Jedro

Z zatrjevanjem, da naj bi bila izvedenka pristranska v postopku z izrednim pravnim sredstvom, vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati procesne kršitve iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je prekludiran.

Izrek

I. Zahtevi obsojenega A. P. in zagovornika obsojenega D. P. se zavrneta.

II. Obsojena A. P. in D. P. sta dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo K 190/2007 obsojenega A. P. spoznalo za krivega kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena in ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), obsojenega D. P. pa napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena v zvezi s 26. členom KZ in kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ. Obsojenemu A. P. je določilo kazni deset mesecev in tri mesece zapora ter mu po določbah o steku izreklo enotno kazen eno leto zapora, obsojenemu D. P. pa je določilo kazni sedem mesecev zapora in tri mesece zapora ter mu izreklo enotno kazen devet mesecev zapora. Obsojenemu A. P. je odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, v višini 21.606,47 EUR. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obsojenca dolžna plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 398/2009 delno ugodilo pritožbama obsojenega A. P. in njegovega zagovornika, za obsojenega D. P. pa je ravnalo po uradni dolžnosti in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbah o krivdi, kazenskih sankcijah, odvzemu premoženjske koristi in stroških kazenskega postopka. Obtožbo je delno zavrnilo iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP. Odločilo je, da v zvezi z zavrnilnim delom sodbe stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun ter znižalo višino odvzete premoženjske koristi na 18.166,57 EUR. Znižalo je določeni kazni za kaznivi dejanji zlorabe uradnega položaja oziroma napeljevanja k zlorabi uradnega položaja, A. P. na osem mesecev zapora, D. P. pa na pet mesecev zapora, ter jima nato ob upoštevanju nespremenjenih določenih kazni za kaznivi dejanji ponareditve poslovnih listin izreklo enotni kazni: A. P. deset mesecev zapora, D. P. pa sedem mesecev zapora. V ostalem je pritožbe obsojenega A. P., njegovega zagovornika in zagovornika obsojenega D. P. zavrnilo kot neutemeljene ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta obsojeni A. P. in zagovornik obsojenega D. P. vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Obsojeni A. P. vlaga zahtevo zaradi kršitev kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe. Zagovornik obsojenega D. P. pa vlaga zahtevo zaradi bistvene kršitve določb postopka in kršitve materialnega prava. Vložnika Vrhovnemu sodišču predlagata, naj zahtevama ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, zagovornik obsojenega D. P. se zavzema tudi za izrek oprostilne sodbe.

3. Vrhovni državni tožilec v pisnem odgovoru, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Kršitve zakona niso podane, zahtevi pa uveljavljata tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. Obsojenca in zagovornik obsojenega D. P. se o odgovoru niso izjavili.

5. Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi se Vrhovno sodišče omeji samo preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

K zahtevi obsojenega A. P. 7. Obsojenec zatrjuje, da dejanji, za kateri je bil spoznan za krivega, ne pomenita konkretizacije abstraktnih kazenskopravnih pojmov iz zakonskih opisov obeh kaznivih dejanj. Skuša uveljaviti kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, da je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Z obširnimi navedbami na straneh 2., 3. in 4. zahteve pa obsojenec ni uspel utemeljiti zatrjevane kršitve kazenskega zakona. Zatrjevanjem, da ni kršil določbe 134. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL), citiranjem 5. točke prvega odstavka 80. člena ZPPSL, navedbami, kaj pomeni načelo omejevanja tveganj, sklicevanjem na izpovedbi prič mag. B. K. in V. T., boniteto družbe P.d. o. o., donosnost naloženih sredstev v to družbo, s sklicevanjem, da je sam ocenjeval, da gre za varno naložbo, s poudarjanjem, da ni veljalo, da ima varnost naložbe absolutno prednost pred donosnostjo ter z zatrjevanjem, da so bili plasmaji prostih denarnih sredstev stečajnega dolžnika dovoljeni in da za posojila obsojenec ni potreboval soglasja stečajnega senata ali predsednika stečajnega senata, uveljavlja le, da odločilna dejstva, na podlagi katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena. Navedbe ne pomenijo uveljavljanje razloga kršitve kazenskega zakona, ampak nedovoljenega razloga za zahtevo za varstvo zakonitosti, to je zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja za navedbe, s katerimi obsojenec zatrjuje, da ni podan naklep, ker se naklepnih kaznivih dejanj stečajnega upravitelja ne presoja v skladu s pravnim standardom dobrega gospodarja iz 5. točke prvega odstavka 80. člena ZPPSL, saj so njegova ravnanja le posledice malomarnosti, zato sodišče napačno utemeljuje naklep s standardom dobrega gospodarja. Izpodbija le dokazne zaključke pravnomočne sodbe o krivdi in ne obrazlaga kršitve zakona, ki jo zatrjuje.

8. Kršitev procesnega zakona obsojenec uveljavlja z navedbo, da je pritožbeno sodišče napačno presodilo njegove pritožbene navedbe o kršitvi kazenskega zakona. Sodišču očita, da je stališče, da ne gre za kršitev kazenskega zakona, ampak za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zavzelo z namenom, da bi se izognilo obravnavanju kršitev materialnega zakona. Kršitve sicer ne kvalificira, vendar je iz navedb povzeti, da uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe. Uveljavlja tako kršitev po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vložnik zahteve pa mora tudi obrazložiti vpliv procesne kršitve na zakonitost sodbe, česar obsojenec ni storil, tako da teh navedb Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

9. Obsojenec zatrjuje, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi večkrat prekršilo njegovo pravico do obrambe, kar je tudi vplivalo na zakonitost sodbe, s čimer je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, česar tudi drugostopenjsko sodišče ni odpravilo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo številne dokazne predloge, katerih izvedba je bila bistvenega pomena za zakonito razsojo. Citira, kateri dokazni predlogi so bili zavrnjeni (dopolnitev izvedenskega mnenja z izračunom razlike med obrestmi, ki bi jih v kritičnem obdobju obračunavala banka in tistimi, ki jih je ponudila družba P.d. o. o., zaslišanje priče A. Š. o okvari obsojenčevega računalnika in poskusu obnovitve izgubljenih podatkov, o pridobitvi podatkov o boniteti družbe P.d. o. o., o pregledu poslovanja med družbo P.d. o. o. in obsojencem pred sklenitvijo sporne pogodbe v letu 1997). Za vsak dokazni predlog navaja, kaj bi bilo mogoče z izvedbo dokaza ugotoviti in ponavlja obrazložitev dokaznih predlogov iz pravnomočno končanega kazenskega postopka. Po določbi 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljeno tudi izvajanje dokazov v njegovo korist (tretja alineja navedenega člena). Vendar pa sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Dokaz mora biti pravno relevanten in obramba ima dolžnost, da pri predlogu razbremenilnega dokaza zadosti tudi svojemu dokaznemu bremenu, tako da pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza določno zatrjuje: 1. pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, 2. dokazno sredstvo in 3. z navedbo okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu, ter da bo dokaz v korist obdolžencu. Dolžnost obrambe je, da izkaže tudi verjetnost, da bi izvedba dokaza potrdila navedbe obrambe. Dokazni predlogi morajo biti ustrezno obrazloženi, tako da obramba navede razloge o verjetnosti, da določen dokaz predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z določenim dogodkom oziroma zatrjevanjem, da gre za dokaz, katerega izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče lahko zavrne dokazni predlog, ko je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišči prve in druge stopnje sta utemeljili, da izračun obresti ne bi mogel privesti do drugačne ugotovitve dejanskega stanja, saj je bilo primarna dolžnost obsojenca kot stečajnega upravitelja, da posojilo zavaruje kot dober gospodar in bi moral zasledovati varnost naložbe (obsojenec pa je bil spoznan za krivega, da je zlorabil svoj položaj stečajnega upravitelja tudi s tem, da si je zase pridobil sredstva, do katerih ni bil upravičen). Tako sta sodišči tudi pravilno presodili, da ugotavljanje, kaj bi prinesla ugodnejša obrestna mera, ni relevantno, da bi lahko njegova izvedba odločilno vplivala na dejanske zaključke pravnomočne sodbe. Enako velja za izvedbo dokaza z zaslišanjem računalničarja A. Š., kajti odločilna dejstva, da je obsojenec izstavil račune za storitve, ki niso bile opravljene, in da je šlo tako za ponareditev poslovnih listin, so bila zanesljivo ugotovljena z drugimi dokazi (stran 18 sodbe sodišča prve stopnje), tako da je pravilna presoja, da je tudi izvedba tega dokaza odveč in dokaz ne more biti uspešen. Pravilno pa sta tudi obe sodišči presodili, da izvedba dokaza o boniteti družbe P.d. o. o. in pregledu dokumentacije ni predstavljala vira relevantnih dejstev v zvezi z obema obravnavanima dejanjema. Presoja, da je izvedba nadaljnjih dokazov odveč zaradi jasnosti zadeve in da izvedba dokazov ne more biti uspešna, je v pravnomočni sodbi razumna, zato ponovno zatrjevanje vložnika zahteve, da gre za predloge, ki so pomembni za pravilno razsojo zadeve, ne more biti uspešno. Vložnik zahteve tako ni utemeljil vpliva zatrjevane procesne kršitve na zakonitost izpodbijane sodbe.

10. Nadaljnjo procesno kršitev, kršitev drugega odstavka 344. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP in s tem tudi kršitev pravice do obrambe, obsojenec uveljavlja z navedbo, da sodišče po spremembi obtožbe ni določilo primernega roka za proučitev spremembe obtožbe in pripravo obrambe, saj je glavno obravnavo prekinilo le do naslednjega dne. V tako kratkem času pa se obsojenec glede na kompleksnost in obsežnost zadeve ni mogel kvalitetno pripraviti na nadaljevanje sojenja po spremenjeni obtožbi, kar je vplivalo na zakonitost pravnomočne sodbe. Na identične navedbe je obsojencu odgovorilo že sodišče druge stopnje, ter pojasnilo, da ne gre za kršitev pravice do obrambe in tudi ne za kršitev drugega odstavka 344. člena ZKP, saj je državni tožilec le izpustil del očitka in obtožbo skrčil ter je bil obsojenec s takšno spremembo seznanjen in je v zvezi z njo tudi podal zagovor (stran 8 sodbe). Kako naj bi navedeno vplivalo na zakonitost sodbe pa vložnik zahteve, razen s posplošeno trditvijo, da se ni mogel pripraviti na nadaljevanje sojenja glede na spremembo obtožbe (v predstavljenem obsegu), ne pojasni, zato navedb Vrhovno sodišče niti ni moglo preizkusiti.

11. Procesno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP obsojenec uveljavlja s trditvijo, da so v sodbi sodišča prve stopnje, česar ni odpravilo niti sodišče druge stopnje, nasprotja o odločilnih dejstvih, ko je sodišče prve stopnje po eni strani ugotovilo, da obsojenec ni opravil odvetniških storitev za družbo P.d. o. o., na drugi strani pa je v sodbi tudi zapisano, da sodišče ne dvomi, da je obsojenec imel določene kontakte z družbo P.d. o. o., in če je obsojenec kdaj opravil kakšno pravno uslugo za to družbo, to očitno ni bilo vezano na izstavljene račune. Da nasprotja v odločilnih dejstvih ni, je obsojencu pojasnilo že sodišče druge stopnje (prvi odstavek na strani 9 sodbe). Odločilna dejstva so tista dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba zakona in le, če so razlogi o teh dejstvih v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju, je mogoče govoriti o zatrjevani bistveni kršitvi odločb kazenskega postopka. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da obsojenec ni opravil odvetniških storitev, za katere je izstavil račune, ki so bili predmet kazenskega postopka (odločilno dejstvo) in na drugi strani, da je lahko imel kakšne kontakte z družbo P., ki niso bili v zvezi z izstavljenimi računi, ne pomeni nikakršnega nasprotja o pravno relevantnih, to je odločilnih dejstvih v sodbi.

12. Vložnik zahteve napada tudi odločbo o izrečeni kazni. Z navedbami v tem delu zahteve ne uveljavlja kršitve zakona, ampak nasprotuje višini izrečene kazni in ostaja na ravni nestrinjanja s presojo okoliščin, ki so narekovale izrek kazni desetih mesecev zapora.

K zahtevi zagovornika obsojenega D. P. 13. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik zatrjuje z navedbo, da obstaja nasprotje med razlogi v pravnomočni sodbi in vsebino listin in samimi listinami v kazenskem spisu. Navedbe so vsebinsko enake, kot navedbe obsojenega A. P. o zatrjevani bistveni kršitvi določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Da kršitev zakona ni podana, je bilo tako v sodbi že odgovorjeno. Procesno kršitev zagovornik uveljavlja tudi z navedbami, da je sodišče zavrnilo dokazne predloge zagovornikov ter te dokazne predloge našteje. Navaja še, da sodišče ni upoštevalo nobenega dokaza ali predloga obrambe in da je bila s tem tudi onemogočena pravica do obrambe. S tako nekonkretiziranimi navedbami zagovornik ne uveljavlja kršitve pravice do obrambe, saj navedb o kršitvi, ki jo nakazuje, ne pojasni in jih Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti. Nekonkretizirana je tudi navedba, da je sodišče prekoračilo obtožbo, ko je zavzelo stališče datumske pravilnosti ponudbe. Na tako nedoločno navedbo Vrhovno sodišče tudi ne more odgovoriti. Zagovornik nakazuje kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP kot posledico kršitve 6. točke 39. člena ZKP z navedbami, da je sporen tudi dokaz z izvedenko finančne stroke, ki je z družbo P.d. o. o., vodila spor v zadevi H. in prosila obsojenca, naj odstopi od navedenega spora, da bo hitreje prišla do nagrade, česar pa obsojeni ni storil in zato obstaja sum v objektivnost njenega mnenja. Citirane navedbe je razumeti kot izražanje dvoma v nepristranskost izvedenke. Za postopek z izvedenci veljajo smiselno določbe o izločitvi sodnikov in sodnikov porotnikov (44. člen ZKP). Izražanje dvoma v nepristranskost izvedenke, s čimer se smiselno uveljavlja izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP, ni neomejeno, saj zakon postavlja zahtevo, da mora stranka zahtevati izločitev takoj, ko izve za izločitveni razlog, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Z zatrjevanjem, da naj bi bila izvedenka pristranska šele v postopku z izrednim pravnim sredstvom, pa vložnik zahteve ne more uveljavljati procesne kršitve iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je prekludiran.

14. Z ostalimi navedbami, v katerih se vložnik zahteve ne strinja s presojo izpovedb prič Z. H. in H. K., zatrjevanjem, da je soobsojeni A. P. za svoje storitve izstavil stroškovnik in račun družbi P.d. o. o., da obsojencu ni dokazano, da bi sploh vedel, da bo storjeno kakršnokoli kaznivo dejanje, da mu ni dokazano napeljevanje obsojenega A. P., da stečajnemu senatu zamolči, da bo posojal denar, da je vse, kar je povezano s posojo denarja, delal obsojeni A. P., da obsojenec obsojenega A. P. ni napeljal h kaznivemu dejanju, da je obsojeni A. P. za družbo P. opravljal odvetniške storitve in da sodišče pri odločitvi ni upoštevalo, da gre v danem primeru za pomanjkanje dokazov za očitano kaznivo dejanje in da ni dokazano naklepno ravnanje obsojenca, podaja le grajo ugotovljenega dejanskega stanja, torej izraža nestrinjanje z ugotovljenimi odločilnimi dejstvi v pravnomočni sodbi. Citirane navedbe ne pomenijo uveljavljanja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona, kar poskuša zagovornik utemeljiti, ampak uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

15. Enako velja za navedbo, da je sodišče kršilo kazenski zakon tudi z odločitvijo o kazenski sankciji. S poudarjanjem, da sodišče ni upoštevalo časovne oddaljenosti dejanja in olajševalnih okoliščin na strani obsojenca, ter trditvijo, da je sodišče obsojencu odmerilo občutno pretirano kazen, zagovornik ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona (5. točka 372. člena ZKP), ampak izraža nestrinjanje s presojo okoliščin o odmeri kazni sedem mesecev zapora.

16. Po navedenem je Vrhovno sodišče, ker ni ugotovilo kršitev zakona iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in sta bili zahtevi za varstvo zakonitosti vloženi tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zahtevi zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

17. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.