Jedro

Ker sta oba upnika zahtevala en znesek, ki jima je bil tudi prisojen, pomeni, da je bila vsakemu od njiju prisojena polovica zneska in ne vsakemu od njiju celoten znesek. Sodišče prve stopnje pa bi bilo dolžno prisoditi celoten znesek, do katerega bi bila upnika upravičena solidarno le, če bi dokazala, da je bila solidarnost med njima dogovorjena ali določena z zakonom.

Nerelevantne so tudi pritožbene navedbe o tem, kako se je prva tožnica pravdala v upravnem postopku oziroma kako bi se tam pravdala tožena stranka; v konkretnem primeru so pomembne le trditve in dokazi, ki sta jih pravdni stranki navedli oziroma predložili v tem sporu. Prav tako niso relevantne navedbe tožene stranke v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, saj se je tam presojalo (upravno) razmerje med Agencijo in prvo tožnico, v tem sporu pa je relevantno (pogodbeno) razmerje med prvo tožnico in končnim upravičencem. Navedenega ne more spremeniti okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnica, da sta dokončanje projekta potrdila prva in druga tožnica, saj sta slednji preverjali le skladnost projekta s pisno dokumentacijo (predloženimi računi in drugimi dokazili).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek druge tožnice na plačilo 22.271,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2016 dalje do plačila, v III. točki izreka pa se spremeni tako, da se sklep o stroških, ki jih je dolžna plačati toženi stranki druga tožnica v višini 3.647,48 EUR, razveljavi.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani, a nespremenjeni I. in III. točki izreka potrdi (tj. za glavnico v višini 22.271,22 EUR, ki jo mora tožena stranka plačati prvi tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2016 dalje do plačila, in za 3.647,48 EUR pravdnih stroškov prve tožnice).

III. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Tožena stranka in druga tožnica sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa je dolžna prvi tožnici v roku 15 dni plačati 373,32 EUR stroškov za odgovor na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za plačilo dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati 44.542,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2016 dalje do plačila, višji obrestni zahtevek je zavrnilo (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek na plačilo 2.016,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2016 dalje do plačila je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 7.294,96 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Tožena stranka se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila zoper I. in III. točko izreka sodbe. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Prva in druga tožnica sta se iz vseh pritožbenih razlogov pritožili zoper II. točko izreka sodbe. Pritožbenemu sodišču sta predlagali, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tudi v tem delu ugodi tožbenem zahtevku oziroma podrejeno, da jo razveljavi in v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasili sta pritožbene stroške.

4. Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali njuno zavrnitev. Priglasili sta stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba prve in druge tožnice pa ni utemeljena.

6. Prva in druga tožnica ter tožena stranka so sklenile Pogodbo o sofinanciranju izvajanja lokalne razvojne strategije po načelih pristopa Leader v NIP I 2012 projekt X. številka .../2012 (v nadaljevanju Pogodba), h kateri sta bila dne 28. 2. 2013 in 23. 12. 2013 sklenjena še dva aneksa. Na njihovi podlagi je bila tožena stranka upravičena do denarnih sredstev v znesku 63.373,37 EUR, ki bi se izplačala v dveh obrokih. Na podlagi navedb tožene stranke, da je zastavljen projekt izvedla v celoti in v skladu s Pogodbo, je bil vložen zahtevek za izplačilo prve faze projekta. Tožena stranka je na podlagi tega zahtevka od prve tožnice prejela sredstva v višini 44.307,90 EUR (prvi obrok). Po vložitvi zahtevka za izplačilo druge faze projekta, je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) dne 12. 3. 2015 opravila kontrolo projekta na kraju samem. Na podlagi ugotovitev kontrole je Agencija izdala odločbo opr. št. 000/2008 z dne 26. 5. 2015, s katero je bil zahtevek za izplačilo druge faze projekta zavrnjen, v drugi točki pa odločeno, da mora prva tožnica Agenciji vrniti denarna sredstva v višini 44.307,90 EUR. Zoper to odločbo je prva tožnica vložila tožbo na Upravno sodišče RS, ki je s sodbo in sklepom opr. št. I U 951/2015-17 z dne 23. 12. 2015 odločilo, da se tožba prve tožnice zavrne, zavrnjen je bil tudi predlog tožene stranke za stransko intervencijo. Zoper to odločbo je bila vložena pritožba in revizija. Vrhovno sodišče RS je s sklepom z dne 12. 9. 2018 pritožbo zavrglo, revizijo pa s sodbo istega dne zavrnilo.

7. Sodišče prve stopnje je razmerje med pravdnimi strankami presojalo na temelju Pogodbe. Ugotovilo je, da je tožena stranka v zahtevku za izplačilo namerno navajala neresnične podatke in da tudi sicer projekta v dogovorjenem obdobju ni vzdrževala. S tem je kršila 12. člen Pogodbe, ki za tovrstno kršitev predvideva, da mora tožena stranka prvi tožnici vrniti vsa prejeta sredstva. Ker je imela druga tožnica pravico izvajati kontrolo upravičenosti izdatkov, nakazati sredstva upravičencu na njegov transakcijski račun in je bila kot upravljavka prve tožnice podpisnica Pogodbe, je sodišče prve stopnje zaključilo, da mora tožena stranka vtoževana sredstva vrniti prvi in drugi tožnici. Zahtevek za povračilo odvetniških stroškov sproženega upravnega spora glede odločbe Agencije, je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je ocenilo, da A. A. ni imel pooblastila, da bi sklenil tak dogovor (z zakonito zastopnico druge tožnice) v imenu in za račun tožene stranke.

**O pritožbi tožene stranke** _Glede aktivne stvarne legitimacije druge tožnice_

8. V 5. členu Pogodbe je bilo določeno, da bo druga tožnica opravljala kontrolo upravičenosti izdatkov projekta in da bo toženi stranki nakazala sredstva na njen transakcijski račun.1 Bila je tudi podpisnica Pogodbe (kot upravljavka prve tožnice).

9. Po presoji pritožbenega sodišča navedeno drugi tožnici (še) ne daje upravičenja od tožene stranke zahtevati vračila denarnih sredstev v svojem imenu in za svoj račun, kot je to zmotno štelo sodišče prve stopnje. V 12. členu Pogodbe je bilo namreč izrecno določeno, da mora v primeru kršitev tožena stranka sredstva vrniti (le) prvi tožnici. Kar je tudi logično, saj je bila prva tožnica tista, ki je izvajala sofinanciranje (tretji odstavek 2. člena Pogodbe), in sicer tako, da je po prejemu sredstev s strani MKO ta sredstva nakazala toženi stranki (prvi in drugi odstavek 5. člena Pogodbe). Da je prva tožnica edina aktivno stvarno legitimirana za vračilo sredstev potrjuje tudi okoliščina, da je morala na podlagi pravnomočne odločbe le ona Agenciji vrniti prejeta sredstva, katerih vračilo sedaj zahteva od tožene stranke. Pritožbeno sodišče je zato pritrdilo pritožbi tožene stranke, da druga tožnica ni materialnopravna upravičenka zahtevati vračila sredstev od tožene stranke.

_Glede narave vtoževane terjatve z več upniki_

10. V posledici dejstva, da zahtevek druge tožnice po materialnem pravu ni utemeljen, je moralo pritožbeno sodišče odgovoriti na vprašanje, kakšna je narava vtoževane in prisojene terjatve.

11. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo trdila, da sta prva in druga tožnica solidarni upnici. Pritožbeno sodišče je na seji dne 25. 11. 2020 zavzelo stališče, da te navedbe niso utemeljene (podrobneje gl. 13. in 14. točko obrazložitve te sodbe), kaj takega tudi ne izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da bi bilo potrebno uporabiti določbo Obligacijskega zakonika (OZ) o deljivi obveznosti (prvi in tretji odstavek 393. člen OZ). Ker je sodišče prve stopnje v izreku sodbe ni navedlo, da sta tožnici upravičeni prejeti terjatev solidarno, v obrazložitvi sodbe pa se po drugi strani ni sklicevalo na določbo OZ o deljivi obveznosti; in ker se na omenjeno pravno podlago ni sklicevala niti nobena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje, prav tako pa je niti ni navajala v pritožbi tožena stranka, je pritožbeno sodišče pravdnima strankama skladno z določbo drugega odstavka 351. člena ZPP omogočilo, da sta se pred odločitvijo o pritožbi tožene stranke o njej pisno izjavili.2

12. Tožeča stranka je v vlogi z dne 3. 12. 2020 primarno vztrajala, da je solidarnost prvo in drugo tožnice nastala na podlagi Pogodbe. Podrejeno se je strinjala, da je vtoževana terjatev deljiva in da bi se morala razdeliti med tožnici na enake dele. Tožena stranka se je v vlogi z dne 9. 12. 2020 strinjala s stališčem pritožbenega sodišča, da je vtoževana obveznost deljiva.

13. Skladno s 393. členom OZ je obveznost deljiva, če se lahko tisto, kar se dolguje, razdeli in izpolni v delih, ki imajo iste lastnosti kot celi predmet, in če s to delitvijo ne izgubi ničesar od svoje vrednosti. Ker je obveznost, ki je predmet tega postopka, v izpolnitvi denarne terjatve, gre tudi v tem primeru za deljivo obveznost, ki se, če je pri njej več upnikov in ni med njimi dogovorjeno kaj drugega, skladno s tretjim odstavkom istega člena deli med njimi na enake dele, zato more vsak upnik zahtevati le svoj del terjatve.

14. Ker sta oba upnika zahtevala en znesek, ki jima je bil tudi prisojen, pomeni, da je bila vsakemu od njiju prisojena polovica zneska in ne vsakemu od njiju celoten znesek. Sodišče prve stopnje pa bi bilo dolžno prisoditi celoten znesek, do katerega bi bila upnika upravičena solidarno le, če bi tožeča stranka dokazala, da je bila solidarnost med njima dogovorjena ali določena z zakonom (406. člen OZ). V konkretnem primeru ni sporno, da solidarnost med prvo in drugo tožnico v Pogodbi ni bila izrecno dogovorjena, niti ni določena v zakonu.3 Ker se solidarnost na upniški strani ne domneva (406. člen OZ), ni mogoče slediti tožeči stranki, da naj bi solidarnost upnikov izhajala iz samega namena Pogodbe (kar je tudi sicer nedovoljena pritožbena novota, prvi odstavek 337. člen ZPP). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v delu, ki se nanaša na drugo tožnico (ki ni aktivno stvarno legitimirana za zahtevek na vračilo vtoževanih sredstev), pritožbi tožene stranke ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna drugi tožnici plačati 22.271,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2016 dalje do plačila spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek druge tožnice v celoti zavrnilo (peta alineja prvega odstavka 358. člena ZPP). Zakaj pa je prva tožnica upravičena do druge polovice z izpodbijano sodbo prisojenega zneska z obrestmi, bo pritožbeno sodišče pojasnilo v nadaljevanju.

_Glede očitane odgovornosti prve tožnice oziroma njenega soprispevka k nastali škodi_

15. Tožena stranka s pritožbenimi očitki, da je prvo tožnico obvestila o nastopu višje sile (po njenem naj bi le-to predstavljala razmočenost terena zaradi padavin, vandalizem ter druga škodna ravnanja tretjih oseb in živali) smiselno trdi, da je za izdajo sporne odločbe Agencije odgovorna prva tožnica (v kolikor bi prva tožnica o teh okoliščinah obvestila Agencijo, ta skladno s prvim odstavkom 47. člena Uredbe Komisije št. 1974/2006/ES,4 odločbe za vračilo sredstev ne bi izdala, posledično pa prva tožnica ne bi zahtevala vračila sredstev od tožene stranke).

16. Pritožbene navedbe niso utemeljene že iz razloga, ker zatrjevani dogodki v nobenem primeru ne predstavljalo višje sile oziroma izrednih okoliščin v smislu prvega odstavka 47. člena citirane Uredbe 1974/2006/ES. Tudi sicer pa bi morala v primeru nastopa višje sile najprej tožena stranka o tem pravočasno (tj. v desetih delovnih dneh od dneva, ko je bila to zmožna storiti) obvestiti prvo tožnico (saj gre za okoliščine, ki sodijo v njeno spoznavno sfero).5 Te svoje obveznosti pa tožena stranka očitno ni izpolnila; v zvezi s tem ni podala nobenih konkretnih trditev niti ni predložila nobenih relevantnih dokazov. Še več, tožena stranka je na eni strani trdila, da je projekt izvedla v celoti in v roku ter da je šele po dokončanju projekta in po vložitvi zahtevka za izplačilo prišlo do sprememb na terenu iz zgoraj navedenih razlogov. Po drugi strani pa je zatrjevala, da je na opisane okoliščine tožečo stranko opozarjala že tekom izvedbe projekta, kar je samo s seboj v nasprotju. Poleg tega je tožena stranka šele po izvedenem kontrolnem pregledu v dopisu z naslovom Pismeno navodilo za odpravo napak z dne 11. 9. 2015 (priloga B14 spisa) spraševala prvo tožnico kako postopati oziroma jo obveščati v primeru višje sile oziroma izrednih okoliščin. To pa le še dodatno potrjuje, da tožena stranka prve tožnice pred tem očitno ni obveščala o nobeni zgoraj navedeni okoliščini, saj ji sicer takšnega dopisa pol leta po kontroli ne bi poslala.

17. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o smiselno zatrjevani odgovornosti prve tožnice za nastalo škodo, ker na Agencijo ni vložila vloge za spremembo glede popisa del, nakupa opreme in spremembo števila sadik. Takšna vloga bi bila v vsakem primeru zavrnjena, saj je bila kvota dopustnih sprememb zahtevka že dosežena.6 Prav tako ni pomembno, če prva tožnica na dopis tožene stranke z dne 11. 9. 2015 ni odgovorila, saj je bil le-ta naslovljen na prvo tožnico potem, ko je Agencija že izdala odločbo o vračilu sredstev in bi bilo vsakršno obveščanje Agencije o zatrjevanih izrednih okoliščinah prepozno.

_Glede odškodninske odgovornosti tožene stranke_

18. Iz odločbe Agencije (med drugim) izhaja, da je bilo v poročilu o opravljenem delu navedeno, da je bilo posajenih 530 drevesnih sadik, medtem ko je bilo ob kontroli na kraju samem ugotovljeno, da jih je bilo zasajenih le 380. 19. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da je posadila 530 sadik in da je to dokazala z listinami in pričami. Pritožbeni očitek je pavšalen in že zato neutemeljen (pritožnica kljub obširni pritožbi ne pojasni, katere listine točno naj bi to dokazovale, niti ne pojasni katera priča naj bi to potrdila).

20. Pritožbeno sodišče tudi sicer ugotavlja, da je tožena stranka kot dokaz, da je imela ob zaključku projekta posajenih 530 sadik, v spis vložila zgolj nekaj (za presojo števila zasajenih sadik nerelevantnih) fotografij o poškodovani ograji in pisno izjavo B. B. Njegovi izjavi, da je bilo v genski banki vedno najmanj 530 sadik, pa ne gre verjeti, saj je bilo ob kontrolnem ogledu s štetjem nesporno ugotovljeno, da je bilo posajenih sadik le 380, torej 150 sadik manj, kot jih je tožena stranka navedla v poročilu. Prav tako ne gre verjeti izpovedbi priče C. C., da je bilo v mesecu maju 2014 posajenih 530 sadik (l. št. 151 spisa), saj je ta neskladna s trditvami tožene stranke, da je bilo vseh 530 sadik posajenih (šele) do konca junija 2014 (l. št. 65 spisa), predvsem pa je neskladna z ugotovitvami iz zapisnika o kontrolnem ogledu (priloga A6 spisa), iz katerega izhaja, da je upravitelj Pogodbe A. A. kontrolorju priznal, da ni uspel v celoti udejanjiti zastavljenega cilja glede zasaditve dreves, ter se zavezal, da bo posadil še manjkajočih 150 sadik.

21. Trditve, da bi število sadik krepko preseglo zahtevano število, če bi se zemljišče za vzrejo sadik lahko uredilo v genski banki v Z., so nerelevantne, saj očitek toženi stranki ni bil, da ni vzgojila dovolj sadik, ampak da jih v genski banki ni zasadila toliko, kot jih je navedla v poročilu. Enako velja za pritožbene trditve, da inšpektor ni upošteval sadilnih jam, iz katerih naj bi bile sadike izruvane, saj je bila tožena stranka dolžna manjkajoče sadike nemudoma nadomestiti z novimi.

22. Pritožnica v nadaljevanju obširno in dobesedno ponavlja svoje navedbe iz 11., 12. in 13. točke prve pripravljalne vloge z dne 30. 10. 2018, ki se nanašajo na število postavljenih hrastovih kolov, betonskih stebričkov, manjkajoče orodje in neizvedbo črpališča. Z njimi je tožena stranka skušala neuspešno ovreči tožničin očitek, da je v zahtevku za izplačilo sredstev navajala neresnične podatke. Tožena stranka se je namreč s projektom zavezala, da bo imela v ograjenem nasadu postavljenih 500 kolov, to je navedla tudi v zahtevku za izplačilo sredstev. Da tam 500 kolov ni postavila, pa je posredno priznavala že sama tožena stranka, ko je navedla, da je del teh kolov hranila v pokritem skladišču v Z., del pa jih je uporabila v drevesnici v Y. Tudi glede postavljenih betonskih stebričkov je tožena stranka v poročilu sama navedla, da jih je postavila 575. Če je ta podatek navedla, bi moral biti resničen. Pa očitno ni bil, saj se je na ogledu izkazalo, da jih je bilo dejansko postavljenih le 260, kar je tudi A. A. priznal kontrolorju. Odločba št. 000/2008-1 z dne 30. 1. 2013 (na podlagi katere se je obveznost postavitve ograje zmanjšala za 40 %, posledično temu pa naj bi se zmanjšalo tudi potrebno število betonskih stebričkov) za odločitev ni merodajna – glede na to, da je bila odločba izdana že leta 2013, bi tožena stranka skladno s to odločbo potemtakem v poročilu leta 2014 morala navesti dejansko (zmanjšano) število stebričkov. Vendar tega ni storila, ampak je v poročilu neresnično navedla, da jih je postavila 575. Trditve, da naj bi se betonski stebrički skladiščili v neposredni bližini nasada, so nerelevantne (pomembno je bilo le število stebričkov na območju genske banke oziroma nasada), pa tudi sicer pavšalne (tožena stranka ni navedla, koliko stebričkov naj bi se tam nahajalo). Glede orodja, katerega nakup je uveljavljala v zahtevku, tožena stranka ni zanikala, da je umanjkalo, trdila je le, da je bilo ukradeno, vendar tega ni z ničemer dokazala. Glede napake pri modelu kosilnice, pa je tožena stranka na zapisniku sama priznala, da je dobavitelj na računu navedel napačno (prvotno predvideno) kosilnico. Gre za napako, na katero bi morala biti tožena stranka pozorna preden je vložila zahtevek za izplačilo sredstev, saj je bila ona v celoti odgovorna za pravilno izvedbo projekta in za resničnost vloženih podatkov. Te svoje krivde tudi ne more valiti na kontrolorja, kot to skuša storiti pritožnica, saj ta za napako niti ni mogel vedeti – slednji je pojasnil, da je napravil le administrativno preverbo zahtevka s priloženimi računi in ostalo pisno dokumentacijo. Čim je tako, pa kontrolor napake niti ni mogel opaziti, saj je dobavitelj na računu napisal kosilnico, ki jo je tožena stranka priglasila v zahtevku za izplačilo sredstev (kupila pa je v resnici neko drugo) in sta bila torej račun in zahtevek (vsaj navzven) skladna. Glede črpališča prva tožnica toženi stranki ni očitala, da črpališča ni izvedla (kot to zmotno meni pritožnica), ampak da ureditev črpališča ni bila skladna s tisto, ki je bila predvidena v načrtu izvedbenih del (kar pa ni pritožbeno izpodbijano).

23. Da dejansko stanje na terenu ni ustrezalo podatkom, ki jih je navedla tožena stranka, izhaja tudi iz odločbe Agencije (priloga A7 spisa), v kateri so povzeti razlogi, ki jih je prva tožnica (na podlagi pojasnil tožene stranke, saj je šlo le za njej znana dejstva) podala v utemeljitev razhajanj. In sicer je pojasnila, da zasaditev 530 dreves v letu 2014 oziroma do konca trajanja projekta ni bila mogoča zaradi vremenskih razmer v letu 2014; da se je na lokaciji genske banke v Z. nahajal le del kolov (231); da določenega števila stebričkov ni postavila in so služili kot rezerva; da se je zaradi pogostega vandalizma in kraj del orodja nahajal v Y. in ne na lokaciji genske banke; in da je zaradi lažjega košenja trave okoli dreves tožena stranka namesto samohodne kosilnice kupila nahrbtno kosilnico, na računu pa je dobavitelj pomotoma navedel prvotno predvideno kosilnico. V bistvenem podobno izhaja tudi iz 7. točk sodbe Upravnega sodišča (priloga A9 spisa).

24. Tožena stranka se sicer skuša razbremeniti svoje odgovornosti, češ da je do sprememb na terenu prišlo zaradi povzročene škode s strani živali, vremenskih vplivov, vandalizma in odmrtja drevesnih sadik. Zatrjevane okoliščine (tudi če bi jih tožena stranka dokazala) pa ne predstavljajo podlage za oprostitev odgovornosti, saj ne gre za okoliščine, ki jih tožena stranka ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ); tožena stranka je npr. že sama navajala, „da je bilo pričakovano, da se bo del sadik posušil, del poškodoval voluhar ali zlonamerne tretje osebe“ (hrbtna stran l. št. 65 spisa), tudi glede vremenskih razmer ni zatrjevala, da bi bile te kakorkoli izredne. Prav tako ni mogoče slediti pritožnici, da poškodovanih dreves ni mogla nemudoma nadomestiti, ker so bile vse sadike vzgojene v drevesnici v Y. (glede na to, da se od Y. do Z. pride v eni uri in upoštevaje navedbe pritožnice, da naj bi imela tam vzgojenih še 250 rezervnih sadik, bi lahko manjkajoče sadike nadomestila še isti dan).

25. Glede obsega odškodnine sta pravdni stranki v 12. členu Pogodbe določili: „Če LAS ugotovi, da je upravičenec sredstva za projekt pridobil nezakonito ali na podlagi lažnih podatkov ali lažnih izjav, ali so sredstva porabili nenamensko oziroma dela niso bila opravljena v skladu z obveznostmi, mora sredstva na podlagi odločbe vrniti LAS.“ Da obveznost za vrnitev vseh prejetih sredstev izhaja iz 12. člena Pogodbe, ni pritožbeno izpodbijano. Sporno v postopku na prvi stopnji (in je še v pritožbi) je bilo samo, na katero odločbo se nanaša 12. člen Pogodbe. Tožena stranka v pritožbi trdi, da Agencija pri sestavi Pogodbe ni sodelovala in da se zato 12. člen Pogodbe ne nanaša na njeno odločbo. Stališče tožene stranke ni utemeljeno. Dejstvo, da Agencija pri sestavi Pogodbe ni sodelovala, še ne pomeni, da s terminom odločba ni mišljena odločba Agencije. Prav nasprotno: glede na to, da nobena od pravdnih strank ne izdaja odločb, obenem pa je za izdajanje odločb o vrnitvi izplačanih sredstev po zakonu pristojna Agencija (57. člen v zvezi z 18. členom ZKme-17), pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da se odločba, ki jo omenja 12. člen Pogodbe, nanaša na odločbo Agencije.

26. Pritožnica nadalje navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ji Agencija lahko naloži vračilo sredstev. Pritožbeni očitek ni utemeljen že iz razloga, ker sodišča prve stopnje tega nikjer ni zapisalo. Kot tudi sodišče prve stopnje nikjer ni zapisalo, da bo tožena stranka dolžna vrniti znesek prejetih sredstev avtomatično, v kolikor bo izdana odločba, s katero bo Agencija prvo tožnici naložila vračilo nakazanih sredstev. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja ravno nasprotno – da je imela tožena stranka v tej pravdi možnost uveljavljati vse ugovore zoper temelj in višino vtoževane terjatve (sodišče prve stopnje se je sicer pri svoji odločitvi res oprlo na ugotovitve Agencije iz odločbe, vendar le kot dokaz tožničinih navedb, ne pa v smislu neizpodbitnega dejstva).

27. Vprašanje, ali je Agencija prejeta sredstva vrnila v evropski sklad, v tem sporu ni relevantno (za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke zadošča, da je morala na podlagi pravnomočne odločbe prva tožnica sredstva vrniti Agenciji). Smiselno zatrjevana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo, zato ni podana. Ta kršitev tudi ni podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke, da naj bi bila odločba Agencije nezakonita, ker v njej ni upoštevano, da napake niso presegale 3 % vrednosti projekta, kot to predpisuje Uredba ES št. 1975/2006 v 31. členu. Agencija je namreč odločbo izdala, ker je ugotovila, da je bila vložena napačna prijava. V tem primeru pa se ne uporabi prvi odstavek, temveč drugi odstavek 31. člena omenjene uredbe, po katerem mora upravičenec, ki je vložil namerno napačno prijavo, vrniti vsa prejeta sredstva. Nerelevantne so tudi pritožbene navedbe o tem, kako se je prva tožnica pravdala v upravnem postopku oziroma kako bi se tam pravdala tožena stranka; v konkretnem primeru so pomembne le trditve in dokazi, ki sta jih pravdni stranki navedli oziroma predložili v tem sporu. Prav tako niso relevantne navedbe tožene stranke v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, saj se je tam presojalo (upravno) razmerje med Agencijo in prvo tožnico, v tem sporu pa je relevantno (pogodbeno) razmerje med prvo tožnico in končnim upravičencem. Navedenega ne more spremeniti okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnica, da sta dokončanje projekta potrdila prva in druga tožnica, saj sta slednji preverjali le skladnost projekta s pisno dokumentacijo (predloženimi računi in drugimi dokazili).

28. Glede na navedeno se kot pravilna izkaže ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v zahtevku za izplačilo sredstev namerno navajala neresnične podatke (kršitev 6. člena Pogodbe). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v delu, ki se nanaša na prvo tožnico (353. člen ZPP).

29. Ker je bila odgovornost tožene stranke ugotovljena že na temelju kršitve 6. člena Pogodbe, se pritožbeno sodišče s presojo kršitve 10. in 11. člena Pogodbe ter 106. člena Uredbe ni ukvarjalo.

**O pritožbi tožeče stranke**

30. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov odvetniškega zastopanja za sprožen upravni spor zoper odločbo Agencije. Kot nosilni razlog je navedlo, da tudi če je bil dogovor o plačilu stroškov odvetniškega zastopanja med A. A. in zakonito zastopnico druge tožnice sklenjen, A. A. ni imel pooblastila za sklenitev takega dogovora v imenu in za račun tožene stranke. Prva in druga tožnica pa se niti nista sklicevali na 80. člen OZ, v skladu s katerim bi A. A. na podlagi pogodbe s toženo stranko opravljal tako delo, ki bi mu omogočalo sklepanje tovrstnih pogodbe.

31. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na 13. člen Pogodbe, v katerem je bilo določeno: „Vodja projekta in skrbnik te pogodbe s strani upravičenca [tožene stranke] je A. A.“. Po prepričanju pritožnice je tožena stranka s to določbo A. A. podelila pooblastilo (upravičenost) za zastopanje skladno s 74. členom OZ. Sodišče prve stopnje naj bi se zato neutemeljeno sklicevalo na neobstoj poslovnega pooblastila iz 80. člena OZ. Oziroma pritožnica meni, da je A. A. izpolnjeval tudi pogoje za poslovnega pooblaščenca. Kot pojasnjuje pritožnica, je za obstoj takšnega pooblastila bistveno, da med gospodarskim subjektom in to osebo obstaja pogodbeno razmerje, na podlagi katerega je oseba zavezana izvrševati takšna dejanska opravila, s katerimi je sklepanje poslov povezano po naravi stvari oziroma so zanj običajna. Po prepričanju pritožnice to razmerje v obravnavanem primeru predstavlja Pogodba oziroma natančneje njen 13. člen, saj je v njem izrecno zapisana upravičenost A. A. za zastopanje v zvezi s Pogodbo.

32. Stališče pritožnice ni utemeljeno. Med tipične (običajne) naloge vodje projekta in skrbnika pogodb sodijo predvsem naročanje blaga in storitev, ki so potrebne za izvedbo pogodbe, skrb za pravočasno izpolnjevanje vseh pogodbenih obveznosti ter preverjanje ali so dobave blaga/storitev/gradnje opravljene v obsegu, rokih in na način, kot je opredeljeno v pogodbi. Preverjati mora ali so izpolnjeni pogoji za posamezno izplačilo po pogodbi, predvsem ali je blago dobavljeno in storitev/gradnja opravljena, preveriti ter pregledati prejete račune. V zvezi s temi posli gre A. A. vsekakor šteti za poslovnega pooblaščenca. Ne more pa se A. A. šteti za pooblaščenega za sklenitev dogovora o tem, da bo tožena stranka tožeči stranki plačala stroške odvetniškega zastopanja upravnega spora zoper odločbo Agencije, saj ta posel ni niti po naravi niti sicer običajno zvezan z nalogami, ki jih je dolžan opravljati skrbnik pogodbe.8 To bi tudi tožeča stranka morala vedeti. Ker je tak dogovor z A. A. vseeno sklenila, mora posledice napačne odločitve sebi pripisati v škodo.

33. Pritožnica sicer navaja, da je bilo A. A. podeljeno pooblastilo tudi na podlagi 74. člena OZ. Vendar pri tem zanemari, da tudi če je temu tako, je bilo to pooblastilo omejeno na posle, ki jih je mogoče šteti v delokrog skrbnika Pogodbe in vodje projekta (med katere pa dogovori o plačilu odvetniških stroškov tožeče stranke zagotovo ne spadajo), prim. smiselno 76. člen OZ. Ker tega posla tožena stranka tudi naknadno ni odobrila, tožena stranka ne more biti zavezana za njihovo plačilo (prvi in drugi odstavek 72. člena OZ).

34. Ker A. A. ni bil pooblaščen za sklenitev spornega posla, se kot nerelevantne izkažejo pritožbene navedbe v zvezi z obstojem samega dogovora o plačilu odvetniških stroškov med drugo tožnico in A. A. 35. Glede na navedeno pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

**O stroških prvostopenjskega postopka**

36. Sodišče prve stopnje je plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 7.294,96 EUR naložilo toženi stranki. Ker gre tudi pri tem za deljivo obveznost, bi šla prvi in drugi tožnici vsaki po polovica teh stroškov (3.647,48 EUR). Ker tožena stranka s pritožbo zoper prvo tožnico ni uspela, je pritožbeno sodišče v delu, ki se nanaša nanjo, potrdilo tudi odločitev o pravdnih stroških, saj tožena stranka s pritožbo višini odmerjenih stroškov ni nasprotovala. Predlagala je le spremembo odločitve o stroških glede na dosežen uspeh.

37. Odločitev o delni spremembi sodbe je narekovala delno spremembo odločitve o pravdnih stroških v delu, ki se nanaša na drugo tožnico (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker pa tožena stranka ni določno zahtevala stroškov od druge tožnice, pač pa od tožeče stranke, pritožbeno sodišče ni imelo podlage za odločitev, da bi morali sedaj tožnici solidarno povrniti pravdne stroške tožene stranke. Posledično je sklep o stroških za znesek 3.647,48 EUR le razveljavilo.

**O pritožbenih stroških**

38. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega in drugega odstavka 165. v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP.

39. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama nosi stroške, ki so ji nastali s pritožbo. Odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve, zato stroškov toženi stranki za odgovor na pritožbo pritožbeno sodišče ni priznalo (155. člen ZPP).

40. Tožena stranka s pritožbo zoper prvo tožnico ni uspela, zato je dolžna prvi tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 373,32 EUR (tj. polovico priglašenih stroškov od 1000 točk nagrade, 2 % od nagrade za materialne stroške, oboje povečano za 22 % DDV).

41. Tožena stranka je s pritožbo uspela zoper drugo tožnico, vendar od nje povrnitve pritožbenih stroškov ni zahtevala, pač pa od tožeče stranke. Pritožbeno sodišče glede na dosežen uspeh v tem postopku ni imelo podlage za odločitev, da mora toženi stranki povrniti pritožbene stroške tožeča stranka. Posledično je odločilo, da jih je dolžna nositi sama.

1 To je očitno veljalo zgolj v tehničnem smislu, saj je bilo v prvem in drugem odstavku istega člena Pogodbe določeno, da bo sredstva toženi stranki nakazala prva tožnica. 2 Dopis Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 351/2020 z dne 25. 11. 2020. 3 Prim. drugi odstavek 34. točke vloge tožeče stranke z dne 3. 12. 2020. 4 Prvi odstavek 47. člena Uredbe Komisije št. 1974/200/ES določa, da lahko države članice priznavajo, še zlasti, naslednje kategorije višje sile ali izrednih okoliščin, v katerih ne bodo zahtevale delnega ali celotnega povračila pomoči, ki jo je upravičenec prejel: (a) smrt upravičenca; (b) dolgotrajna nezmožnost upravičenca za delo; (c) razlastitev velikega dela kmetijskega gospodarstva, če tega ni bilo mogoče pričakovati na dan sprejetja obveznosti; (d) huda naravna nesreča, ki resno prizadene kmetijsko zemljišče gospodarstva; € uničenje hlevov na kmetijskem gospodarstvu zaradi nesreče; (f) kužna živalska bolezen, ki prizadene vso kmetovo živino ali njen del. V drugem odstavku citiranega člena je določeno, da mora o primerih višje sile ali izrednih okoliščin upravičenec ali njegova pooblaščena oseba pisno obvestiti pristojni organ in predložiti ustrezne dokaze v 10 delovnih dneh od dneva, ko je upravičenec oziroma njegova pooblaščena oseba to zmožna storiti. 5 Prim. tretji odstavek 107. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007–2013 v letih 2011–2013 (v nadaljevanju Uredba). 6 Kar izhaja tudi iz 13. točke obrazložitve sodbe Upravnega sodišča RS I U 951/2015 z dne 23. 12. 2015 (priloga A9 spisa). 7 Pritožbene navedbe, da je bil 57. člen ZKme-1 s spremembo ZKme-1D ukinjen, v tem postopku niso relevantne, saj se za presojo pogodbe uporablja zakonodaja, ki je veljala ob sklenitvi Pogodbe, tj. dne 6. 11. 2012, sprememba, na katero se sklicuje pritožnica, pa je začela veljati šele 17. 6. 2017. 8 Tudi VS RS je v sklepu opr. št. I Up 78/2016 z dne 12. 9. 2018, priloga A 103 spisa, pojasnilo, da ta odločba ni imela neposrednega vpliva vpliva na razmerje med tožečo in toženo stranko.