Jedro

Tudi bivši imetnik stanovanjske pravice je bil dolžan biti aktiven pri ureditvi svojega statusa in statusa uporabnikov, če ni želel, da se uporaba stanovanja opredeli kot nezakonita.

Tožeča stranka zahteva izpraznitev stanovanja v celoti (vseh oseb in stvari) in nato njegovo izročitev. Ker je izvršilno sodišče vezano zgolj na izrek sodbe, ne pa na razloge, je sodišče tožencema s takšno odločitvijo dejansko naložilo, da poskrbita, da se iz stanovanja izselijo vse osebe, ki tam bivajo. Za takšno odločitev pa v trditvah tožeče stranke ni bilo podlage. Ker osebe, ki poleg tožencev bivajo v stanovanju, niso bile stranke tega postopka, se sodba nanje ne more nanašati.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je točki 1, spremeni tako, da se glasi: » Toženca sta se dolžna v roku 15 dni izseliti iz dvosobnega stanovanja št. 1 v izmeri 54,85 m2, ki se nahaja v kletni etaži stanovanjsko-poslovnega objekta na naslovu P. v L. V preostalem delu (to je glede zahtevka na izpraznitev stanovanja vseh oseb in stvari in njegovo izročitev v uporabo tožeči stranki) se tožbeni zahtevek zavrne.«

II.V preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku M. J. in razsodilo, da sta toženca dolžna v roku 15 dni izprazniti stanovanje št. 1 v izmeri 54,85 m2, ki se nahaja v kletni etaži stanovanjsko-poslovnega objekta na naslovu P., se iz njega izseliti in ga praznega oseb in stvari izročiti M.J. v uporabo (1. točka izreka). Tožbeni zahtevek ostalih tožnikov je zavrnilo (2. točka izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe (1. točka izreka) vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da je na podlagi dodelitvenih odločb in določb prejšnjih in sedanjega SZ, pravna upravičenka do uporabe stanovanja H. D., vsi ostali pa z njenim dovoljenjem in soglasjem stanovanje uporabljajo, kar je tudi zadostna pravna podlaga za uporabo stanovanja. Taka uporaba stanovanja s strani tožencev, njunih otrok, njune snahe in njunih vnukov (pravnuka in pravnukinje H. D.) ni prepovedana in ni v nasprotju z veljavnimi predpisi. H. D. namreč stanovanja ne uporablja nezakonito, saj ima za uporabo stanovanja dodelitvene odločbe in stanovanjske pogodbe, do sklenitve najemne pogodbe med njo in tožniki pa ni prišlo izključno iz razlogov na strani lastnikov stanovanja. Po mnenju tožene stranke je podana tudi kršitev postopka (14. točka 339. člena ZPP), saj izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom. V prvi točki izreka sodbe je sodišče odločilo, da sta toženca dolžna izprazniti stanovanje, se iz njega izseliti in ga praznega oseb in stvari izročiti tožnici, v razlogih izpodbijane sodbe pa je to obveznost tožene stranke utemeljilo s pravno presojo, da dejstvo, da tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni zajela vseh oseb, ki živijo v spornem stanovanju, ni vplivalo na odločitev sodišča, saj v primeru, da v stanovanju resnično bivajo tudi druge osebe, tožeča stranka z realizacijo te sodbe pač ne bo dosegla popolne izpraznitve stanovanja. Tožena stranka trdi, da navedene nejasnosti in nelogičnosti izreka in njegove utemeljitve dokazujejo, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj izpodbijana sodba tožencema nalaga, da morata iz stanovanja izseliti polnoletne osebe, ki niso bile stranke postopka, imajo pa tudi pravno podlago za uporabo stanovanja. V nadaljevanju navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo kdo vse, poleg tožencev, živi v stanovanju, napačna pa je tudi presoja sodišča prve stopnje, da v danem primeru ni mogoče uporabiti določbe 180. člena SZ-1. Nadalje toženca izpodbijata tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da H. D. ni najemnica stanovanja in pojasnjujeta, da je bila leta 1987 sklenjena stanovanjska pogodba, s katero ji je bilo stanovanje dodeljeno kot imetnici stanovanjske pravice za nedoločen čas. Te ugotovitve pa po mnenju tožene stranke zadoščajo za zavrnitev tožbenega zahtevka, saj tožeča stranka tožbenega zahtevka ni naperila proti pravi stranki. Tudi če je rok iz 157. člena SZ/91 potekel, to ob dejstvu, da doslej proti H. D., ni bil sprožen še noben sodni postopek, ne pomeni, da H. D. nima pravice bivanja v spornem stanovanju. Ta pravica je s potekom roka iz 157. člena SZ/91 lahko postala sporna, vendar pa v razmerju med tožečo stranko in H. D., ne pa med tožečo stranko in obema tožencema. V razmerju do obeh tožencev in drugih oseb, ki uporabljajo sporno stanovanje skupaj s H.D., je ob dejstvu, da so njihova upravičenja do uporabe stanovanja odvisna od pravic, ki jih ima H. D. (ki vsem navedenim uporabo stanovanja dovoljuje), pravno odločilna vprašanja, kakšne pravice ima H. D. Sodišče prve stopnje tega predhodnega vprašanja ni razrešilo, zaradi česar je neutemeljen tudi njegov zaključek, da toženca bivata v stanovanju brez veljavne pravne podlage in sta se zato iz stanovanja dolžna izseliti.

3.Tožeča stranka na pritožbo tožene ni odgovorila.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje postala pravnomočna v 2. točki izreka, saj tožniki, katerih zahtevek je bil zavrnjen, pritožbe niso vložili. Predmet pritožbenega preizkusa je bila zato le odločitev pod 1. točko in sicer v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP.

6.Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je v izselitveni in izpraznitveni pravdi pasivno legitimiran tisti, ki v spornem stanovanju biva. Da toženca v spornem stanovanju živita, ni sporno in tega ne izpodbijata niti s pritožbo. Njuna (procesna) pasivna legitimacija je zato podana. Na to tudi ne more vplivati (neprerekano) dejstvo, da v stanovanju poleg tožencev živijo še druge osebe, med drugim tudi H.D., ki ji je bilo stanovanje v letu 1974 dodeljeno kot hišniško stanovanje, saj ne gre za nujno enotno sosporništvo. Ali bo tožnica zahtevala (z novo tožbo) tudi izselitev ostalih uporabnikov, je stvar njene odločitve.

7.Pritožnika pravilno opozarjata, da je sodišče prve stopnje v pogledu vprašanja, kdo biva v stanovanju, pomanjkljivo povzelo njune (sicer neprerekane) trditve. Trdila sta (primerjaj vlogo z dne 9. 2. 2011 in zapisnik obravnave z dne 21. 9. 2011), da v stanovanju poleg njiju bivajo še H. D. (mama druge tožene stranke), A. in Ar. D. (sinova tožencev), Al. D. (njuna snaha) ter J. in Am. D. (njuna vnuka). Ker pa gre za neprerekane trditve, ki niso stvar dokazovanja (primerjaj 2. odstavek 214. člena ZPP), jih je pritožbeno sodišče pri svoji odločitvi, kot bo razvidno iz nadaljevanja, upoštevalo, saj s tem ne posega v pravico strank do kontradiktornega postopka.

8.Pritožnika v povezavi z dejstvom, da stanovanja ne uporabljata sama, ampak v njem stanujejo še vse zgoraj navedene osebe, v pritožbi očitata sodišču prve stopnje dvoje: 1. da je storilo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek, s katerim se tožencema nalaga izpraznitev stanovanja „vseh oseb“ v nasprotju z obrazložitvijo, v kateri sodišče pojasnjuje, da na podlagi izdane sodbe tožeča stranka ne bo mogla doseči popolne izpraznitve stanovanja, nedoločen pa je tudi sam pojem „vseh oseb“ in 2. da je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožencema naložilo, da izselita osebe, ki v postopku niso sodelovale. Utemeljen je le drugi očitek.

9.Med izrekom in obrazložitvijo v zgoraj omenjenem delu sodbe gre le za navidezno nasprotje, ki je posledica dejstva, da je sodišče prve stopnje zahtevek v delu, ki se glasi: „.. in ga praznega vseh oseb..“ očitno razumelo tako, kot da se nanaša le na toženca. Obrazložitve, da tožeča stranka z realizacijo te sodbe, to je z izvršbo, zato ne bo dosegla popolne izpraznitve, namreč ni mogoče razumeti drugače. Je pa takšno razumevanje zahtevka (in posledično sodbe) napačno. Tožeča stranka z tožbenim zahtevkom jasno zahteva izpraznitev stanovanja v celoti (vseh oseb in stvari) in nato njegovo izročitev. Ker je izvršilno sodišče vezano zgolj na izrek sodbe, ne pa na razloge, je sodišče prve stopnje tožencema s takšno odločitvijo dejansko naložilo, da poskrbita, da se iz stanovanja izselijo vse osebe, ki tam bivajo. Za takšno odločitev pa v trditvah tožeče stranke ni bilo podlage. Zahtevek je bil v tem delu zato nesklepčen. Ker osebe, ki poleg tožencev bivajo v stanovanju, tudi niso bile stranke tega postopka, se sodba tudi sicer nanje ne more nanašati.

10.Pritožbeno sodišče je zato v tem delu na podlagi 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zahtevek v delu s katerim se tožencema nalaga, da izpraznita stanovanje vseh oseb in stvari in ga praznega izročita v uporabo tožeči stranki, zavrnilo.

11.S preostalim delom tožbenega zahtevka tožnica M.J., kot solastnica (hišniškega) (1) stanovanja, od tožencev zahteva njuno izselitev. Trdi, da stanovanje uporabljata nezakonito.

12.Za odločanje o tožbenem zahtevku na izselitev iz stanovanja je potrebno, upoštevajoč 199. člen Stanovanjskega zakona (2) (v nadaljevanju SZ-1) uporabiti 111. člen istega zakona. Ta v svojem prvem in drugem odstavku določa, da oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe oziroma ni podaljšala najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, uporablja stanovanje nezakonito. Lastnik lahko kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja pri sodišču splošne pristojnosti. Določbe teh dveh odstavkov pa se ne uporabljajo za prejšnje imetnike stanovanjske pravice in njihove družinske člane, če do sklenitve najemne pogodbe ni prišlo zaradi razlogov na strani lastnika (primerjaj 3. odstavek istega določila).

13.Da toženca z lastniki stanovanja nimata sklenjene najemne pogodbe, ni bilo sporno. Tega nista niti zatrjevala. Prav tako nista trdila, da bi najemno pogodbo z lastniki sklenila katera od drugih oseb, ki bivajo v spornem stanovanju in da sta sama v takšni najemni pogodbi navedena kot uporabnika (primerjaj 3. alinejo 1. odstavka 91. člena SZ-1 oziroma 2. alinejo 1. odstavka 41. člena prej veljavnega Stanovanjskega zakona (3)). Svojo pravico, da v stanovanju bivata, sta utemeljevala zgolj z dovoljenjem H. D., ki ji je bilo stanovanje dodeljeno v letu 1974 kot hišniško stanovanje. Trdila sta, da je slednja bila imetnica stanovanjske pravice, da do prenehanja opravljanja hišniških del ni prišlo po njeni volji, da stanovanjska pogodba ni bila nikoli odpovedana in da H. D. tudi nikoli ni bila pozvana, da stanovanje izprazni. Da bi slednja, kot bivša imetnica stanovanjske pravice (kot to trdita toženca), ob prehodu iz prejšnje ureditve stanovanjskih razmerij v novo ureditev najemnih razmerij sklenila z lastniki najemno pogodbo ali da bi to poskušala (4), pa do njene sklenitve ni prišlo po krivdi lastnikov, nista zatrjevala (5). Trditvene podlage za uporabo 3. odstavka 111. člena SZ-1 torej sodišču prve stopnje nista ponudila. Z vprašanjem kakšne pravice je ob uveljavitvi SZ/91 imela H. D. (in z njo tudi njeni družinski člani), ali je imela pravico do sklenitve najemne pogodbe (s katero bi se uredil tudi status drugih uporabnikov) oziroma ali bi lastnik lahko njeno sklenitev upravičeno odklonil, se sodišču prve stopnje zato niti ni bilo potrebno ukvarjati. Očitek pritožbe, da sodišče prve stopnje ni razrešilo „predhodnega vprašanja“ o pravicah, ki jih ima H. D. na spornem stanovanju, je zato neutemeljen.

14.Ob takšni trditveni podlagi, na katero je bilo sodišče prve stopnje vezano, tako že ugotovitev, da je tožnica solastnica hišniškega stanovanja, da toženca v njem prebivata in da z lastniki nimata sklenjene najemne pogodbe, glede na citirani 111. člen SZ-1, zadošča za odločitev, da sta se iz stanovanja dolžna izseliti.

15.Zgolj v dodatno pojasnilo tožencema pritožbeno sodišče dodaja, da je zmotno njuno prepričanje, da je za njuno zakonito bivanje v stanovanju dovolj zgolj (zatrjevana) stanovanjska pravica H. D. (ki naj bi imela podlago v stanovanjski pogodbi iz leta 1987), dejstvo, da sta bila sama po nekdaj veljavni stanovanjski zakonodaji uporabnika (6) in dejstvo, da imata še vedno soglasje bivše imetnice stanovanjske pravice za uporabo. Tudi bivši imetnik stanovanjske pravice je bil namreč dolžan biti aktiven pri ureditvi svojega statusa in statusa uporabnikov, če ni želel, da se uporaba stanovanja opredeli kot nezakonita. V tem pogledu je sodna praksa enotna (7). Temu nenazadnje sledi tudi ureditev, ki jo vsebuje 3. odstavek 111. člena SZ-1, ki bivanje v stanovanju brez sklenjene najemne pogodbe „opravičuje“ zgolj tistim bivšim imetnikom stanovanjske pravice in njihovim družinskim članom, ki so najemno pogodbo hoteli skleniti, pa do njene sklenitve ni prišlo zaradi razlogov na strani lastnika.

16.Ob prehodu iz prejšnje ureditve stanovanjskih razmerij v novo ureditev najemnih razmerij, je SZ/91 v prehodni določbi 147. člena lastnikom stanovanj naložil obveznost, da v roku 6 mesecev po uveljavitvi zakona, sklenejo najemno pogodbo z občani, ki imajo stanovanjsko pravico. Ta rok je iztekel 19.4.1992. SZ/91 po drugi strani imetnikom stanovanjske pravice oziroma pravice do uporabe stanovanja, res v nobeni določbi ni izrecno naložil, da morajo zahtevati sklenitev najemne pogodbe, je pa dejstvo, da so slednji to pravico po SZ/91 (in s tem tudi pravico do uveljavljanja le-te v sodnem postopku), pridobili s potekom 6-mesečnega roka, to je z 19.4.1992. Ob presoji določb SZ/91 v smeri dolžnosti imetnikov stanovanjske pravice oziroma pravice do uporabe stanovanja, da sklenitev pogodbe zahtevajo, je potrebno upoštevati, da je za sklenitev najemne pogodbe potrebno sodelovanje obeh pogodbenikov, pri čemer je interes, da se najemno razmerje uredi, predvsem na strani bodočega najemnika, saj njegova pravica zastara, pravica lastnika, da zahteva izselitev pa ne (8) in da prehodnih določb SZ/91 tudi ni mogoče razumeti tako, da bi bivši imetnik stanovanjske pravice oziroma pravice do uporabe stanovanja (ter uporabniki, ki so živeli z njim) lahko v nedogled bival v stanovanju, ne da bi zahteval sklenitev najemne pogodbe. Tudi slednji mora vendarle pokazati določeno aktivnost in izraziti željo oziroma zahtevati sklenitev najemne pogodbe, če seveda želi na ta način zavarovati svoje pravice do stanovanja in s tem tudi pravice oseb, ki skupaj z njim živijo v stanovanju. Da bi H. D. v tej smeri karkoli storila, toženca nista niti trdila. Toženca sta šele v pritožbi prvič navedla, da lastniki, „iz razlogov na njihovi strani“ odklanjajo sklenitev najemne pogodbe s H. D. vendar pa je ta trditev, saj pritožnika ne povesta, zakaj tega nista navedla pravočasno, nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP), ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

17.Odločitev sodišča prve stopnje je torej v delu s katerim tožencema nalaga njuno izselitev, glede na obrazloženo, pravilna, pritožba pa neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato v tem delu zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18.Na ostala pritožbena izvajanja, ker za odločitev niso relevantna, pritožbeno sodišče posebej ne odgovarja.

19.Tožena stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, ki ni povzročil nobenih posebnih stroškov. Upoštevajoč 3. odstavek 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP je pritožbeno sodišče zato odločilo, da pritožbene stroške nosi sama.

(1) Da gre za hišniško stanovanje med strankama ni bilo sporno.

(2) UL RS 69/2003

(3) UL RS 18/1991, v nadaljevanju SZ/91

(4) S sklenitvijo najemne pogodbe bi se uredil tudi položaj tistih, ki so ob uveljavitvi SZ/91 z njenim soglasjem skupaj z njo uporabljali stanovanje.

(5) Smiselno to trdita šele v pritožbi, kar pa je, saj tega ne opravičita, nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP). Pojma najemne pogodbe tudi ni mogoče enačiti s stanovanjsko pogodbo, kot to delata toženca, ko v pritožbi trdita, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženčeva mati ni najemnica stanovanja in se pri tem sklicujeta na stanovanjsko pogodbo. Gre namreč za dve popolnoma različni pogodbi.

(6) Primerjaj 12. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR)- UL SFRJ 11/1966, ki je veljal do uveljavitve ZSR/74 v maju 1974, 5. člen ZSR/74 in 5. člen ZSR/82. (7) Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1917/2009, sodba in sklep VSL I Cp 1821/2006, sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 254/2005, II Ips 612/2007, II Ips 292/2007 in druge.

(8) Pri zahtevku na sklenitev najemne pogodbe gre za zahtevek, ki zastara v roku petih let. Kot je že večkrat izreklo tudi Vrhovno sodišče RS (primerjaj sodbo II Ips 292/2007, II Ips 612/2007, II Ips 254/2005) gre v pogledu pravice imetnika stanovanjske pravice oziroma pravice do uporabe stanovanja, za obligacijsko upravičenje, ki ga je podelil zakon. Ker SZ specialnih določb glede zastaranja nima, se za takšno upravičenje uporabijo določila Zakona o obligacijskih razmerjih ( ZOR) oziroma Obligacijskega zakonika (OZ).