Jedro

Namen komisijske pogodbe je v tem, da komisionar proti plačilu v svojem imenu in za račun komitenta opravi določen posel. Bistvo komisijske pogodbe je v tem, da neposrednega stika med prodajalcem in kupcem ni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka), zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 30. 12. 2010 do 4. 3. 2011 (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v višini 1.728,90 EUR (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper ugodilni del sodbe je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka s stroškovno posledico. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi ne povzema trditev tožeče stranke, ki je zatrjevala, da je komisijsko pogodbo sestavil in podpisal B. K.. S temi trditvami je skušala prikazati, da je B. K. deloval kot delavec tožene stranke. Prav tako je tožeča stranka neresnično zatrjevala okoliščine, da je k toženi stranki prišla sama. Sklenitev komisijske pogodbe ne pomeni, da je tožena stranka vozilo kupila ali ga sprejela v komisijsko prodajo. Sodba zmotno ugotavlja, da kupnina ni bila izročena. Da je tožeča stranka ob sklenitvi komisijske pogodbe prejela celotno kupnino pa neizpodbitno dokazuje dejstvo, da je skupaj s kupcem odšla na RS k nosilcu javnega pooblastila L. d.o.o. in overila podpis na pogodbi. Z overitvijo je bil izvršen lastninski prehod vozila od tožeče stranke na B. K., overitev pomeni izpolnitev vseh obveznosti po pogodbi, to je izročitev kupnine, ključev in dokumentacije. B. K. nadalje vozila ni prodal preko tožene stranke, s čimer je bila tožeča stranka seznanjena. Sodišče tako zmotno ugotavlja, da tožeča stranka z B. K. ni sklenila nobene prodajne pogodbe. Vsa SMS sporočila med njima kažejo, da tožena stranka ni zavezanec iz njunega razmerja. Komisijska pogodba zgolj omogoča prehod lastništva s prodajalca na kupca in s s tem omogoča lažji in hitrejši prepis vozila. Podana je kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP, saj sodišče ni upoštevalo izjavo tožeče stranke, da je bil izvršen prepis vozila (overitev pogodbe). Sodišče prve stopnje je tožeči stranki napačno prisodilo stroške za sestavo poziva v višini 255,75 EUR. Tožena stranka priglaša svoje pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva primera, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni prišlo do kršitve procesnih določb, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi izpodbijane sodbe, da je bila pogodba o komisijski prodaji z dne 15. 12. 2010 veljavno sklenjena. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do navedbe tožnice o tem, da naj bi komisijsko pogodbo v imenu tožene stranke podpisal B. K., kar pa po prepričanju pritožbenega sodišča za presojo veljavnosti sklenjene komisijske pogodbe ni relevantno. Ne glede na osebo, ki je pogodbo podpisala na strani tožene stranke (iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je bil to zakoniti zastopnik toženke), je bistveno, da nobena od strank ne zanika, da je bila komisijska pogodba veljavno sklenjena. Iz same komisijske pogodbe je razvidno, da je v njej kot podpisnik naveden zakoniti zastopnik tožene stranke, kar je potrdila tudi tožena stranka sama. Vpletenost B. K. v sporni posel tako ne spremeni dejstva, da je bila med pravdnima strankama dne 15. 12. 2010 veljavno sklenjena komisijska pogodba za prodajo vozila.

7. Pritožba zmotno navaja, da sklenitev komisijske pogodbe ne pomeni, da je tožena stranka vozilo sprejela v prodajo. Kot je obširno obrazložilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je namen komisijske pogodbe ravno v tem - da komisionar proti plačilu v svojem imenu in za račun komitenta opravi določen posel (v konkretnem primeru je bila to prodaja tožničinega vozila). Argumentacija pritožbe, da je bila komisijska pogodba sklenjena izključno iz razloga, ker je vozilo istega dne od tožeče stranke neposredno kupil B. K., tako ne zdrži presoje pritožbenega sodišča. Zmotno je naziranje, da naj bi se komisijska pogodba uporabila za neposredno prodajo vozila med tožečo stranko in B. K., saj je bistveni element komisijske prodaje ravno v tem, da med prodajalcem in končnim kupcem ni neposrednega pravnega razmerja. Napačna je pritožbena navedba, da komisijska pogodba zgolj olajša prehod lastninske pravice od prodajalca do kupca in omogoča prepis vozila. Za neposreden prenos lastninske pravice se lahko uporabi kak drug pravni posel (npr. kupoprodajna pogodba, menjalna pogodba ali darilna pogodba). Bistvo komisijske pogodbe pa je ravno v tem, da neposrednega stika med prodajalcem in kupcem ni. Kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje, med tožečo stranko in B. K. ni bil sklenjen noben pravni posel za prodajo vozila, prav tako sporno vozilo nanj nikoli ni bilo napisano. Pritožbeno izpodbijanje tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno.

8. Posledično je pravno zmotno tudi pritožbeno naziranje, da je lastninska pravica na vozilu prešla na B. K. s trenutkom overitve komisijske pogodbe. Ker sodišče ne razpolaga prav z nobenim veljavnim zavezovalnim pravnim poslom, ki bi izkazoval prenos lastništva na B. K., je utemeljen zaključek izpodbijane sodbe, da slednji nikoli ni postal lastnik vozila. Overitev komisijske pogodbe prav tako ni dokaz izpolnitve vseh obveznosti po pogodbi (torej izročitve kupnine, ključev in dokumentacije), kot to zatrjuje pritožba.

9. Ugotovitev lastništva B. K. pa za presojo konkretne zadeve niti ni pomembna. Tožeča stranka v predmetni pravdi zatrjuje, da toženka ni izpolnila svoje obveznosti plačila kupnine po komisijski pogodbi. Torej je za presojo utemeljenosti pomembno zgolj, ali je tožena stranka svoje obveznosti po pogodbi izpolnila ali ne. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, s katero je to ugotovilo, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi B. K. tožnici celotno kupnino plačal že dne 15. 12. 2010, je po presoji pritožbenega sodišča prepričljiva in pravilna.

10. Neprepričljiv je pritožbeni očitek, da neutemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstva, da se tožeča stranka zaradi plačila kupnine ni obrnila na toženko. Glede na okoliščine primera (predvsem iz obsežne SMS komunikacije) je moč zaključiti, da je tožeča stranka B. K. kontaktirala in obravnavala kot predstavnika tožene stranke. Ravno to dopisovanje pa dokazuje, da (v nasprotju s trditvami tožene stranke) kupnina za vozilo ni bila plačana že ob sklenitvi komisijske pogodbe.

11. Kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP je v pritožbi zatrjevana pavšalno in naj bi izhajala iz dejstva, da sodišče ni sledilo argumentom tožene stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da do kršitve postopkovnih pravil ni prišlo, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih trditev in izvedenih dokazov, ter da so zaključki izpodbijane sodbe razumljivi, jasni in koherentni.

12. Neutemeljena je tudi pritožba zoper stroškovno odločitev. Ni res, da Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) dopušča sodišču, da odloča zgolj o stroških postopka glede nagrade za postopek in nagrade za narok. Skladno s tar. št. 2200 gre odvetniku nagrada tudi za poziv, pri čemer se polovica te nagrade všteje v nagrado za postopek (opomba 3 Tarife). Sodišče je tako tožeči stranki pravilno priznalo nagrado za poziv v višini 255,75 EUR.

13. V sled navedenemu je drugostopenjsko sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Ker je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo, je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo še o stroških postopka. Glede na to, da tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo, glede katerih pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne predstavljajo potrebnih stroškov v smislu 155. člena ZPP. Tožeča stranka s svojimi navedbami namreč ni v ničemer prispevala k razjasnitvi zadeve, zato do povrnitve teh stroškov ni upravičena.