Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da bi tožniku dejansko obračunala in izplačala na njegov transakcijski račun ali z izročitvijo gotovine (potrdilo o izročitvi gotovine) dolgovane zneske regresa, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo regresa za obdobje od 2004 do 2008, ko tožnik regresov ni prejel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati za čas od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2008 regrese za letni dopust v bruto znesku 3.145,98 EUR, odvesti pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati neto znesek 2.642,62 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov in z zapadlostjo razvidno iz I. točka izreka sodbe. Zavrnilo pa je zahtevek tožnika, kar je zahteval več iz naslova zakonskih zamudnih obresti (II. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 3. 2. 2009 do 4. 6. 2009 povrniti stroške za nastanitev v višini 622,91 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2009 dalje do plačila, kar pa je zahteval tožnik več (povračilo stroškov za nastanitev do zneskov 840,75 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2009 dalje do plačila) pa zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama kriti svoje stroške postopka, tožniku pa mora povrniti njegove stroške v višini 447,00 EUR v roku 15 dni, od izteka paricijskega roka dalje pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper ugodilni del navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek tožnika zavrne kot neutemeljen, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, nepravilno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe postopka. Temelj zahtevka za povračilo stroškov nastanitve v samskem domu za obdobje od 3. 2. 2009 do 4. 6. 2009, po ugotovitvi sodišča prve stopnje, predstavlja določilo 7. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 2. 2008, ki je sicer tožnik ne priznava oziroma zatrjuje, da je ni podpisal, za potrebe predmetne pravde pa nanjo pristaja, ker z drugo pogodbo ne razpolaga in iz ustnega dogovora med direktorjem tožene stranke in tožnikom. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje oziroma je nepravilno in nekritično presodilo izvedene dokaze. V 7. členu citirane pogodbe je izrecno določeno, da bodo stroški za samski dom delavcu povrnjeni v skladu z dogovorom, pri čemer pa iz izvedenega dokaznega postopka nikakor ni mogoče ugotoviti, da je bil takšen dogovor sklenjen. Ravno nasprotno, izvedeni dokazi (listinski in izpovedi prič) potrjujejo, da takšen dogovor med pravdnima strankama nikoli ni bil sklenjen in da je tožena stranka stroške, ki jih je morala plačati za namestitev, tožniku kakor tudi vsem ostalim zaposlenim mesečno odtegovala pri izplačilu plače. Dokazno breme je vsekakor na strani tožnika, zato edini listinski dokazili, ki letnice ne vsebujeta, vsekakor ne moreta dokazno prevladati nad 15-imi listinami, na katerih je natančno določeno, na kateri mesec se nanašajo in tako dokazovati, da je bil med pravdnima strankama dosežen dogovor o povračilu za stroške nastanitve oziroma, da obstoj takšnega dogovora dokazuje realizacija povračila teh stroškov. Nepravilno je tudi razlogovanje sodišča glede listin pod prilogo B7/11 (informativni izračun za obračunsko obdobje december 2008). Sodišče namreč ugotavlja, da je podpis na listini podoben tožnikovemu, vendar pa, da je tožnik svoj podpis te listine odločno zavrnil in da tožena stranka ni izkazala, da bi bil podpis tožnikov, zaradi česar je glede na dokazno breme sledilo tožniku. Takšno stališče sodišča pa je v popolnem nasprotju z določili ZPP o dokaznem bremenu in predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tudi glede razlogov za prisoditev terjatve iz naslova regresov za vtoževano obdobje velja enako. Tudi če bi držala ugotovitev sodišča, da je tožena stranka z neizročanjem plačilnih list postopala nezakonito, pa to še ne pomeni, da tožniku regresa ni obračunavala in mu ga izplačala na način kot je to zatrdila in po lastnem prepričanju tudi izkazala s predloženimi listinami in ostalimi izvedenimi dokazi. Sodišče je tožniku prisodilo bruto znesek regresov za letni dopust za posamezna leta, čeprav je tožena stranka zatrjevala in predložila dokazila, da je odvedla davke in prispevke na regres. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je iz same pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka vložila v spis nesporno razvidno, da je bil tožnik poleg plačila za delo upravičen tudi do poravnave stroškov nastanitve. Tudi glede obveznosti izplačila regresov za letni dopust, tožena stranka s predloženimi listinami ni dokazala, da bi tožniku kdajkoli v preteklosti izplačala regres za letni dopust. Tožena stranka pa je v tem postopku imela možnost predlagati vse dokazi, ki bi utemeljevali njeno zatrjevanje glede izplačevanja regresa za letni dopust in sodišče je tudi izvedlo vse s strani tožene stranke predlagane dokaze. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, ni storilo. Pri očitku, da sodišče prve stopnje ne pojasni in obrazloži, zakaj ni sledilo izpovedbam direktorja in prič M. in J., gre dejansko z nestrinjanjem z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma izpodbijane dokazne ocene. Tudi z navedbo, da je sodišče nepravilno presodilo izvedene dokaze in sprejelo napačno dokazno oceno, pritožba smiselno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP. Po tej določbi je razpravljajoče sodišče tisto, ki po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. V tem pogledu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu in po presoji pritožbenega sodišča ravnalo v skladu z načelom proste presoje dokazov.

Tožena stranka v pritožbi najprej izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka na podlagi 7. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 2. 2008 zavezala tožniku povrniti stroške za prevoz in sicer v višini mesečne vozovnice in druge nujne materialne izdatke (malico, samski dom ali druge dodatke v skladu z dogovorom), kakor tudi na podlagi sklenjenega ustnega dogovora z direktorjem tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo vtoževane stroške v zvezi z namestitvijo v samskem domu za obdobje od 3. 2. 2009 do 4. 6. 2009, ko si je tožnik te stroške plačeval sam. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je imel tožnik v pogodbi o zaposlitvi v 7. členu določeno, da mu plačilo stroškov, med drugim tudi stroške bivanja v samskem domu, plača tožena stranka, kakor tudi, da iz predloženih listin s strani tožnika ne izhaja, da bi mu tožena stranka odštela stroške prebivanja v samskem domu (A4/3 in A6/11). Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo, da je tožnik prejemal od tožene stranke zgolj obračune o številu opravljenih ur, medtem ko ni prejemal obračune plač (B7). Sicer pa na nobeni od teh listin ni njegovega podpisa, čemur tožena stranka tekom dokaznega postopka ni nasprotovala. Tožena stranka se je posluževala različnega obračunavanja in vodila dvojno oziroma večkratno obračunavanje plač, kakor tudi ostalih stroškov, glede na svoje potrebe, kakor je pojasnil direktor tožene stranke (da so bile plačilne liste delavcem vročene samo, če je bilo to treba, saj obračunske liste niso bile dobre za vize in druge uradne papirje – list. št. 49). Glede na takšna pojasnila direktorja tožene stranke so neutemeljeni pritožbeni ugovori, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo 15-ih obračunov plač, ki jih je predložila tožena stranka in iz katerih izhaja, da gre strošek za stanovanje v minus, torej da se v konkretnem primeru tožniku zaradi tega izplača nižji znesek. Sodišče prve stopnje je v sodbi obširno in izčrpno pojasnilo (na strani 4 in 5) zakaj je zahtevek tožnika utemeljen in pri tem dokazno ocenilo vsako listino in se do nje opredelilo. Zato so pritožbene navedbe v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje neutemeljene.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) v 131. členu določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust in sicer najmanj v višini minimalne plače. Regres se mora delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je svojim delavcem regres obračunavala in izplačevala mesečno, kot naj bi to izhajalo iz obračunskih listov (informativnih izračunov). Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala, da bi tožniku dejansko ob vsakokratni mesečni plači izročila tudi plačilno listo, plačilne liste je tožniku (izpoved direktorja) izročila le, če je bila za to potreba. Sicer pa tudi iz plačilnih list ni razvidno, da bi tožniku v spornem obdobju izplačala regres. Iz t.i. informativnih izračunov oziroma obračunskih listov, kot jih je imenoval direktor, sicer izhaja, da naj bi bilo pod rubriko 4 delavcu obračunan tudi regres po urni postavki 0,22 za uro, vendar pa so bile le-te predložene zgolj za leto 2008 in nobena ni bila podpisana s strani tožnika. Pri tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so zneski ob primerjavi uradnih plačilnih list (B13) in informativnih obračunskih listov, bistveno razlikujejo, in sicer v škodo obračunskih listov. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na predložene listine tožene stranke z označbo „Opis kumulative“ (B1 in B2), iz katerih naj bi izhajalo nakazilo davka DURS Ljubljani z dne 14. 11. 2006, iz naslova regresa za leto 2006 v višini 719.230,00 SIT in razvidno, da je bil tožniku obračunan bruto znesek regresa. Navedena listina je listina tožene stranke in iz nje ne izhaja, kdaj naj bi jo prejela DURS v Ljubljani, še manj pa je razvidno, za katere delavce in v kakšni višini naj bi tožena stranka obračunala in izplačala regres, ki je prikazan le v skupnem znesku. Na strani delodajalca je dokazno breme, da izkaže izpolnitev svojih obveznosti iz delovnega razmerja do delavca in v konkretnem primeru seveda plačilo regresov za redni letni dopust, ki jih je tožnik vtoževal. Tožena stranka ni izkazala, da bi tožniku dejansko obračunala in izplačala na njegov transakcijski račun ali z izročitvijo gotovine (potrdilo o izročitvi gotovine) dolgovane zneske regresa, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo regresa za obdobje od 2004 do 2008, ko tožnik regresov ni prejel. Tožena stranka namreč ni predložila listin, s katerim bi uspela dokazati, da je tožniku v vtoževanem obdobju izplačala regres.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev na podlagi dejstev in dokazov, s katerimi je razpolagalo in s sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje ter njegovo presojo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, soglaša tudi pritožbeno sodišče in je zato ne ponavlja.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omaja izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče utemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbe, saj s pritožbo ni uspela, tožnik pa sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (1. odstavek 165. člena ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP.