Jedro

Ker predstavlja izgubljeni dobiček razliko pred tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo in tistimi dohodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali, je pravo izhodišče za njegovo ugotavljanje obseg poslovanja, o katerem sklepamo na podlagi podatkov o poslovanju v preteklosti. Ob dejstvu, da je tožnik avtoprevoznik, pomeni to obseg opravljanja avtoprevozništva v preteklih obdobjih. Za to obdobje je treba ugotoviti obseg prihodkov od poslovanja, zmanjšan za davek na dodano vrednost. Od prihodkov je treba odšteti odhodke, vendar le tiste, ki spadajo v kategorijo t.i. variabilnih stroškov.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati zakonske zamudne obresti od zneska 215.594,00 SIT za čas od 10.01.2001 do 09.12.2001, višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval plačilo 3.200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2001) je zavrnilo ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo se je pritožil tožnik, pritožbeno sodišče pa je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. V razlogih je navedlo, da izgubljeni dobiček ne more biti znesek prihodka, znižan le za stroške za porabljeno gorivo, saj je treba upoštevati tudi druge materialne izdatke in davke. Teh pa tožnik (razen stroškov za gorivo) ni navedel. Zoper to sodbo vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da svojega vozila ni mogel uporabljati do 10.01.2001, kar bi lahko potrdil predstavnik E., čigar zaslišanje je predlagal, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo, niti ni pojasnilo, zakaj tega ni storilo. Sicer pa je imelo sodišče vse relevantne podatke za oceno izgubljenega dobička. Tu je treba upoštevati, da natančen izračun ni mogoč, saj gre za ugotavljanje bodočega negotovega dejstva. Podatki, ki so bili na voljo (konkretni podatki o zaslužkih nadomestnih vozil ter podatki o zaslužkih voznikov, ki so v tistem času opravljali prevoze s podobnimi vozili, po drugi strani pa podatki o stroških, ki bi jih tožnik v tistem času imel - predvideni stroški za gorivo, amortizacijo, plačilo prispevkov), so povsem zadoščali. Kljub temu, da tožnik vozila ni mogel uporabljati, je vseskozi plačeval prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, obračunavala pa se je tudi amortizacija. Očitek, da ni podal drugih elementov za izračun višine izgubljenega dobička, je zato neutemeljen. Enako velja za stališče, da je davek šele posledica nekega zaslužka oziroma dobička in se plačuje za nazaj, ko je dobiček ugotovljen. Treba je namreč ločiti dobiček v davčnem smislu in dobiček po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89, v nadaljevanju ZOR). Davek na dodano vrednost pa se izkazuje in obračunava posebej, kar pomeni, da gre za ločeno postavko, ki mora biti na vsaki fakturi posebej prikazana in tožnik tega (davka na dodano vrednost) niti ne vtožuje. Sodišče je ugotavljalo izgubljeni dobiček na podlagi davčne napovedi, ki je bila nižja prav zaradi izpada prihodka, ki je bil posledica škodnega dogodka. Prvostopno sodišče je samo navedlo, da je prevoznik J. O. ocenil dobiček na 50 %, kar pomeni, da je bilo tako prvostopnemu sodišču, kot pritožbenemu sodišču dobro znano, da so delovna obdobja glede na intenzivnost del lahko zelo različna ter da je ob polni zasedenosti to razmerje gotovo večje in lahko doseže tudi 63 %. Tožnik je vsekakor lahko pričakoval dobiček v znesku 3.200.000,00 SIT. Ker gre v konkretnem primeru za oceno izgubljenega dobička, bi moralo sodišče uporabiti prosti preudarek (216. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP), saj je očitno, da ima tožnik pravico do odškodnine. Znesek dobička, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je celo nižji od minimalne plače. To je povsem neživljenjsko.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Izgubljeni dobiček je preprečitev povečanja oškodovančevega premoženja (155. člen ZOR). Po tretjem odstavku 189. člena ZOR se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovančevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Elementi zakonskega dejanskega stanu "utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari" ("posebne okoliščine" v tem primeru ne prihajajo v poštev, saj predstavljajo bistvene spremembe pri obsegu poslovanja oškodovanca v obdobju, za katerega se ugotavlja izgubljeni dobiček, česar pa nobena od strank ni zatrjevala), je pravni standard, katerega konkretno vsebino je treba določiti (oz. ugotoviti) za vsak primer posebej. Konkreten življenjski primer (tožnik, ki je samostojni podjetnik z dejavnostjo avtoprevozništva, ni mogel uporabljati tovornega vozila v času od 24.10.2000 do začetka leta 2001, zaradi česar je bil prikrajšan za dobiček - v tem času bi namreč opravljal delo za podjetje G. d.o.o., ki je v tistem času pridobilo še več različnih gradbeno prevozniških del tudi na gradbiščih v bližini tožnikovega sedeža, tako da je imel zagotovljeno delo za vse dni v tednu) odkazuje na naslednje elemente zakonskega dejanskega stanu (ugotovljenega z normativno konkretizacijo omenjenega pravnega standarda): 1). Ker predstavlja izgubljeni dobiček razliko med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi dohodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali, je prvo izhodišče za njegovo ugotavljanje obseg poslovanja, o katerem sklepamo na podlagi podatkov o poslovanju v preteklosti. Ob dejstvu, da je tožnik avtoprevoznik, pomeni to obseg opravljanja avtoprevozništva v preteklih obdobjih.

2). Za to obdobje je treba ugotoviti obseg prihodkov od poslovanja, zmanjšan za davek na dodano vrednost. 3). Od prihodkov je treba odšteti odhodke, vendar le tiste, ki sodijo v kategorijo t.i. variabilnih stroškov (fiksni stroški in drugi fiksni odhodki, kot so amortizacija /to mora oškodovanec obračunavati ne glede na obseg poslovanja/, stroški dela /bruto plače pri oškodovancu zaposlenih delavcev/ in prispevki za socialno zavarovanje /oškodovanec jih je v vsakem primeru dolžan plačevati - tudi če posluje v zmanjšanem obsegu in celo če ne ustvarja prihodkov/ se ne odštevajo, saj zmanjšanje /ali izpad/ prihodka na njih ni imelo vpliva), kamor spadajo stroški poslovanja (npr. stroški goriva, maziva, vzdrževanja ipd.), lahko pa tudi (ker je tožnik samostojni podjetnik) davek od dohodkov iz dejavnosti (ta davek je treba odšteti tedaj, če je konkreten oškodovančev davčni položaj tak, da odškodnina za izgubljeni dobiček nima narave prihodka /prejemka/, ki povečuje osnovo za izračun tega davka).

Trditveno breme glede dejstev pod 1) in 2) nosi tožnik, za dejstva pod 3) pa tožena stranka (gre namreč za dejstva, ki v součinkovanju s tistimi, ki jih je navedel tožnik, zmanjšujejo njegov zahtevek in so zato v korist tožene stranke).

Omenjenim elementom zakonskega dejanskega stanu odgovarjajoče prvine konkretnega dejanskega stanu so bile v obliki navedb ene in druge stranke tudi pravočasno vnešene v procesno gradivo. Tožnik je namreč zatrjeval, da vozila ni mogel uporabljali od 24.10.2000 do začetka leta 2001, da je imel za ta čas zagotovljeno delo na podlagi pogodbenega razmerja s podjetjem G. d.o.o. ter da bi dnevno zaslužil 60.000,00 do 70.000,00 SIT minus 9.000,00 do 10.000,00 SIT (kar predstavlja stroške goriva), torej 50.000,00 do 60.000,00 SIT. Tožena stranka pa je (v odgovoru na tožbo) navedla, da je treba ugotoviti tožnikov čisti zaslužek, da je torej treba od prihodka odšteti stroške in amortizacijo ter druge odbitne postavke, ki so navedene v davčni napovedi. Teh odbitkov resda ni specificirala in še manj navedla njihove zneske, vendar ob dejstvu, da s temi podatki ne razpolaga ter da do njih niti nima dostopa, zadošča tudi pavšalno sklicevanje na odhodke ter na davčne napovedi (davčno napoved za leto 2000 je tožnik potem tudi predložil).

Tako se pokaže, da je nepravilno stališče pritožbenega sodišča, ko je tožniku očitalo, da "...v svojih navedbah ne poda drugih, preostalih (razen vrednost porabljenega goriva) elementov za izračun višine izgubljenega dobička...", ter da tako ni navajal"... potrebnih dejstev, brez katerih se višina odškodnine iz naslova izgubljenega dobička ne da ugotoviti". Ker ni upoštevalo pravila o razporeditvi trditvenega bremena, po katerem mora odhodke, ki bi v zvezi z izgubljenim prihodkom nastali oškodovancu, zatrjevati tožena stranka (njej so namreč ti v korist, saj zmanjšujejo višino odškodnine, ki jo predstavlja izgubljeni dobiček), ni obravnavalo pritožbene kritike načina izračuna izgubljenega dobička (za ta izračun je imelo sodišče prve stopnje sicer vse podatke - vprašanje je le, ali jih je pravilno uporabilo). Tako je podana procesna situacija, ko je treba zaradi zmotne uporabe materialnega prava (pravila o razporeditvi trditvenega bremena imajo po tako rekoč soglasnem stališču teorije in sodne prakse materialnopravno naravo) sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Glede na dosedaj povedano posebni napotki za nadaljnje delo niso potrebni.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.