Jedro

Iz ugotovitev drugo in prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bil aneks k pogodbi v nasprotju s 19. členom splošnih pogojev poslovanja. V takšnem primeru velja ureditev po aneksu (in ne 19. člen splošnih pogojev poslovanja), ker je aneks posebni dogovor po četrtem odstavku 12. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP 1977. Tožeča stranka je zahtevala vrnitev pomotoma izplačanih 570.535,00 SIT in zamudne obresti. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Zahtevek iz nasprotne tožbe za razveljavitev aneksa k pogodbi in za plačilo 570.335,00 SIT ali podredno za ugotovitev ničnosti dodatka (aneksa) je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljenega.

Tožena stranka se je pritožila tako glede odločitve o tožbenem zahtevku tožeče stranke kot tudi glede odločitve o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe. Pritožbeno sodišče je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. V njej zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. Revizija ne vsebuje predloga, kako naj revizijsko sodišče ravna.

Revizija je bila vročena tožeči stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije (prvi odstavek 390. člena ZPP 1977). Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, vrhovni državni tožilec pa ni podal svojega mnenja.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti najprej preizkusilo izpodbijano sodbo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 386. člena ZPP 1977. Ugotovilo je, da ta procesna kršitev ni bila storjena.

Tožena stranka je citirala določbe ZPP iz leta 1999, čeprav veljajo za revizijsko odločanje določbe ZPP 1977. Če se upoštevajo določbe ZPP 1977, je tožena stranka uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Sodba naj ne bi imela razlogov oziroma so ti razlogi v nasprotju med seboj. Revizija ne pove, kako naj bi se ta pavšalno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka izrazila. Zato tudi preizkus ni mogoč.

Revizija uveljavlja kot absolutno bistveno kršitev določb tudi kršitev določb 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 zaradi nepravilne uporabe prvega odstavka 496.a člena ZPP 1977. Če bi bil prvi odstavek 496.a člen ZPP 1977 kršen, bi bila takšna kršitev lahko le relativno bistvena (v skladu z prvim odstavkom 354. člena v povezavi z 2. točko prvega odstavka 385. člena ZPP 1977). V reviziji zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni bila storjena. Soočenje priče V. J., tožene stranke in priče A. P. je tožena stranka zahtevala šele v pritožbenem postopku. Tega pa ni opravičila, čeprav bi po prvem odstavku 496.a člena ZPP 1977 to morala storiti.

Tudi za nasprotno tožbo veljajo določbe prvega odstavka 186. člena člena ZPP 1977. Tožena stranka ob vložitvi nasprotne tožbe ni navedla nobenih dejstev, iz katerih bi izhajala utemeljenost nasprotnega tožbenega zahtevka. Zato je sodišče pravilno zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek. Njegovo zavrnitev izpodbija tožena stranka zelo skopo in še to z razlogi dejanske narave. To pa v revizijskem postopku ni več dopustno (387. člen ZPP 1977).

Glede na pravilno pravnomočno zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka tožena stranka že zaradi tega ne more zahtevati, da bi pritožbeno sodišče ne smelo opreti sodbe na aneks k pogodbi. Iz nespornih ugotovitev prvo in drugostopenjskega sodišča izhaja, da je aneks k pogodbi v nasprotju z 19. členom splošnih pogojev poslovanja. 19. člen splošnih pogojev poslovanja določa, da v primeru popolnega uničenja predmeta leasinga pogodba o leasingu preneha in sta obe pogodbeni stranki prosti svojih obveznosti. Drugostopenjsko sodišče je utemeljilo dopustnost uporabe aneksa z uporabo 10. člena ZOR.

Vendar pa 10. člen ZOR ni edini pravni temelj, zaradi katerega aneks velja, čeprav je v nasprotju z 19. členom splošnih pogojev poslovanja. Aneks je tudi posebni dogovor v smislu četrtega odstavka 142. člena ZOR. Tudi zaradi določbe četrtega odstavka 142. člena ZOR velja aneks in ne 19. člen splošnih pogojev poslovanja.

Drugostopenjsko sodišče je torej pravilno presodilo, da veljajo določila aneksa in ne 19. člena splošnih pogojev poslovanja.

Drugostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bil vtoževani znesek izplačan zaradi zmotnega prepričanja tožeče stranke, da je zaradi sklenitve aneksa (z dne 20.5.1994) tožena stranka do njega upravičena. Tožena stranka je to zmotno prepričanje ustvarila z predložitvijo obračuna, ki ga je sestavila tožeča stranka sama.

Obračun pa je predpostavljal, da pogodbeni stranki v skladu z 19. členom splošnih pogojev sporazumno razvežeta pogodbo o leasingu.

Stranki pa pogodbe v resnici nista razvezali. Zato tožena stranka, glede na takšno ugotovljeno dejansko stanje ne more odklanjati vrnitve vtoževanega zneska, ki ga je prejela od tožeče stranke brez pravnega temelja. Drugostopenjsko sodišče je torej odločilo pravilno, ker je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke, in sicer tako glede kršitev pravdnega postopka kot tudi glede kršitev materialnega prava.