec pa svoj dolg pripozna, in ker je imel na žiro računu le 10.000,00 SIT, res ni mogoče obtožencu dokazati goljufivega namena, torej zgolj na podlagi tega, da še ni plačal dolga in ker je imel tako malo denarja na žiro računu, še manj pa, da naj bi tak namen obstajal "že od vsega začetka". Če bi sodišče prve stopnje hotelo obtoženca spoznati za krivega po obtožbi, potem bi moralo biti prepričano z vso gotovostjo v obtoženčev goljufivi namen. Zato, ker pa je utemeljeno ostalo v dvomih, je lahko le ugotovilo, da je šlo med strankama le za civilnopravno razmerje in je obtoženca upravičeno oprostilo, pritožbeno sodišče pa se s tako odločitvijo strinja.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo še po uradni dolžnosti po 1. odst. 383. čl. ZKP. Ker ni našlo nobenih kršitev procesnega ali materialnega zakona, je pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijano sodbo.