Jedro

Kadar povzročitelj odpadkov umre (fizična oseba) ali preneha (pravna oseba) in ni mogoče ugotoviti, kdo je njegov pravni naslednik, mora organ raziskati, ali je obveznost iz 1. točke prvega odstavka 157. člena ZVO-1 mogoče naložiti pravnemu nasledniku povzročitelja. Iz obrazložitve prvo- in drugostopenjske odločbe izhaja in med strankami ni sporno, da je navedene odpadke na sporne nepremičnine odlagala družba A., d. o. o., ki v času izdaje izpodbijane odločbe ni več obstajala. Sodišče ugotavlja, da niti prvostopenjski organ niti toženka v postopku nista raziskala dejanskega stanja v zvezi z okoliščinami izbrisa družbe A., d. o. o. iz sodnega registra in njenim pravnim nasledstvom, s tem pa sta sprejela preuranjen zaključek, da povzročitelj obremenitve ni znan, zaradi česar je prvostopenjski organ tožnici kot lastnici zemljišča naložil obveznost odstranitve odpadkov na podlagi petega odstavka 157.a člena ZVO-1.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana, št. 06182-1995/2020-8 z dne 5. 10. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Prvostopenjski organ je odločil, da mora tožnica kot lastnica zemljišč s parc. št. 111 in 222, obe k. o. ..., na katerih so odloženi odpadki, ki vsebujejo tudi azbest, v dveh mesecih od dneva vročitve te odločbe odstraniti vse odložene odpadke, katerih količina je ocenjena na 40 m3, in zagotoviti odvoz in oddajo pooblaščenemu zbiralcu odpadkov ali izvajalcu obdelave ali prodati pooblaščenemu trgovcu ter o tem predložiti dokazilo prvostopenjskemu organu (1. točka izreka). Odločil je še, da ga mora tožnica o izvršitvi ukrepov takoj obvestiti (2. točka izreka), da v tem postopku stroški niso nastali (3. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ 7. 7. 2020 opravil nadzor na lokaciji navedenih zemljišč in ugotovil, da je na njih odložena večja količina gradbenih odpadkov, med katerimi so tudi odpadki, ki vsebujejo azbest. Ker je odpadke na zemljiščih odlagala družba A., d. o. o., ki v času inšpekcijskega nadzora ni več obstajala, je organ tožnici kot lastnici navedenih zemljišč izrekel ukrep odstranitve odpadkov na podlagi četrtega (pravilno: petega) odstavka 157.a člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1).

2. Tožnica je zoper to odločbo vložila pritožbo, v zvezi s katero je prvostopenjski organ izdal odločbo z dne 11. 12. 2020, s katero je izvršitev izrečenega inšpekcijskega ukrepa naložil tožnici in B. B., ki sta solastnici navedenih zemljišč. Odločbe z dne 5. 10. 2020 ni odpravil. 3. Drugostopenjski organ je z izpodbijano odločbo ugodil pritožbi B. B. (v tem upravnem sporu stranka z interesom) ter odpravil odločbo prvostopenjskega organa z dne 11. 12. 2020 (1. točka izreka). Nadalje je ugodil pritožbi tožnice in spremenil 1. točko izreka odločbe prvostopenjskega organa z dne 5. 10. 2020 tako, da je črtal besedo „lastnica“ in jo nadomestil z besedo „solastnica“ (2. točka izreka), v preostalem delu pa je pritožbo tožnice zavrnil (3. točka izreka). Odločil je še, da stroškov pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo B. B. ni (4. točka izreka) in da se zahteva tožnice za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrne (5. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da kršitev predpisov glede ravnanja z navedenimi odpadki izhaja iz sfere tožnice, saj je nezakonito odlaganje odpadkov na svojih zemljiščih dopuščala in so se torej tam odlagali z njeno vednostjo in privolitvijo. Zaradi navedenega in ker je družba A., d. o. o. prenehala, je tožnico mogoče šteti za povzročiteljico oziroma posestnico obravnavanih odpadkov.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

4. Tožnica se s prvostopenjsko odločbo z dne 5. 10. 2020 ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da ni povzročiteljica odpadkov in da je kot povzročitelja mogoče šteti zgolj družbo A., d. o. o. Ugotovitev prvostopenjskega organa, da je tožnica odlaganje odpadkov dopuščala, ni pravilna in ni relevantna. Meni, da bi morala biti obveznost odstranitve odpadkov naložena njej in B. B. skupaj kot solastnicama zemljišč. Sodišču predlaga, naj odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da naloži obveznost odstranitve odpadkov njej in B. B. Podredno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Zahteva povračilo stroškov postopka.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis zadeve.

6. Stranka z interesom B. B. na tožbo ni odgovorila.

**Odločanje po sodnici posameznici**

7. Sodišče je 23. 3. 2023 sprejelo sklep I U 947-2021-8, da v zadevi odloča po sodnici posameznici, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Stranke postopka sestavi sodišča niso ugovarjale.

**Glavna obravnava**

8. Sodišče je na dan 9. 5. 2023 razpisalo narok za glavno obravnavo, ki so se je udeležili tožnica osebno in njena pooblaščenka ter priča C. C. Toženka in stranka z interesom B. B. se naroka nista udeležili, čeprav sta jima bili vabili pravilno in pravočasno vročeni.

9. Stranka z interesom B. B. je dne 8. 5. 2023 sodišče po elektronski pošti prosila za preklic naroka, saj ima zdravstvene težave, prav tako pa ji je pred nekaj dnevi umrl stric. Po drugem odstavku 115. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sodišče narok na prošnjo stranke prekliče le zaradi bolezni ali poškodbe, ki je nenadna in nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče in sodelovanje na naroku, o čemer mora stranka predložiti zdravniško potrdilo. Sodišče je s tem seznanilo stranko z interesom in ji sporočilo, da narok ne bo preklican.

**Datum odločitve sodišča**

10. Sodišče je narok za glavno obravnavo snemalo v delu, v katerem je zaslišalo tožnico in pričo C. C. Sodbo je izdalo po poteku petdnevnega roka za ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave.1 **Dokazni sklep**

11. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo vse listine v sodnem spisu ter v upravni spis zadeve in zaslišalo tožnico ter pričo C. C. **K I. točki izreka**

12. Tožba je utemeljena.

13. Iz upravnega spisa zadeve izhaja, med strankami pa tudi ni sporno, da sta tožnica in stranka z interesom B. B. solastnici nepremičnin s parc. št. 111 in 222, obe k. o. ..., vsaka do ½, na katerih so odloženi odpadki, ki vsebujejo tudi azbest, in da je navedene odpadke na nepremičnini odložila družba A., d. o. o., ki je bila 3. 11. 2015 izbrisana iz sodnega registra.

14. Med strankami je spor o tem, ali je tožnica dopuščala nezakonito odlaganje navedenih odpadkov na nepremičninah, zaradi česar je kot povzročiteljica obremenitve edina odgovorna za odstranitev teh odpadkov.

15. V skladu s 1. točko prvega odstavka 157. člena ZVO-1 ima inšpektor, ki pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da je kršen zakon, drug predpis ali da naprava ali obrat ne delujeta v okviru okoljevarstvenega dovoljenja ali okoljevarstvenega soglasja ali potrdila, izdanega na podlagi tega zakona, pravico in dolžnost odrediti, da se nepravilnosti, ki jih ugotovi, odpravijo v roku, ki ga določi. 16. Po določbi petega odstavka 157 a. člena ZVO-1 lahko državna inšpekcija naloži odstranitev odpadkov, ki so nezakonito odloženi na zemljišču v lasti osebe zasebnega prava, lastniku tega zemljišča. Ta določba se uporablja le v primeru, ko povzročitelj obremenitve ni znan in ni mogoče njemu naložiti odstranitve nezakonito odloženih odpadkov. To izhaja iz načela odgovornosti povzročitelja iz 9. člena ZVO-1, kjer je določena objektivna odgovornost povzročitelja. Načelo, da „plača povzročitelj obremenitve“ je eno od osnovnih načel okoljske politike Evropske unije (EU), določeno v drugem odstavku 191. člena Pogodbe o delovanju EU ter natančneje izvedeno v Direktivi 2004/35/ES z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode, ki je bila v pravni red Republike Slovenije prenesena z ZVO-1.2

17. V tem upravnem sporu je izpodbijana odločitev, s katero je odstranitev odpadkov naložena tožnici. Glede na potek upravnega postopka taka odločitev očitno temelji na presoji, da je tožnica povzročiteljica prepovedane obremenitve okolja z odpadki. To namreč izhaja iz tega, da je prvostopenjski organ odstranitev najprej naložil tožnici, nato je izdal (kasneje odpravljeno) odločbo, da sta odpadke dolžni odstraniti obe solastnici (tožnica in stranka z interesom), drugostopenjski organ pa je odstranitev (spet) naložil le tožnici, ker je štel, da kršitev predpisov glede ravnanja z navedenimi odpadki izhaja iz sfere tožnice, saj je nezakonito odlaganje odpadkov na njenih zemljiščih dopuščala in so se tam odlagali z njeno vednostjo in privolitvijo. Toženka je s tem spremenila dejansko in pravno podlago za izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa, saj ga je prvostopenjski organ utemeljil na okoliščini, da povzročitelj obremenitve ne obstaja več, zaradi česar je treba obveznost naložiti lastniku zemljišča, kjer se odpadki nahajajo (peti odstavek 157.a člena ZVO-1), medtem ko je toženka izrek ukrepa utemeljila s tem, da je tožnica povzročiteljica obremenitve (prvi odstavek 9. člena in prvi odstavek 157. člena ZVO-1).

18. Tožnica nasprotuje ugotovitvi, da je povzročiteljica obremenitve, in zato meni, da bi moral biti inšpekcijski ukrep na podlagi petega odstavka 157.a člena ZVO-1 naložen obema solastnicama.

19. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe ni razvidno, na podlagi katerih dejstev in dokazov, ki so bili izvedeni v ugotovitvenem postopku, je toženka sprejela končni sklep, da je tožnica (pasivna) povzročiteljica obremenitve. Toženka se sicer sklicuje na izjavo tožnice in njenega pooblaščenca v prvostopenjskem postopku, vendar sodišče po vpogledu v upravni spis ter zaslišanju tožnice in priče C. C. ugotavlja, da je takšen zaključek preuranjen. Tožnica je namreč v prvostopenjskem postopku podala zgolj izjavo, da ima zadevne parcele v uporabi družba A., d. o. o. Iz izjave njenega pooblaščenca, moža C. C., ki je sicer nekdanji direktor družbe A., d. o. o., pa izhaja, da je ta povedal, da imajo v prihodnosti namen azbestno kritino odpeljati na ustrezno deponijo oziroma uničenje. Smiselno enako je na glavni obravnavi izpovedala tožnica. Povedala je, da je imelo na navedenih zemljiščih moževo podjetje skladišče, saj je bil mož solastnik teh zemljišč do ½, preden je bil njegov solastniški delež prodan B. B. Tožnica je poudarila, da ni vedela, kaj se na zemljiščih dogaja, saj tja ni hodila. Tudi priča C. C. je potrdil, da je odpadke na zemljišča odlagala družba A., d. o. o. in da sta se navedeni zemljišči uporabljali za odlaganje iz razloga, ker je bil sam njun solastnik.

20. Na podlagi vsega navedenega je mogoče ugotoviti, da v upravnem postopku zbrani podatki ne dajejo podlage za sklepanje, da je tožnica povzročiteljica obremenitve, zaradi česar je dejansko stanje glede vpletenosti tožnice pri odlaganju spornih odpadkov ostalo nepopolno ugotovljeno.

21. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral ta, sledeč tretjemu in četrtemu odstavku istega člena zakona, odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti glede dejanskega stanja in o zadevi ponovno odločiti.

22. Zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka pa sodišče še opozarja na pravilno razlago uvodoma navedenega pravila, da je odstranitev odpadkov mogoče naložiti lastniku le, če povzročitelj obremenitve ni znan in ni mogoče njemu naložiti odstranitve nezakonito odloženih odpadkov. Za tak primer gre, kadar povzročitelj odpadkov umre (fizična oseba) ali preneha (pravna oseba) in ni mogoče ugotoviti, kdo je njegov pravni naslednik. To pomeni, da mora organ v primeru ugotovitve, da je pravna oseba kot povzročiteljica odpadkov prenehala, raziskati, ali je mogoče obveznost iz 1. točke prvega odstavka 157. člena ZVO-1 naložiti pravnemu nasledniku te pravne osebe.

23. Kadar povzročitelj odpadkov umre (fizična oseba) ali preneha (pravna oseba) in ni mogoče ugotoviti, kdo je njegov pravni naslednik, mora organ raziskati, ali je obveznost iz 1. točke prvega odstavka 157. člena ZVO-1 mogoče naložiti pravnemu nasledniku povzročitelja. Iz obrazložitve prvo- in drugostopenjske odločbe izhaja in med strankami ni sporno, da je navedene odpadke na sporne nepremičnine odlagala družba A., d. o. o., ki v času izdaje izpodbijane odločbe ni več obstajala. Sodišče ugotavlja, da niti prvostopenjski organ niti toženka v postopku nista raziskala dejanskega stanja v zvezi z okoliščinami izbrisa družbe A., d. o. o. iz sodnega registra in njenim pravnim nasledstvom, s tem pa sta sprejela preuranjen zaključek, da povzročitelj obremenitve ni znan, zaradi česar je prvostopenjski organ tožnici kot lastnici zemljišča naložil obveznost odstranitve odpadkov na podlagi petega odstavka 157.a člena ZVO-1. Toženka bo zato morala dejansko stanje tudi v tem delu dopolniti tako, da bo ugotovila, na kateri pravni podlagi je prenehala družba A., d. o. o., oziroma ali ima pravnega naslednika.

24. Sodišče ni sledilo tožničinemu predlogu, naj odloči v sporu polne jurisdikcije. V sporu polne jurisdikcije sodi le, če so za to izpolnjene predpostavke iz 65. člena ZUS-1. Da bi bile te predpostavke v konkretnem primeru izpolnjene, tožnica ne zatrjuje. Poleg tega pa bo moral organ v ponovljenem postopku ugotavljati dejansko stanje glede pravnega nasledstva družbe A., d. o. o. in glede tožničinih morebitnih aktivnosti pri odlaganju spornih odpadkov.

**K II. točki izreka:**

25. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka, priglašenih v tožbi in odmerjenih v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožnici v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Sodišče je tožnici za postopek na prvi stopnji priznalo stroške v znesku 385,00 evrov, ker je bila zadeva rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik. Upoštevaje 22% DDV je tožnica upravičena do 469,70 evrov. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Tretji odstavek 125. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 2 Tako med drugim sodba naslovnega sodišča I U 457/2018 z dne 23. 5. 2019 in v njej citirana sodna prakso.