Jedro

Ko gre za stopnišče, pomeni standard normalne pohodne površine zahtevo, da na stopnišču ni pretiranih višinskih odstopanj med sosednjimi stopnicami in bi zato lahko uporabnik to površino ob zadostni skrbnosti in pozornosti normalno prehodil. Ob uporabi navedenega standarda v konkretnem primeru, ko so bile stopnice z izjemo zadnje po višini pretežno enovite, je tožnica utemeljeno pričakovala, da bo taka tudi zadnja stopnica. Ker je ta od sosednje znatno odstopala, tj. za 5,5 cm ali 31,43%, je bila s tem prekinjena ritmičnost gibanja, zato stopnišče (v tem delu) po presoji revizijskega sodišča ne ustreza standardu normalne pohodne površine.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v I. in III. točki izreka v delu, ki se nanaša na prvo in drugo toženo stranko, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo in sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožnice po temelju utemeljen zoper prvo in drugo toženo stranko za vtoževano odškodninsko terjatev iz škodnega dogodka z dne 23. 8. 2009 (I. točka izreka) ter da bo o višini zahtevka in pravdnih stroških sodišče odločilo po pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 10.900,00 EUR zoper tretjo toženo stranko (III. točka izreka) in odločilo o stroških postopka, ki jih je dolžna tožnica plačati tretji toženi stranki.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama prve in druge tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremenilo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na nerazdelno plačilo 10.900,00 EUR zoper prvo in drugo toženo stranko in plačilo pravdnih stroškov (I. točka izreka). Deloma je ugodilo tudi pritožbi tretje tožene stranke v stroškovnem delu (II. točka izreka), odločilo pa je tudi o stroških, ki jih je dolžna tožnica plačati prvi, drugi in tretje toženi stranki (III. točka izreka).

3. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 164/2019 z dne 16. 5. 2019 je tožeča stranka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku zoper prvo in drugo toženo stranko ugodi po temelju ter ju zaveže k plačilu stroškov revizijskega postopka.

4. Revizija je bila vročena prvi in drugi toženi stranki, ki sta nanjo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev, priglasili pa sta tudi revizijske stroške.

**Dejanski okvir spora**

5. Dejansko stanje, na katero je revizijsko sodišče vezano, je mogoče strniti v naslednje točke: ‒ Tožnica se je poškodovala 23. 8. 2009 okoli 19.45 ure pri hoji po stopnicah, ki vodijo s peš mostu P. ‒ Zadnja stopnica je bila od prvih dveh stopnic višja za 8,5 cm ali 58,62 %, od sosednje stopnice pa za 5,5 cm ali 31,43 %.

‒ Stopnišče je last prve toženke in je javna površina.

‒ Druga tožena stranka je na podlagi Pogodbe o podelitvi koncesij za opravljanje obveznih lokalnih gospodarskih javnih služb vzdrževanja občinskih javnih cest ter urejanja in čiščenja javnih površin v Mestni občini A.. z dne 29. 12. 2008 pridobila koncesijo za opravljanje obvezne gospodarske javne službe vzdrževanja občinskih javnih cest ter urejanja in čiščenja javnih površin v Mestni občini A..

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da stopnišče zaradi višinskega odstopanja zadnje stopnice od preostalih stopnic ne izpolnjuje kriterija normalne pohodne površine, zato je prva toženka kot lastnica krivdno odgovorna za nastalo škodo zaradi opustitve dolžne skrbnosti, druga toženka pa, ker bi v okviru pregledniške službe morala ugotoviti gradbeno neustreznost stopnic.

7. Sodišče druge stopnje je presodilo, da dejstvo, da je bila zadnja stopnica, s katere se stopi na pešpot, nekoliko višjo od prejšnjih, samo po sebi še ne zadošča za očitek opustitve dolžnega ravnanja lastnika stopnišča oziroma upravljavca javnih površin. Treba je namreč presoditi, ali javna površina, kjer se je tožnica poškodovala, še ustreza standardom normalne pohodne površine. Vsaka poškodba, neenakomernost oziroma neravnina na javnih površinah sama po sebi še ne predstavlja avtomatično tudi opustitve dolžnega ravnanja in s tem nedopustnega ravnanja kot predpostavke odškodninske odgovornosti. Zaključilo je, da bi tožnica stopnice ob zadostni (povprečni) skrbnosti in pozornosti lahko normalno prehodila, zato je sama v celoti odgovorna zanj. Dodalo je tudi, da doslej ni bilo podatkov o drugih poškodbah na teh stopnicah, ter da je bilo za stopnice v stanju, kot so bile ob škodnem dogodku, tudi izdano uporabno dovoljenje, na kar so se lahko upravičeno zanesli tako prva kot druga toženka. V primeru nekoliko višje zadnje stopnice gre za v zunanjem okolju predvidljiv, vsakodnevni rizik uporabnika javnih površin, na katerega mora ta ob njihovi uporabi računati ter jih uporabljati z ustrezno skrbnostjo.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

8. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

9. Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali gre za nedopustno ravnanje pri izvedbi stopnišča, ki ne ustreza standardom normalne pohodne površine, če sporna stopnica bistveno odstopa od predhodnih, saj je višja za 8,5 cm oz. 58,62% oz. 5,5 cm ali 31,43% ob dejstvu, da gre za stopnišče v naklonu, kjer globinska predstava ni možna in gre za ritmično gibanje, stopnišče pa izvedeno v nasprotju z DIN standardom 180634,1 ki predstavlja tehnično smernico in priporočilo in se s tem posega v gradbene uzance.

**Navedbe strank v revizijskem postopku**

10. Tožnica v reviziji navaja, da je vzrok nastanka nesreče gradbeno neurejeno stopnišče, saj je zadnja stopnica višja od preostalih, kar je v nasprotju z gradbenimi standardi. Prva in druga toženka sta zato na podlagi 131. in 163. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) odškodninsko odgovorni. Odločbe, na katere se sklicuje višje sodišče v izpodbijani sodbi, se nanašajo na vzdrževanje cestišč in s tem na predvidljive vsakodnevne rizike uporabnikov, s čimer se zapolnjuje pravni standard normalne pohodne površine. V konkretnem primeru pa je šlo za izvedbo novega stopnišča, ki je bilo zgrajeno v nasprotju s pravili stroke, kar že samo po sebi vzpostavlja hipotezo protipravnosti, saj odstopa od splošne dolžnosti, da se ne povzroča škoda. Stopnišča niso običajne pohodne površine kot so pločniki, saj se po njih giba v večjem ali manjšem naklonu z nezmožnostjo predvidevanja globinske ocene, pri tem pa gre za gibanje brez ustavljanja, zato vsako večje odstopanje v višini ali širini stopne plošče povzroči težave. Tožnica se v potrditev svojih navedb sklicuje na zadeve Višjega sodišča v Celju Cp 447/2018 z dne 18. 10. 2018 in Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1122/2013 z dne 18. 2. 2014. 11. Prva toženka v odgovoru na revizijo navaja, da tožnica pod krinko zatrjevane napačne uporabe materialnega prava izpodbija dejansko stanje, kar je nedovoljen revizijski razlog. Navaja, da je vprašanje, ali so stopnice v danih razmerah in ob upoštevanju zadostne (povprečne) skrbnosti in pozornosti tožnice bile takšne, da jih lahko tožnica normalno prehodi, dejansko vprašanje. Tožnica napačno daje gradbenim uzancam, standardom, priporočilom in tehničnim smernicam pomen zakonskega predpisa, kar je napačno. Prva toženka navaja, da je bilo uporabno dovoljenje, s katerim je tožena stranka dokazovala skladnost stopnic, izdano na podlagi 70. člena Zakona o graditvi objektov, obstoječi gradbeni predpisi pa ne zavezujejo lastnika objekta, da preverja skladnost objekta z vsakokratnimi novimi predpisi. Uporaba DIN standardov je prostovoljna, standard DIN 18065, ki je glede na izvedensko mnenje relevanten v konkretnem primeru, pa ne velja za stopnice na prostem. Ker standard ni del slovenskega materialnega prava (pač pa gre le za priporočilo), tudi očitane kršitve materialnega prava v konkretni zadevi sodišče ni moglo storiti. Tožnica ne pojasni, v čem je kršitev gradbenih uzanc, prav tako se te uporabljajo le, če so pogodbene stranke privolile v njihovo uporabo, česar pa tožnica ni zatrjevala. Stališče, da že gradnja stopnic v nasprotju z DIN standardom vzpostavlja odškodninsko odgovornost prve in druge toženke, je zmotno in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.2 Prav tako morebitna odškodninska odgovornost ne more izhajati iz očitka, da bi morala prva toženka preverjati pravilnost vsebine uporabnega dovoljenja, ki je javna listina za dokaj frekventno lokacijo, na kateri nima zabeleženih drugih škodnih dogodkov. Zahteva po popolni in absolutni ravnosti pohodnih površin je namreč nenavadna, neživljenjska in do upravljavcev pohodnih površin pretirano stroga.3 Opozarja, da sodna praksa, na katero se sklicuje tožnica, ni relevantna za konkretni primer. Hoja po stopnicah (tudi v obravnavani zadevi) ni nevarna dejavnost. 12. Druga tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da je bilo glede spornih stopnic izdano gradbeno in uporabno dovoljenje ter da tožnica ni zatrjevala, da bi se stanje stopnic od izdaje uporabnega dovoljenja do škodnega dogodka spremenilo niti da bi bilo dovoljenje pomanjkljivo ali kako drugače nepravilno. Druga tožena stranka ni sodelovala pri izvedbi stopnišča niti ni lastnica spornega zemljišča, zato drugi toženki ni mogoče očitati opustitve opravljanja pregledniške službe pri izvedbi stopnišča. Poleg tega je pregledniško službo prevzela po izgradnji stopnišča. Zatrjevano gradbeno odstopanje ni bila posledica vzdrževanja in morebitne sanacije pri vzdrževalnih delih druge tožene stranke. Opozarja, da sodna praksa, na katero se sklicuje tožnica, ni relevantna za konkretni primer.

**Presoja utemeljenosti revizije**

13. Revizija je utemeljena.

14. Revidentka se zavzema za drugačno presojo predpostavke protipravnosti, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Meni, da že sama neskladnost stopnišča s standardi (gradbene) stroke zadostuje za zaključek o protipravnosti ravnanja tožene stranke, poleg tega pa sporno stopnišče ne izpolnjuje standarda normalne pohodne površine.

15. Standardi stroke, ki veljajo pri gradnji objektov, so pomembni zaradi zagotavljanja ustrezne kakovosti gradenj, tako da je omogočena njihova dolgotrajna uporaba, ki kljubuje vremenskim, geološkim in drugim razmeram v času in prostoru. Glavni namen gradbenih standardov (in pravil) pa je v zagotavljanju stabilnosti gradenj in varnosti njenih uporabnikov. Slednji vidik je pomemben tudi pri pravni presoji izpolnjenosti predpostavke protipravnosti glede ustreznosti stanja stopnišča in njegovo primernostjo za uporabo. V konkretnem primeru sta obe sodišči zaključili, da stopnišče na mestu, kjer je prišlo do padca tožnice, ne ustreza standardom oziroma smernicam gradbene stroke. Drugačna zatrjevanja prve toženke v odgovoru na revizijo po presoji revizijskega sodišča niso utemeljena. Kljub temu, da nemški standard DIN ni bil (formalno) sprejet v naš pravni red, se je ta v gradbeništvu, kot sta ugotovili nižji sodišči,4 dejansko uporabljal tudi pri nas.5

16. Vendar pa zgolj ugotovitev, da izvedba stopnišča ne ustreza standardom stroke, še ne zadostuje za zaključek o izpolnjenosti predpostavke nedopustnosti ravnanja,6 pač pa je ta pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti imetnika stopnišča oziroma odgovornosti vzdrževalca stopnišča (le) indic. Sodišče se mora namreč opredeliti do vprašanja, ali je sporni del stopnišča/mesto padca za povprečnega pešca predstavljal normalno pohodno površino.7

17. V sodni praksi se je že uveljavil standard normalne pohodne površine,8 ki se je oblikoval predvsem v zvezi z razmeroma položnimi, horizontalnimi pohodnimi površinami. Za normalno pohodno površino gre tako v primeru, da na neravnih pohodnih tleh ni nepričakovanih, zakritih ali pretiranih neravnin in bi zato uporabnik to površino ob zadostni skrbnosti in pozornosti lahko normalno prehodil.9 Po presoji Vrhovnega sodišča je ta standard mogoče uporabiti tudi pri presoji ustreznosti stopnišč, vendar s prilagoditvijo, ki upošteva posebnosti hoje po stopnicah. Pri vzpenjanju in spuščanju po stopnicah gre za specifično gibanje, kjer mora uporabnik, drugače kot pri gibanju po ravnih površinah, z vsakim naslednjim korakom premagati tudi višinsko oviro bodisi navzgor bodisi navzdol in zato hoja po stopnišču od njega terja posebno (drugačno) previdnost in pozornost. Pri gibanju po stopnicah je namreč otežena globinska zaznava ravnine, na kateri se nahaja naslednja stopna ploskev. Vendar pa stopnišča za uporabnike kljub temu ne predstavljajo posebej zahtevnih ovir pri njihovem prehajanju niti niso nevarna stvar,10 saj je zanje značilna enakomerna višinska razlika in razmik med sosednjimi pohodnimi ploščami stopnišča. Navedena lastnost omogoča, da se lahko uporabniki po stopniščih gibljejo ritmično, zato je posebna pozornost uporabnika omejena na prvi par stopnic oziroma toliko, da uporabnik dobi občutek za višinsko razliko, ki jo mora premagati z vsakim korakom, kasneje pa se lahko uporabnik stopnišča, če ni prisotnih posebnih okoliščin, ki ga opozarjajo na drugačno stanje, zanaša na enakomernost v ritmu gibanja, točneje na enakost višine vsake od stopnic. Gotovo pa bi bila zahteva po absolutni enakosti višin preambiciozna in neživljenjska, z vidika varnosti za uporabnike pa tudi nepotrebna, saj manjše, zmerno odstopanje v višini stopnic, še vedno omogoča njihovo uporabo na način, ki ne zahteva ustavljanja in nenehnega preverjanja višine naslednje stopne ploskve, in je torej stopnice še vedno mogoče premagati brez ustavljanja v enakomernem ritmu. Glede na opisane lastnosti tipičnega stopnišča ter sposobnost in potrebe uporabnikov je treba po presoji revizijskega sodišča standard normalne pohodne površine, kot se je izoblikoval v sodni praksi za (razmeroma) položne pohodne površine, pri njegovi uporabi v primeru presoje ustreznosti stopnišča dopolniti tako, da se zahteva, da na stopnišču ni pretiranih višinskih odstopanj med sosednjimi stopnicami in bi zato lahko uporabnik to površino ob zadostni skrbnosti in pozornosti normalno prehodil. 18. Ob uporabi navedenega standarda v konkretnem primeru, ko so bile stopnice z izjemo zadnje po višini pretežno enovite, je tožnica utemeljeno pričakovala, da bo taka tudi zadnja stopnica. Ker je ta od sosednje znatno odstopala, tj. za 5,5 cm ali 31,43%, je bila s tem prekinjena ritmičnost gibanja, zato stopnišče (v tem delu) po presoji revizijskega sodišča ne ustreza standardu normalne pohodne površine.

19. Ob tem revizijsko sodišče dodaja, da je število škodnih primerov le indic pri ugotavljanju ustreznosti stopnišča, ki pa v konkretnem primeru, ko je bilo višinsko odstopanje med sosednjima stopnicama precejšnje, ne zadostuje za drugačno presojo revizijskega sodišča. V zvezi z uporabnim dovoljenjem pa revizijsko sodišče pojasnjuje, da je v okviru njegove izdaje res opravljen tehnični pregled objekta, ki pa se, podobno kot to velja za pravila in standarde stroke, ne prekriva povsem s pravnim standardom normalne pohodne površine. Glede na navedeno ugovor tožene stranke v smeri neizpolnjenosti predpostavke protipravnosti zaradi izdanega uporabnega dovoljenja ni utemeljen.

20. Revizijsko sodišče zaključuje, da je revizija tožnice utemeljena. Sporno stopnišče ne izpolnjuje standarda normalne pohodne površine, zato je višje sodišče, ki je odločitev sprejelo na podlagi drugačne presoje, zmotno uporabilo materialno pravo.11 Ker razlogi, vsebovani v pritožbah prve in druge tožene stranke, pred višjim sodiščem še niso bili v celoti preizkušeni (med drugim tudi navedbe v zvezi s soprispevkom tožnice), je Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek. Navedbe druge tožene stranke, da je revizijsko vprašanje usmerjeno v izvedbo, izgradnjo stopnic, pri kateri ni sodelovala, zaradi česar njena odgovornost ne more biti podana, niso utemeljene. Višje sodišče je namreč zahtevek zoper njo zavrnilo iz istega razloga kot zoper prvo toženko, tj. da stopnišče ustreza standardu normalne pohodne površine. Ker je revizijsko sodišče vprašanje izpolnjenosti pravnega standarda rešilo drugače, je moralo izpodbijano odločbo razveljaviti tudi v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko.

**Odločitev o reviziji**

21. Ker je revizija utemeljena, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

**Odločitev o revizijskih stroških**

22. Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. členu ZPP.

23. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Prva toženka utemeljeno opozarja, da je tožnica v predlogu za dopustitev revizije in v reviziji napačno navajala standard DIN 180634, ter kasneje v reviziji tudi DIN 18064, enako kot sodišče prve stopnje. Iz izvedenskega mnenja izvedenca B. izhaja, da gre za standard DIN 18065. 2 VS RS sodba II Ips 85/2013 z dne 6. 2. 2014, VSL sodba II Cp 3559/2009 z dne 25. 11. 2009, VSM I Cp 392/2017 z dne 13. 6. 2017. 3 VS RS sodba II Ips 177/2018 in II Ips 270/2016. 4 Višje sodišče zaključuje, da gre za gradbeno smernico. 5 Glede na zaključke nižjih sodišč tudi za zunanja stopnišča. Tudi sicer se razlikovanje v višinski enakosti stopnic stopnišča, ki se nahaja zunaj ali znotraj prostora, ne zdi smiselno. 6 VS RS sodba II Ips 52/2020 z dne 18. 9. 2020; sodba VS RS II Ips 85/2013 z dne 6. 2. 2014. 7 Prav tam. 8 Prav tam, gl. tudi sodba VS RS II Ips 270/2016 z dne 5. 7. 2018, sodba in sklep VS RS II Ips 19/2009 z dne 27. 1. 2011. 9 Sodba VS RS II Ips 270/2016 z dne 5. 7. 2018. 10 Gl. npr. VS RS sodba II Ips 251/2018 z dne 24. 10. 2019. 11 Neutemeljene so navedbe prve toženke v odgovoru na revizijo, da gre pri tem za dejansko vprašanje.