Jedro

Na podlagi določbe 206. člena ZDR terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let. OZ v 335. členu določa, da z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti ter da zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti. Skladno s prvim odstavkom 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, kar je določeno v 365. členu OZ. Ker je tožnica s tožbo, ki jo je vložila 24. 4. 2009, zahtevala izplačilo razlike v plači za čas od 1. 2. 2003 do 14. 3. 2008 in je tožena stranka podala ugovor zastaranja, je treba ugotoviti, da so zastarale vse njene terjatve iz delovnega razmerja, ki so nastale pred petimi leti od vložitve tožbe, torej pred 24. 4. 2004, zato je treba njen tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v plači za čas od 1. 2. 2003 do 23. 4. 2004 zavrniti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v prvem in drugem odstavku točke I (razen za obdobje od 1. 2. 2003 do 24. 4. 2004 in za zakonske zamudne obresti do 24. 4. 2006) ter v točki II izreka in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožena stranka v obdobju od februarja 2003 do prenehanja delovnega razmerja dne 14. 3. 2008 pri toženi stranki opravljala delo, za katero ji pripada plača na podlagi količnika 4,7; da ji je tožena stranka dolžna za obdobje od 1. 2. 2003 do 14. 3. 2008 obračunati razliko v plači in sicer za čas od 1. 2. 2003 do 2. 12. 2005 in od 3. 12. 2006 do 14. 3. 2008 razliko med plačo obračunano na podlagi količnika 4,7 ter dejansko obračunano plačo, za čas porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka, to je od 3. 12. 2005 do 2. 12. 2006 pa razliko v nadomestilu, in sicer med nadomestilom, ki bi ga prejemala, če bi pred tem prejemala plačo po količniku 4,7 in dejansko prejetim nadomestilom, ter ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto razliko v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska razlike v plači dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo pa je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške tega postopka v višini 969,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (točka II izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica s podpisom pogodbe o zaposlitvi izrazila svoje strinjanje z vsebino in da ne more upoštevati njene trditve, da je bila v podpis prisiljena. Tožnica je jasno opisala okoliščine ob podpisu pogodbe o zaposlitvi. Pogodbo je podpisala, ker druge možnosti ni imela, je pa že takrat jasno navedla, da se z njo ne strinja, ker se ni strinjala s premestitvijo na drugo delovno mesto. O tem je opravila razgovor z direktorico, ki pa ni bil uspešen. Tožnica je izrecno opozorila, da obličnost pogodbe ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je bila upravičena do plače, določene za delo, ki ga je dejansko opravljala, to pa je delo „vodja službe za lastnino in javna naročila“, za katero je določen količnik 4,7. Sodišče prve stopnje se do tega sploh ni opredelilo. Tožnica dela po podpisani pogodbi ni nikoli opravljala, niti ni zasedala delovnega mesta po tej pogodbi o zaposlitvi, saj je še vedno opravljala delo v službi za pravne in upravne naloge, kljub formalni razporeditvi v službo za stanovanjska razmerja. To izhaja tudi iz izpovedb prič A.A. in B.B., ki sta izpovedali tudi, da je tožnica kot pravnica edina sodelovala v postopkih javnega naročanja do nastopa porodniškega dopusta, v komisijah pa so sodelovali tudi drugi člani, glede na strokovno usposobljenost, kar kaže na to, da tožničinega dela ni mogoče primerjati z delom drugih delavcev, ki so bili zaposleni na tem delovnem mestu. Priča C.C. je jasno izpovedala, da so bile naloge, ki jih je opravljala tožnica, težje od nalog, ki jih je opravljala delavka Č.Č., ki je bila zaposlena na istem delovnem mestu, kot tožnica, t.j. na delovnem mestu „svetovalec I“. Zato je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica do višje plače kot je določena v pogodbi o zaposlitvi ni upravičena, ker nista bila izpolnjena pogoja, da ji je delo odredil delodajalec in da bo opravljala vse naloge drugega delovnega mesta in ne le posamezne, ki spadajo v delokrog tega delovnega mesta. Prav tako je neustrezno sklicevanje sodišča na to, da je v opisu delovnega mesta, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zapisano, da je dolžna opravljati tudi naloge, ki so ji dodeljene po nalogu vodje, saj med nje ni mogoče uvrstiti opravil, ki jih je tožnica dejansko opravljala. Tožnica ni opravljala dela delovnega mesta „svetovalec I“, ampak dela vodje, zato je napačen zaključek sodišča, da tožnica za vtoževano obdobje nima pravne podlage zahtevati višji količnik. Pri tem je pomembno tudi to, da ji opravljanje nalog, ki niso sodile v opis njenega delovnega mesta, ni nalagala oziroma odrejala D.D., ki je bila vodja službe, znotraj katere je bila zaposlena tožnica, ampak vodje drugih služb, kar izhaja iz izpovedb zaslišanih prič. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da tožena stranka formalno na delovnem mestu „vodja službe za lastnino in javna naročila“ po odhodu E.E. ni imela zaposlenega nobenega delavca, delo, ki sodi v ta okvir, pa je obstajalo in ga je opravljala tožnica. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar je tožeča stranka ugovarjala že na samem naroku za glavno obravnavo, ker je zavrnilo dokaz z zaslišanjem direktorice tožene stranke F.F. ter prič G.G., Č.Č. in E.E.. Izvedba teh dokazov je bila nujna za razjasnitev dejanskega stanja, predvsem v dokaz tožničinih trditev. Te priče pa bi lahko tudi izpovedale o nalogah, ki so jih opravljale na delovnem mestu svetovalec I, s tem pa bi tožnica lahko dokazala to, kar ves čas zatrjuje in sicer, da je ona opravljala zahtevnejše delovne naloge (na nivoju vodje službe), kot pa njene sodelavke.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je v obdobju od februarja 2003 do prenehanja delovnega razmerja 14. 3. 2008 pri toženi stranki opravljala delo, za katerega ji pripada plača na podlagi količnika 4,7, zato je za to obdobje vtoževala plačilo razlike v plači med prejeto plačo in plačo po tem količniku oziroma za čas porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka razliko v nadomestilu med tistim, ki ga je prejemala in nadomestilom, ki bi ji šlo, če bi prejemala plačo po količniku 4,7. Ker je tožnica s tožbo, ki jo je vložila 24. 4. 2009, zahtevala izplačilo razlike v plači za čas od 1. 2. 2003 do 14. 3. 2008 in je tožena stranka podala ugovor zastaranja, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so zastarale vse njene terjatve iz delovnega razmerja, ki so nastale pred petimi leti od vložitve tožbe, torej pred 24. 4. 2004, zato je pravilno zavrnilo zahtevek za izplačilo razlike v plači za čas od 1. 2. 2003 do 23. 4. 2004. Svojo odločitev je oprlo na določbo 206. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), po kateri terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let in na splošna pravila o zastaranju po Obligacijskem zakoniku (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in naslednji), ki v 335. členu določa, da z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti ter da zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti. Skladno s prvim odstavkom 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, kar je določeno v 365. členu OZ.

Za ostali del tožbenega zahtevka pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica, ki pretežno res ni opravljala dela v oddelku za oddajo stanovanj v najem, kamor je bila dejansko razporejena, ni opravljala dela, ki bi bilo višje vrednoteno od dela „svetovalec I“, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in je tudi v tem delu njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Do takšne ugotovitve je prišlo po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je vpogledalo listine v spisu in zaslišalo tožnico ter priče A.A., C.C., B.B. in H.H..

Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da je opravljala delo, ki bi bilo višje vrednoteno od tistega, ki ga je dobila plačanega, je preuranjen. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo zaslišanje direktorice tožene stranke F.F., zaslišanje Č.Č. in zaslišanje delavk iz referata za lastnino. Šele na podlagi zaslišanja teh prič, bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, kakšno delo je tožnica dejansko opravljala. Č.Č. je namreč pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu „svetovalec I“ in na podlagi njene izpovedbe ter izpovedbe direktorice tožene stranke, bi sodišče, ob primerjavi z izpovedmi že zaslišanih prič in tožnice, šele lahko ugotovilo, ali je tožnica dejansko opravljala le delo „svetovalec I“, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in za katerega je prejemala tudi plačilo. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da tega dela sploh ni opravljala, to delo pa opravlja predlagana priča Č.Č.. Bistvena za odločitev v tem sporu je ugotovitev, ali dela in naloge, ki jih je opravljala tožnica, po zahtevnosti presegajo dela in naloge, ki jih opravlja „svetovalec I“, koliko je teh del in ali ta dela sodijo v delokrog delovnega mesta „vodja službe za lastnino in javna naročila“. Iz do sedaj izvedenih dokazov izhaja, da so tožnici odrejale delo vodje drugih služb in ne vodja službe za stanovanjska razmerja, v katero je bila tožnica razporejena. O vsem tem bi vedela povedati direktorica tožene stranke, ki ji je organizacija dela pri toženi stranki poznana.

Tožnica je vsekakor upravičena do plačila za delo, ki ga je opravila. Sodišče prve stopnje pa je preuranjeno zaključilo, da tožnica ni opravljala višje vrednotenih del oziroma del, ki ne bi spadala v delokrog delovnega mesta po pogodbi o zaposlitvi in zato tudi ni upravičena do višje plače. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo (razen v delu, kjer so glavnica in zakonske zamudne obresti zastarane) kot izhaja iz izreka, saj je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ugotovilo je, da samo ne more dopolniti postopka, saj sodišče prve stopnje zadeve sploh ni ugotavljalo, ali je tožnica opravljala zahtevnejše delo, kot je delo, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožnica je v postopku trdila, da dela po pogodbi o zaposlitvi sploh ni opravljala, sodišče pa tega ni ugotavljalo. Tako v postopku ni bilo ugotovljeno, kakšno je delo svetovalca I, kakor tudi ne, kaj je tožnica dejansko delala in kakšno je bilo njeno delo po zahtevnosti. Zato bo moralo to ugotoviti v novem sojenju, ko bo moralo zaslišati direktorico tožene stranke in najmanj eno od predlaganih prič, ki so opravljale delo na delovnem mestu „svetovalec I“. Šele po tem bo lahko ugotovilo ali je tožnica dejansko opravljala delo po pogodbi o zaposlitvi ali pa je opravljala tudi delo „vodje službe za lastnino in javna naročila“. V kolikor je delno opravljala tudi to delo, je upravičena do sorazmernega poplačila zanj. Ob tem pritožbeno sodišče še poudarja, da iz opisa del in nalog „svetovalec I“ dejansko izhaja, da je delavec dolžan opravljati tudi druga dela po nalogu vodje, vendar gre za dela in naloge, ki so po zahtevnosti primerljive z ostalimi v opisu tega delovnega mesta, če pa so zahtevnejša in obsežnejša, pa je tudi plačilo za tako opravljeno delo višje.

Skladno s 3. odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.