Jedro

Če se delavec po dopustu, ki ga je izrabil brez odobritve, vrne na delo, mu preneha delovno razmerje zaradi neupravičenega izostanka več kot pet dni na podlagi 5. točke 1. odstavka 100. člena ZDR, po dokončnosti sklepa direktorja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica trpi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklepa direktorja tožene stranke št. 111-5/94 z dne 5.10.1994 in 15.11.1994 razveljavita v delu, v katerem določata kot datum prenehanja delovnega razmerja tožnice z dnem 20.9.1994. Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo dne 20.9.1994, temveč ji je prenehalo z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, t.j. dne 22.11.1994. Tožena stranka je dolžna tožnici vpisati v delovno knjižico delovno dobo od dne 20.9.1994 do 22.11.1994 ter ji izplačati neto plačo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov in sicer: 16.788,00 SIT od 5.10.1994 do plačila, 50.365,00 SIT od 5.11.1994 do plačila in 36.933,00 SIT od 5.12.1994 do plačila, ter od navedenih zneskov poravnati pripadajoče prispevke in davke, vse v 8 dneh pod izvršbo. Kar zahteva tožnica več, se zavrne. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki poravnati stroške postopka v znesku 78.412,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter sodno takso v znesku 2.251,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo. Sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je ugotovilo, da je tožnici prenehalo delovno razmerje po 5. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) in ne po 6. točki tega člena.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba poudarja, da je sodišče napravilo napačen zaključek, da je tožnica neopravičeno izostala z dela od 20.9.1994 dalje. Tožena stranka je glede na obvestilo tožnice, da želi izrabiti letni dopust, ves čas vedela za razlog odsotnosti tožnice ter bi zato, če je menila, da dopusta ni nastopila na pravilen način, o tem morala obvestiti tožnico. Tako je bila tožnica v dobri veri, da koristi letni dopust. Sodišče za zaključek, da je bil pri toženi stranki predpisan postopek glede odobritve izrabe letnih dopustov, nima nikakršnih razlogov v listinah tožene stranke. Obveznost glede odobritve dopusta ni zapisana v nobenem splošnem aktu, sklep o določitvi letnega dopusta pa ne določa te obveznosti. Sodišče ni izvedlo nobenih dokazov, da je tožnica nastopila letni dopust izven plana letnih dopustov, prav tako tudi ne o tem, ali je bila tožnica glede nastopa dopusta sploh vezana na odobritev predstojnika. Sklep o določitvi letnega dopusta ne določa obvezne sestave pisnega obrazca in tudi ne pismene odobritve predstojnika za izrabo letnega dopusta.

Glede na ravnanje tajnice in molk predstojnika je tožnica utemeljeno sklepala, da je podano soglasje za izrabo letnega dopusta.

Izpodbijana sodba podpira nemoralna ravnanja v delovnih okoljih.

Ravnanje tožene stranke je v nasporotju z načeli vestnosti in poštenja, saj je s konkudentnimi dejanji zapeljala tožnico v zmotno prepričanje glede odobritve izrabe letnega dopusta. Sodišče bi lahko ravnanje tožnice ocenilo kot disciplinski prekršek in sicer kot lažjo kršitev delovne obveznosti, za katero pa se ne bi mogel izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, ker ni utemeljena. Tožena stranka poudarja, da je bila tožnica že v letu 1993 seznanjena z načinom odobritve izrabe dopusta, kar potrjuje tudi obrazec, ki ga je sama izpolnila v tem letu. Poleg tega pa se je tudi med delom seznanila s prakso tožene stranke glede odobravanja letnih dopustov. Pomanjkanje ustreznih listin delodajalca, iz katerih bi bila razvidna zaveza delavca o pridobitvi soglasja glede dopusta, ne vpliva na ugotovljena dejstva glede že navedenega postopka.

Tožnica tudi ni upravičena zahtevati izrabo letnega dopusta za leto 1993, saj ji je ta pravica potekla 30.6.1994. Delno pa je dopust za leto 1993 že izrabila in to na pravilen način z izpolnitvijo obrazca, ki ga je potrdil predstojnik.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po takrat veljavnem 2. odstavku 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožnice pa pritožbeno sodišče navaja: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov, zlasti zaslišanja prič in tožnice ter predloženih listin, obvestila o dopustu za leto 1993 (v prilogi spisa pod B1) in sklepa o določitvi dopusta za leto 1994 (pod B3), pravilno ugotovilo dejansko stanje glede postopka za odbritev izrabe letnega dopust pri toženi stranki in ga pritožbene navedbe tožnice ne morejo ovreči. Tako iz izpovedi tožnice kot obeh prič, zaposlenih pri toženi stranki, izhaja, da je bilo tožnici znano, da je za odobritev letnega dopusta pristojen direktor, ki to potrdi s podpisom na obrazcu "obvestilo o dopustu". To potrjuje tudi njena izpoved, da se je glede odobritve dopusta hotela pogovoriti po telefonu z direktorjem in ne s takrat prisotnim njegovim namestnikom. Prav tako ne zanika tega, da je bilo potrebno izpolniti že navedeno obvestilo o dopustu. To dejstvo posredno potrjuje tudi izpoved priče V. K., tajnice pri toženi stranki, da je direktor po seznanitvi s telefonskim klicem tožnice, takoj vprašal, kje je "listek", to je listek za odobritev dopusta. Če bi za to zadostovala že samo telefonska seznanitev tajnice, kot zatrjuje tožnica, potem direktor ne bi zahteval listka.

Glede na vse navedeno in opisani postopek odobritve letnih dopustov pri toženi stranki je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da tožnica ni mogla biti v dobri veri, da ji je odobren zahtevani letni dopust za leto 1994 ter je zato tožena stranka njeno odsotnost od dne 20.9.1994 dalje utemeljeno štela za neupravičeno. Ker se je tožnica vrnila na delo in je ugovarjala sklepu o prenehanju delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da ji je prenehalo delovno razmerje na podlagi 5. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) po dokončnosti izpodbijanega sklepa direktorja, to je z dnem 22.11.1994. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožnica v delovnem razmerju za določen čas kot pripravnica ter bi se po daljši odsotnosti v letu 1994, ko ji je bilo pripravništvo prekinjeno, morala zglasiti pri toženi stranki, da bi ji ta izdala nov sklep o nadaljevanju pripravništva in njegovem trajanju. Zaradi tega sodišče prve stopnje tudi v primeru, če bi ugotovilo nezakonitost izpodbijanih sklepov, ne bi moglo odločati o tožbenem zahtevku glede vrnitve tožnice na delo k toženi stranki do izteka pripravništva, kot tudi ne o terjatvah iz delovnega razmerja za čas od 20.9.1994 do 16.2.1995 in od 2.5.1997 do 1.9.1997, kot jih je navedla v modificiranem tožbenem zahtevku z dne 23.9.1997 (na listu št. 24 in 25).

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.