Jedro

Ugotavljanje istovetnosti podpisa je delo izvedenca grafologa, saj je potrebno strokovno znanje, ki ga sodišče nima. Tega dokaza oziroma drugega dokaza, ki bi dokazoval, da sporne vročilnice ni podpisal on (na primer zaslišanja priče, ki bi potrdila, da je sporno vročilnico podpisala ona), pa tožnik ni predlagal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorju Ministrstvu za infrastrukturo in prostor, Direktoratu za infrastrukturo (prizadeti stranki v tem upravnem sporu), izdala delno gradbeno dovoljenje za ureditev nivojskih prehodov cest z železnico na odseku železniške proge Pragersko – Hodež, sklop A od km 1+857,71 do km 15+325,80, podsklopa A1 in A5. Iz obrazložitve odločbe med drugim izhaja, da je toženka z dopisom z dne 14. 8. 2013 k priglasitvi udeležbe v postopek povabila vse osebe, ki imajo zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi pravico sodelovanja v postopku in jih povabila na ustno obravnavo. Stranke so bile v vabilu opozorjene, da v kolikor ne bodo priglasile svoje udeležbe v navedenem roku in tudi ne do izdaje odločbe, ne bodo mogle uveljavljati pravnih sredstev zoper odločbo (142. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Opozorjene so bile tudi, da se bo v primeru, če se obravnave ne bodo udeležile in izostanka opravičile, štelo, da se z nameravano gradnjo strinjajo.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da mu pisanje z dne 14. 8. 2013 nikoli ni bilo vročeno. S tem je bila storjena bistvena kršitev določb postopka, saj se obravnave ni mogel udeležiti. Navaja, da je iz priložene kopije povratnice-vročilnice, ki naj bi jo podpisal, jasno razvidno, da je ni podpisal sam, kar je mogoče ugotoviti s primerjavo podpisa na pooblastilu za zastopanje pooblaščenke in podpisa na sporni vročilnici. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja vse osebe, ki bi lahko imele pravni interes za sodelovanje, med katerimi je tudi tožnik, obvestila o uvedenem postopku in pozvala k priglasitvi udeležbe ter jih hkrati povabila na ustno obravnavo, ki je bila razpisana z namenom seznanitve stranskih udeležencev s predloženo dokumentacijo. Navedeni dopis je bil vročen tudi tožniku, kar je izkazano s povratnico, iz katere izhaja, da ga je tožnik prejel 16. 8. 2014. Tožnikove navedbe, da povratnice ni podpisal sam, ocenjuje kot pavšalne. Navaja tudi, da je podpis izpodbijane odločbe, za katero ni sporno, da jo je tožnik prejel, podoben podpisu na vročilnici. Meni, da je bil tožnik seznanjen z dopisom z dne 16. 8. 2014, vendar za sodelovanje v postopku prej ni bil zainteresiran, zato tudi ni pravočasno priglasil udeležbe v postopku, kar po šestem odstavku 143. člena ZUP pomeni, da ne more uveljavljati pravnih sredstev zoper izdano gradbeno dovoljenje. Pojasnjuje še, da je pravica graditi na tožnikovem zemljišču v celoti izkazana s sklepom Upravne enote Ptuj o uvedbi postopka razlastitve št. 352-66/2013-3 (04063) z dne 15. 1. 2014 in se pri tem sklicuje na 56. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in 54. člen Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (v nadaljevanju ZUPUDPP).

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da je bil tožnik ves čas izdelave projektne dokumentacije korektno in pravočasno seznanjen s projektnimi rešitvami, upoštevane pa so bile tudi njegove zahteve po odkupu nefunkcionalnega dela zemljišča, kot tudi glede ureditve dostopa direktno z lokalne ceste, ki vodi v načrtovani podvoz.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno vprašanje pravilne vročitve obvestila o vodenju postopka s pozivom na prijavo udeležbe ter vabila na ustno obravnavo z dne 14. 8. 2013 tožniku.

Iz kopije vročilnice, ki jo je tožbi priložil tožnik, in originalne vročilnice, ki se nahaja v upravnih spisih, je razvidno, da je bilo navedeno pisanje poslano tožniku z osebno vročitvijo, toženka pa je nato prejela podpisano vročilnico, s katero je prejemnik potrdil prejem pošiljke dne 16. 8. 2013. Vročilnica je javna listina, ki potrjuje in dokazuje vročitev naslovniku (169. člen ZUP). Sicer je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena (prvi odstavek 171. člena ZUP), vendar je dokazno breme na strani tistega, ki neresničnost potrjenih dejstev zatrjuje.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da vročilnice ni podpisal. V dokaz prilaga fotokopijo vročilnice in predlaga, naj sodišče opravi primerjavo med podpisom na vročilnici in podpisom na pooblastilu, ki ga prilaga tožbi.

Vendar po presoji sodišča tožnik z navedenim dokazom ni uspel dokazati, da mu pisanje ni bilo vročeno.

V sodni praksi je bilo že večkrat sprejeto stališče, da v primerih, ko tožnik v dokaz svojih navedb, da sporne vročilnice ni podpisal on, predlaga zgolj primerjavo podpisov, sodišče na ravna napak, če tega dokaza ne izvede (na primer sodba Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 536/2007 z dne 9. 7. 2008). Ugotavljanje istovetnosti podpisa je namreč delo izvedenca grafologa, saj je potrebno strokovno znanje, ki ga sodišče nima. Tega dokaza oziroma drugega dokaza, ki bi dokazoval, da sporne vročilnice ni podpisal on (na primer zaslišanja priče, ki bi potrdila, da je sporno vročilnico podpisala ona), pa tožnik ni predlagal. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajajo stranke, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.