Jedro

V obravnavani zadevi ne gre za primer (izključitve iz članstva oz. nesprejema v članstvo), ampak je bil tožniku izrečen zgolj disciplinski ukrep začasne prepovedi lova, zoper katerega se je pritožil, občni zbor po njegovi pritožbi (še) ni odločil, ko torej sodno varstvo niti ni predvideno.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se do pravnomočnosti zaključka postopka zadrži učinkovanje odločbe tožene stranke z dne 11.3.2005, s katero je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prepovedi lova na vso trofejno parkljasto divjad za dobo dveh let, razen na srnjaka B-lanščaka.

Zoper ta sklep se tožnik po pooblaščencu pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se sklep spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oz. podrejeno, da se razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Tožnik v pritožbi navaja, da je v dokaz trditvam, da je zoper izpodbijano odločbo tožene stranke vložil pravočasno pritožbo, priložil pritožbo in potrdilo o njeni oddaji in v dokaz temu, da tožena stranka izpodbijano odločbo izvršuje, predlagal svoje zaslišanje, kar bi bilo moč preizkusiti po 4. odst. 29. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Zato so razlogi za resničnost njegovih navedb in obstoj zatrjevane terjatve zagotovo močnejši ter številnejši kot razlogi, ki govorijo v prid nasprotnemu in je zato izkazana verjetnost obstoja terjatve v skladu s 1. odst. 272. čl. ZIZ. Vztraja, da tožbene navedbe in dokazi izkazujejo verjetnost obstoja terjatve zaradi kršitve ustavne pravice do obrambe po 29. čl. Ustave Republike Slovenije. Sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ko je zaključilo, da obstoj terjatve ni verjetno izkazan in absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je v obrazložitvi nasprotje glede odločilnih dejstev, in sicer med tem, kar se navaja v razlogih sklepa in predlaganih dokazih.

Pritožba ni utemeljena.

Začasna odredba je eno izmed sredstev zavarovanja bodoče izvršbe (240. čl. ZIZ), ki jo je mogoče izdati le v zavarovanje terjatev. Kaj je terjatev v smislu določb ZIZ, ki urejajo zavarovanje, je določeno v 1. tč. 16. čl. ZIZ. Po tej določbi je terjatev pravica do denarnega zneska ali do neke druge dajatve, storitve, dopustitve ali opustitve. Terjatev je torej podlaga dajatvene tožbe. Začasne odredbe je zato mogoče izdati le, če tožeča stranka zahteva od tožene stranke neko dajatev, storitev ali opustitev, ki se nato izvrši v izvršilnem postopku. Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve (po 272. čl. ZIZ) in postavil ugotovitveni tožbeni zahtevek, kar pa ni terjatev v smislu prej povedanega. Ker je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja možnosti kasnejše izvršbe, je ugotoviti, da oblikovalnih in ugotovitvenih zahtevkov niti ni mogoče zavarovati z začasno odredbo, saj se izčrpajo s pravnomočnostjo sodbe in niso izvršljivi. Tožnik je sicer postavil tudi dajatveni zahtevek (da se toženi stranki naloži, da njegovo pritožbo z dne 26.3.2005 zoper odločbo tožene stranke z dne 11.3.2005 sprejme v obravnavo), vendar tudi takšen zahtevek ni "verjeten" oz. celo (ne) dopusten. Tožnik v tožbi uveljavlja pravico do sodne presoje kršitve 29. čl. Ustave Republike Slovenije, ki naj bi jo storila tožena stranka s tem, da disciplinsko odločbo izvršuje (z dne 11.3.2005), ne da bi odločala o njegovi pritožbi. 29. člen Ustave RS obravnava pravna jamstva v kazenskem postopku: vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, morajo biti ob popolni enakopravnosti zagotovljene tudi pravice, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe, da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivdo. Zoper tožnika se ni vodil kazenski postopek, niti tožnik ne pove, katera od navedenih pravic mu ni bila zagotovljena. Res 25. čl. Ustave RS zagotavlja vsakomur pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, vendar iz tožbenih navedb izhaja, da je tožniku bila zagotovljena pravica do pritožbe zoper disciplinsko odločbo. Zgolj dejstvo, da občni zbor (kot pritožbeni organ) še ni odločal o njegovi pritožbi, pa še ne kaže na kršitev 25. čl. (oz. v tožbi zatrjevanega 29. čl.) Ustave RS. Prav ima sodišče prve stopnje, da tožnik ni izkazal, v kolikšnem roku bi občni zbor moral odločiti o pritožbi (oz. ali bi moral v roku treh mesecev) in da v takem roku ni odločil in kaj pravila lovske družine (tožene stranke) v takem primeru določajo, niti ni zatrjeval, da bi občni zbor odklonil obravnavo pritožbe. Ob tem je nepomembno pritožbeno sklicevanje na predlagani dokaz z zaslišanjem tožnika o tem, da tožena stranka sporno disciplinsko odločbo izvršuje. Gre za disciplinsko kršitev tožnika kot člana lovske družine, zato so pomembna pravila lovske družine. Teh pravil tožnik ni predložil, niti pojasnil pravil oz. postopka odločanja. Čeprav je v pristojnosti lovske družine ugotavljanje odgovornosti in disciplinsko kaznovanje svojih članov, vključno z izključitvijo člana v disciplinskem postopku ali črtanjem iz članstva in tudi samostojna presoja, ali občan izpolnjuje pogoje za sprejem v članstvo, je prejšnji lovski zakon v 59. čl. določil sodno varstvo pravic (v primeru zavrnitve sprejema v članstvo oz. izključitve iz članstva lovske družine). Novi Zakon o divjadi in lovstvu (ZDLov-1, Ur. l. RS št. 16/2004) take določbe sicer nima, vendar je treba upoštevati, da gre pri pravici do članstva v društvu za pravico do združevanja oz. temeljno pravico in svoboščino (15. in 42. čl. Ustave RS). Vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer (izključitve iz članstva oz. nesprejema v članstvo), ampak je bil tožniku izrečen zgolj disciplinski ukrep začasne prepovedi lova, zoper katerega se je pritožil, občni zbor po njegovi pritožbi (še) ni odločil, ko torej sodno varstvo niti ni predvideno. Iz vseh navedenih razlogov je izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita in pritožbeni očitki niso podani. Kumulativno s predpostavko verjetnosti terjatve mora biti izkazana tudi druga predpostavka za izdajo začasne odredbe (2. odst. 272. čl. ZIZ), ker pa, kot ugotovljeno, že prva ni izkazana, se sodišču prve stopnje ni bilo treba spuščati v razlogovanje druge predpostavke in je predlog za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo (2. odst. 350. čl. in 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ).