Jedro

Tožnica je vložila tožbo zoper toženo stranko, s katero je zahtevala odpravo sklepa tožene stranke in izplačilo razlik v plači. Tožbeni zahtevek za izplačilo razlik v plači je premoženjske narave, zato je sodišče prve stopnje takso zanj pravilno odmerilo skladno s tarifno št. 2311 ZST-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrnilo ugovor tožnice zoper plačilni nalog z dne 18. 8. 2014. Tožnici je naložilo, da na podlagi plačilnega naloga z dne 18. 8. 2014 plača sodno takso v roku 15 dni od vročitve sklepa.

Tožnica se pritožuje zoper navedeni sklep. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče pri odmeri sodne takse uporabiti tarifno številko 2211 kot v drugih podobnih primerih (npr. zadevi I Pd 687/2014 in I Pd 694/2014). Po mnenju tožnice je temelj tožbenega zahtevka pravno vprašanje, tj. pravna presoja določb o napredovanju, in ni premoženjskopravne narave. Sodišče bi moralo pri določitvi vrednosti spornega predmeta oziroma seštevku bodočih dajatev namesto obdobja treh let upoštevati obdobje enega leta.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, sprejeta odločitev je tudi materialnopravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor tožnice zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse. Tožnica je namreč vložila tožbo zoper toženo stranko, s katero je zahtevala odpravo sklepa tožene stranke in izplačilo razlik v plači od 13. 5. 2014 dalje. Tožbeni zahtevek za izplačilo razlik v plači od 13. 5. 2014 z zamudnimi obrestmi je premoženjske narave, zato je sodišče prve stopnje takso zanj pravilno odmerilo skladno s tarifno št. 2311 Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in naslednji). Neutemeljeno je sklicevanje na tarifno številko 2211, saj je tožnica ob zahtevku na odpravo odločb tožene stranke uveljavljala plačilo razlik v plači. V zadevi I Pd 687/2014 je bila taksa odmerjena glede na postavljeni zahtevek, ki se je glasil na odpravo odločbe tožene stranke brez denarnega zahtevka. Navedena zadeva zato ni primerljiva s tožničino zadevo.

Pri določitvi vrednosti spornega predmeta je sodišče skladno z drugim odstavkom 19. člena ZST-1 smiselno upoštevalo določbo 40. člena ZPP, po kateri se v primeru, da se zahtevek nanaša na bodoče dajatve, ki se ponavljajo, vzame kot vrednost spornega predmeta seštevek dajatev, toda največ znesek, ki ustreza seštevku dajatev za dobo petih let. Upoštevajoč višino tožbenega zahtevka (8.378,16 EUR), kar predstavlja seštevek bodočih dajatev za dobo treh let, je sodišče taksno obveznost po tar. št. 2311 glede na količnik 2,0 pravilno odmerilo v višini 250,00 EUR. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje za upoštevanje obdobja enega leta pri določitvi vrednosti predmeta, saj tožnica v tožbi denarnega zahtevka za izplačilo razlik v plači ni omejila na obdobje enega leta.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).