Jedro

Prosilec za mednarodno zaščito na odločitev prvostopnih organov, da bo predan v obravnavo v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito odgovorni državi, ne more vplivati, razen če izkaže, da mu bodo v odgovorni državi kršene človekove pravice. Tega pa prosilec v tem primeru ni izkazal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper sklep z dne 25. 5. 2011, s katerim je tožena stranka na podlagi 33. člena v povezavi s tretjo alinejo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ in prvega odstavka 3 člena Uredbe Sveta (ES), št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003, o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (Ur. l. ES, L 50/1 z dne 25. 2. 2003, v nadaljevanju Dublinska uredba) odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je v Sloveniji vložil 4. 5. 2011, ker bo tožnik predan Kraljevini Norveški, ki je odgovorna država za obravnavanje njegove prošnje, in je to odgovornost tudi prevzela.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe pritrjuje stališču tožene stranke, da so v tem primeru izpolnjeni pogoji iz ZMZ in iz prvega (e) odstavka 16. člena v povezavi z 20. členom Dublinske uredbe za predajo tožnika in njegove prošnje za mednarodno zaščito v obravnavo Kraljevini Norveški. Tožnik pa niti v tožbi ni izkazal, da bi njegova premestitev na Norveško lahko povzročila posledice, ki bi bile pravno upoštevne glede na določbe 3. člena Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP).

3. Tožnik v svoji pritožbi smiselno uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, spremeni izpodbijano sodbo in odpravi izpodbijani sklep tožene stranke, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da so bile kršene določbe ZMZ, Dublinske uredbe, EKČP, Zakon o tujcih – ZTuj-2. Ni pravne podlage za njegovo predajo Norveški, ki ga bo verižno vrnila v Afganistan, verižno vračanje pa je v nasprotju z načelom ne vračanja („non refoulment“). Sodišče in tožna stranka sta napačno presodila, da je Norveška še vedno odgovorna za obravnavo njegove prošnje, nista ugotavljala, ali je Norveška (zanj) varna država, pa bi morala, saj to izhaja iz sobe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi proti Kraljevini Belgiji. Napačna je trditev sodišča, da ni predložil irske raziskave o nezakonitih vračanjih zavrnjenih prosilcev iz različnih evropskih držav v Afganistan, saj je informacija o tej raziskavi v sodnem spisu kot priloga A4, iz nje pa izhaja, da Norveška zavrnjene prosilce iz Afganistana prisilno deportira v Afganistan. Tožena stranka se v izpodbijanem sklepu ni opredelila do njegovih navedb, do njih se ni opredelilo niti prvostopenjsko sodišče. Ponavlja tudi razloge za mednarodno zaščito, zlasti pa, kakšne škodljive posledice bi utrpel ob vrnitvi v Afganistan.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Enako kot tožena stranka in prvostopenjsko sodišče tudi Vrhovno sodišče meni, da so v tem primeru izpolnjeni z ZMZ in Dublinsko uredbo predpisani pogoji, da slovenski organi tožnika v zvezi z njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zašite predajo pristojnim organom Kraljevine Norveške, ki je po Dublinski uredbi odgovorna država za obravnavanje tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito. Da so ti pogoji izpolnjeni, se strinjajo tudi pristojni organi Kraljevine Norveške, ki so tožnika pripravljeni sprejeti v pristojno obravnavo. Tudi tožnik sam se strinja, da je v skladu z Dublinsko uredbo za njegovo obravnavo kot prosilca za mednarodno zaščito odgovorna Norveška. Ugovarja le, da Slovenija po nobenem nacionalnem niti evropskem predpisu ni dolžna tožnika izročiti v pristojno obravnavo Norveški, kar sicer drži, vendar na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati.

7. Pristojni slovenski organ, to je Ministrstvo za notranje zadeve, je namreč že sprejel zakonito odločitev, da tožnikove prošnje ne bo obravnaval in da ga bo predal v pristojno obravnavo norveškim organom, za kar ima formalno pravno podlago tako v ZMZ kot Dublinski uredbi, s tem pa ni kršena niti EKČP in tudi ne načelo o nevračanju (non refoulment). Takšne zakonite in na pravilno ter popolno ugotovljenem dejanskem stanju in po predpisanem postopku sprejete odločitve pa sodišče, ki v upravnem sporu presoja le pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, ne pa tudi primernost takšne uporabe prostega preudarka glede začetka postopka po Dublinski uredbi, ne more in ne sme spreminjati, saj za to nima ustavne oziroma zakonske podlage, brez take podlage ne sme posegati v pristojnost in pooblastila izvršilne veje oblasti.

8. V prvem odstavku 3. člena Dublinske uredbe je določeno, da prošnjo za mednarodno zaščito posameznega prosilca obravnava ena sama država članica Evropske unij (EU), in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Dublinske uredbe. V točki (e) prvega odstavka 16. člena Dublinske uredbe pa je določeno, da mora država članica pod pogoji iz člena 20 te Uredbe ponovno sprejeti državljana tretje države, katerega prošnjo je zavrnila in ki je na ozemlju druge države članice brez dovoljenja. V 39. členu ZMZ pa je podana pravna podlaga za odvzem prstnih odtisov prosilcu za mednarodno zaščito in za poizvedbe o njegovih morebitnih prošnjah, vloženih v drugih državah članicah EU (oziroma pristopnic k Dublinski uredbi), v istemu EURODAC.

9. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa tožene stranke in izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča, kar potrjujejo tudi podatki v upravnih in sodnih spisih, je tožnik dne 4. 5. 2011 v Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Po poizvedbah v sistemu EURODAC je tožena stranka ugotovila, da je tožnik pred tem že vložil prošnje za mednarodno zaščito v letu 2009 v Norveški in Švedski, leta 2010 ponovno v Švedski in leta 2011 v Danski in v Nemčiji. Na podlagi podatkov, da je tožnik prvič zaprosil za mednarodno zaščito v Norveški, so slovenski organi začeli postopek po Dublinski uredbi o določitvi odgovorne države, in dne 25. 5. 2011 prejeli dopis pristojnih norveških organov, da je Norveška sprejela, da je odgovorna država za obravnavanje tožnikove prošnje, nato pa so se pristojni organi obeh držav dogovorili o predaji tožnika norveškim organom. Ta predaja pa je bila kasneje odložena do pravnomočnosti izpodbijanega sklepa tožene stranke.

10. Ugotavljanje pogojev za določitev odgovorne države ter postopek predaje tožnika sta torej potekala pred pristojnimi organi in po predpisanem postopku. Organi države članice, ki ugotovijo, da je prosilec za mednarodno zaščito že pred vložitvijo prošnje v tej državi podal prošnjo v drugi državi članici, po Dublinski uredbi res niso dolžni začeti postopka za predajo prosilca odgovorni državi, temveč je to prepuščeno njihovi prosti presoji. Ta postopek torej lahko začnejo in prosilca predajo pristojnim organom odgovorne države, razen če prosilec izkaže utemeljene razloge za dvom v spoštovanje njegovih človekovih pravic, določenih z EKČP oziroma v Listi EU o temeljnih pravicah kot sestavnem delu Pogodbe o delovanju evropske unije (PDEU), v odgovorni državi. Tako stališče izhaja tudi iz sodbe ESČP, na katero se tožnik sklicuje. Vendar se ta sodba ESČP nanaša na razmere v Grčiji, ki po presoji ESČPO prosilcem za mednarodno zaščito ni sposobna in ne zagotavlja človekovih pravic, med drugim niti glede začetka in tudi glede vodenja postopka mednarodne zaščite. Da bi take razmere vladale na Norveškem, pa tožnik niti ne zatrjuje. Odločitev v tej zadevi po presoji Vrhovnega sodišča ni v nasprotju z navedenim stališčem ESČP. 11. Tožnik v tem primeru ni omajal prepričanja Vrhovnega sodišča, da bodo v postopku pred norveškimi organi njegove človekove pravice spoštovane in da ne bo kršeno načelo o nevračanju. Tudi če so norveški organi dejansko prisilno vrnili določene prosilce za mednarodno zaščito iz Afganistana v to njihovo izvorno državo, in tudi če so tožniku ob zavrnitvi njegove prve prošnje za mednarodno zaščito določili, da mora Norveško zapustiti do določenega datuma, to še ne pomeni, da bodo v Afganistan dejansko prisilno vrnili tudi tožnika. Da bi bil postopek tožnikovega prisilnega izgona v Afganistan na Norveškem že začet, tožnik sicer zatrjuje, vendar tega ni izkazal. 12. Ker poleg tožene stranke in prvostopenjskega sodišča torej tudi Vrhovno sodišče ne dvomi v to, da se na Norveškem spoštujejo človekove pravice prosilcev za mednarodno zaščito in da norveški organi spoštujejo načelo o nevračanju, tožnik pa kljub temu, da je dokazno breme glede okoliščin, ki naj bi to prepričanje sodišča omajale, v prvi vrsti na njem, tega prepričanja ni uspel omajati, so njegovi pritožbeni ugovori o tem, da ga slovenski organi ne bi smeli predati norveškim, ker se tam kršijo človekove pravice, v tem postopku neupoštevni.

13. Sodišče prve stopnje je sicer v izpodbijani sodbi nepravilno navedlo, da tožnik do izdaje izpodbijane sodbe ni predložil informacije Irskega begunskega centra glede vračanja prosilcev za mednarodno zaščito iz evropskih držav, med drugim tudi iz Norveške, v Afganistan. Ta je po podatkih v sodnem spisu predložena kot priloga A4 k tožbi, vendar v angleščini. Ne glede na to pa Vrhovno sodišče meni, da ta informacija ne more omajati splošnega prepričanja, da je Norveška država, ki spoštuje človekove pravice, tudi prosilcev za mednarodno zaščito. Zato Vrhovno sodišče kršitve, ko je prvostopenjsko sodišče zapisalo, da mu ta informacija ni bila predložena, ne šteje za bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu, saj to na odločitve ni moglo in ni vplivalo iz razlogov, ki jih v tej sodbi navaja Vrhovno sodišče. 14. Sodišče prve stopnje se je po presoji Vrhovnega sodišča dovolj jasno in razumno opredelilo do vseh za odločitev v tej zadevi pomembnih tožbenih ugovorov, tudi do tožbenega ugovora, da se tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni opredelila do tožnikovih navedb v upravnem postopku. Do ugovorov, ki pa za odločitev niso pomembni, pa se niti toženi stranki niti sodišču prve oziroma druge stopnje ni treba opredeljevati (214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP oziroma 360. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

15. Kako in s čim naj bi bile kršene določbe ZTuj-2, tožnik v pritožbi niti ni navedel. ZTuj-2 pa pri odločanju v tej zadevi ni bil uporabljen in ga tudi ni bilo treba uporabiti. Vrhovno sodišče se ne opredeljuje niti do pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na pogoje za pridobitev mednarodne zaščite, saj se v tem sporu ne odloča o podelitvi mednarodne zaščite, temveč o tem, da Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, temveč bo to obravnavo prepustila pristojnim organom Kraljevine Norveške kot odgovorne države v smislu Dublinske uredbe.

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča.