Jedro

Prvi odstavek 177. člena ZDR-1 določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti. Za odškodninsko odgovornost delavca morajo biti izpolnjeni vsi štirje elementi splošnega civilnega delikta, ki ga opredeljuje OZ v 131. členu. Delodajalcu mora škoda nastati, ta škoda mora izvirati iz nedopustnega ravnanja delavca, podana mora biti vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, obstajati pa mora tudi odgovornost delavca, ki je strožja (delavec mora škodo povzročiti namenoma ali iz hude malomarnosti). Vse te elemente je dolžan v postopku dokazati delodajalec, vključno s tem, da je delavec povzročil škodo namenoma (oziroma naklepno) ali iz hude malomarnosti. Če teh elementov ne dokaže, odškodninske odgovornosti delavca ni mogoče ugotoviti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo: - ugotovilo, da ne obstaja terjatev toženke do tožnika v višini 4.719,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka); - toženki naložilo, da tožniku v 15 dneh obračuna regres za letni dopust za leto 2013 v višini 783,00 EUR bruto in po odvodu akontacije dohodnine izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III/1 izreka) ter mu izplača odbitke od plač v obdobju februar 2014 do julij 2014 in v septembru 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III/2 izreka); - toženki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 3.040,37 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v celoti se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno da jo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne ter tožniku naloži povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je sodišče zmotno in v nasprotju s trditveno podlago in listinami v spisu zaključilo, da je toženka zgolj pavšalno zatrjevala, da je tožnik vse navedene škode, ki so predmet zahtevka v pobotnem ugovoru, povzročil iz hude malomarnosti. Sklicuje se na svoje navedbe v odgovoru na tožbo (2., 3. in 4. točka odgovora) in prvi pripravljalni vlogi (6. točka), kjer je bilo dovolj konkretizirano navedeno, kakšno škodo, kdaj in kje je tožnik povzročil ter o njegovi odškodninski odgovornosti. Sodišče je spregledalo, da so bile vse poškodbe na tovornem vozilu in prikolici, ki jih je tožnik povzročil s trki in neprimernim ravnanjem z vozilom zaradi hude malomarnosti, zapisniško ugotovljene. Priči A.A. in B.B., nenazadnje pa tudi tožnik, so potrdile navedbe toženke, da je tožnik izredno nepazljiv voznik in da so vsi škodni dogodki posledica njegove neskrbnosti in objestne vožnje. Tožnik pa v vlogi z dne 16. 12. 2015 celo sam priznava, da so se mu dogajale nevšečnosti med vožnjo, pri tem pa nikoli in z ničemer ni nasprotoval višini škode. Toženka je predlagala, da sodišče pridobi zapisnik oziroma policijsko dokumentacijo z dne 22. 6. 2014 in 6. 4. 2014 od policijskih postaj v Nemčiji in Italiji, vendar sodišče tega dokaza brez ustrezne obrazložitve ni izvedlo. Glede ostalih očitkov pa tožnik ni podal konkretiziranega ugovora. Za noben škodni dogodek ni nasprotoval vsebini zapisnikov, ni prerekal višine škode ter ugotovljenim in opisanim poškodbam, kar je glede na 214. člen ZPP potrebno šteti za priznana dejstva. Tožnik je nadalje sam izpovedal, da je do nesreč prihajalo zaradi njegove preutrujenosti, kar je več kot očitno, da je tožnik ravnal najmanj hudo malomarno. Iz navedenega izhaja, da je napačen zaključek sodišča, da tožnik ni ravnal naklepno ali vsaj hudo malomarno, posledično pa je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ko se sodišče z ostalimi elementi odškodninske odgovornosti sploh ni ukvarjalo in je kršilo 177. člen ZDR-1. Ni jasno, zakaj sodišče ni verjelo priči C.C., ki je sestavljal in podpisoval zapisnike o prevzemu vozil in ki je potrdil, da je vsebina v njih točna. Že zaradi take izpovedbe sodišče ne bi smelo zaključiti, da zapisniki niso verodostojni. Zato je sodišče kršilo 8. člen ZPP, posledično pa je sodba nepravilna in nezakonita in je ni mogoče preizkusiti ter je storjena bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršeni pa sta bili tudi 22. in 23. člen Ustave RS. Sodišče neutemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče D.D., s katero je toženka dokazovala malomarnost in naklep tožnika, priča pa bi potrdila tudi pravilnost zapisnikov škod. Z navedenim je sodišče kršilo 213. člen ZPP in storilo kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila toženki odvzeta možnost obravnavanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba.

5. Pritožbeno sodišče je o odločitvah sodišča prve stopnje v tem sporu odločalo že dvakrat. Prvič je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnika zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in pri tem zmotno uporabilo materialno pravo, poleg tega pa o pobotnem ugovoru toženke sploh ni odločalo. V drugem sojenju je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj tožnikovih terjatev iz naslova regresa za letni dopust ter iz naslova nezakonito odtegnjenih neto odbitkov od plač tožnika (takšna odločitev je postala pravnomočna). V zvezi s pobotnim ugovorom toženke pa je bila odločitev obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Zato jo je pritožbeno sodišče razveljavilo, vključno z dajatveno odločitvijo in izrekom o stroških. V novem postopku je bilo sodišče prve stopnje dolžno po ponovljenem dokaznem postopku odpraviti ugotovljeno kršitev določb pravdnega postopka in ponovno odločiti o pobotnem ugovoru toženke in nato o njenih obveznostih do ugotovljenih tožnikovih terjatev ter o stroških postopka.

6. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je jasno in ustrezno obrazložena in vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih (o tem še v nadaljevanju).

8. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila toženki odvzeta možnost obravnavanja, s tem pa kršena tudi pravica do sodnega varstva in enakega varstva pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS. Zatrjevana kršitev naj bi bila storjena, ker sodišče ni pridobilo in vpogledalo v policijske zapisnike o prometnih nesrečah z dne 22. 6. 2014 in 6. 4. 2014, ki so se zgodile v Nemčiji in Italiji, in ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče D.D., posledično pa je zmotno in preuranjeno zaključilo, da toženka ni dokazala elementov odškodninske odgovornosti tožnika.

9. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da dokaza s poizvedbami glede prometnih nesreč v Nemčiji in Italiji ni bilo mogoče izvesti, ker dokazni predlog ni bil dovolj konkretiziran. Toženka sploh ni navedla, pri katerem policijskem organu v tujini se dokumentacija sploh nahaja. Poleg tega je listine dolžna pridobiti in predložiti tista stranka, ki se na listino sklicuje v dokaz svojih navedb (prvi odstavek 226. člena ZPP).

10. Podobno velja tudi za dokazni predlog z zaslišanjem priče D.D.. Sicer ne zato, da bi bilo to nepotrebno, pač pa zato, ker so bila določena odločilna dejstva že ugotovljena na podlagi drugih izvedenih dokazov (zaslišanj drugih prič), kot je sodišče prve stopnje ustrezno argumentiralo. V bistvu gre za to, da je bil ta dokazni predlog neprimeren, saj z njegovo izvedbo odločilnih dejstev ne bi bilo mogoče ugotoviti. Toženka v pritožbi poudarja, da je s pričo D.D. dokazovala malomarnost in naklep tožnika in njegove poškodbe vozil, storitev prometnih prekrškov, objestnost tožnika kot voznika z nesorazmernim številom škod in potrditev pravilnosti zapisnikov škod. Pri tem pa je bistveno to, da toženka s to pričo ne bi uspela dokazati potrebne tožnikove oblike krivde - naklepa ali hude malomarnosti (zlasti pomanjkanje tega elementa odškodninske obveznosti je privedlo do odločitve, da terjatev iz pobotnega ugovora ne obstoji). Toženka je namreč v 6. točki pripravljalne vloge z dne 5. 2. 2016 navedla, da tožnikovo malomarno oziroma naklepno ravnanje pri povzročitvi škode dokazujejo naslednja dejstva: izredna neskrbnost pri vožnji, objestna vožnja, količina škodnih dogodkov. Ta dejstva naj bi potrdil D.D. (in druge priče, ki pa jih je sodišče zaslišalo). Vendar navedena dejstva nikakor ne morejo dokazati tožnikove krivde, saj priča ni bil s tožnikom na vožnji, ko so škode nastale in bi lahko potrdil, da je tožnik npr. zaradi prehitevanja v škarje določenega dne povzročil prometno nezgodo ipd.

11. Toženka je v pobot tožnikovim terjatvam uveljavljala svojo terjatev iz naslova škode, ki naj bi jo tožnik povzročil pri svojem delu v času trajanja delovnega razmerja.

Prvi odstavek 177. člena ZDR-1 določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti. Za odškodninsko odgovornost delavca morajo biti izpolnjeni vsi štirje elementi takoimenovanega splošnega civilnega delikta, ki ga opredeljuje Obligacijski zakonik v 131. členu (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2011 in nadalj.). Delodajalcu mora škoda nastati, ta škoda mora izvirati iz nedopustnega ravnanja delavca, podana mora biti vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, obstajati pa mora tudi odgovornost delavca, ki je strožja (delavec mora škodo povzročiti namenoma ali iz hude malomarnosti). Vse te elemente je dolžan v postopku dokazati delodajalec, vključno s tem, da je delavec povzročil škodo namenoma (oziroma naklepno) ali iz hude malomarnosti. Če teh elementov ne dokaže, odškodninske odgovornosti delavca ni mogoče ugotoviti.

12. Toženka je nazadnje na naroku 14. 12. 2017 specificirala svoj pobotni ugovor, tako da je skupaj z navedbami v odgovoru na s tožbo mogoče ugotoviti naslednje: - tožnik se je 21. 10. 2014 vrnil s službene vožnje in ob pregledu kamiona in prikolice je bilo pri slednji ugotovljeno polomljeno levo steklo, o čemer je bil sestavljen zapisnik (B17), škoda pa je znašala 31,72 EUR. Po trditvah toženke je tožnik škodo povzročil zaradi hudo malomarne vožnje; - ob vrnitvi z vožnje je bila ob pregledu vozila in prikolice 17. 6. 2014 zapisniško ugotovljena (B3) poškodba vozila in prikolice, škoda pa je znašala 1.301,08 EUR (ličarska dela 140,00 EUR, zamenjani deli 1.161,08 EUR - B4-B16, B18) ter 500,00 EUR, kolikor znaša vrednost poškodovanih delov vozila, ki jih je tožnik prevzel. Škoda je nastala, ker je tožnik zaradi hude malomarnosti trčil s tovornim vozilom; - pri vožnji, raztovarjanju in nakladanju blaga na vožnji v času od 21. 4. - 23. 4. 2014 je tožnik poškodoval blago, ker ga je prevrnil, toženka pa je morala naročniku blaga plačati škodo 250,00 EUR (B19). Do škode je prišlo zaradi hudo malomarnega ravnanja tožnika; - ob vrnitvi vozila 12. 12. 2013 so bile ugotovljene poškodbe vozila (žarometi, odbojno steklo, stop luč), za popravilo in nove dele je škoda znašala 719,80 EUR (B24, B25). Do škode je prišlo zaradi trčenja z vozilom, poškodbo vozila je tožnik storil iz hude malomarnosti; - dne 22. 6. 2014 (ali 22. 6. 2013) je tožnik v Nemčiji povzročil prometno nesrečo, pri čemer je prišlo do poškodbe blaga, ki ga je prevažal in toženka je morala naročniku blaga plačati 405,00 EUR. Poškodbe na blagu je tožnik povzročil zaradi hude malomarnosti; - toženka je morala 30. 9. 2014 plačati kazen 511,91 EUR, za katero je v celoti odgovoren tožnik (B26- B27); - ob vrnitvi vozila 7. 2. 2014 (B23) in 29. 1. 2015 (B22) so bile ugotovljene poškodbe na vozilu in prikolici, s tožnikom pa je bilo dogovorjeno, da se plača odškodnina 1.000,00 EUR.

Tožnik je v vlogi z dne 16. 12. 2015 priznal, da so se mu med vožnjo res dogajale nevšečnosti (poškodbe), česar pa ni storil iz hude malomarnosti, še manj naklepno. V kolikor bi bil odgovoren za prometni nesreči 22. 6. 2014 in 6. 4. 2014, bi policija izstavila tudi denarno kazen zaradi prekrška. Toženka je v vlogi z dne 5. 2. 2016 trdila, da ne drži, da bi tožnik ravnal z vso potrebno skrbnostjo in da ni ravnal s hudo malomarnostjo oz. da bi pri škodnih dogodkih šlo zgolj za trenutke nepozornosti. Vsi škodni dogodki so posledica izredne neskrbnosti pri vožnji in objestne vožnje, kar je razvidno že iz količine škodnih dogodkov, o čemer bodo lahko izpovedali direktor toženke B.B. ter pričeA.A., D.D., C.C., E.E. in F.F.. Glede kazni za prometna prekrška pa je toženka navedla, da z njo ne razpolaga, da ji tožnik ni izročil nobene policijske dokumentacije. Predlagala je, naj mu sodišče naloži predložitev policijskih zapisnikov oz. naj jo pridobi sodišče od policijskih postaj v Nemčiji in Italiji.

Tožnik je na zaslišanju povedal, da za škode, ki jih uveljavlja toženka, ni odgovoren. Toženka ga je silila, da uporablja magnete, zaradi česar zavore ne delujejo. Silila ga je, da pride v Nemčijo do 17.00 ure, da bo naložil dve paleti, zaradi česar je moral voziti hitro. Zaradi hitrosti in nedelovanja zavor je prišlo do nezgode, k taki vožnji pa je bil prisiljen. Do nezgod je prišlo tudi zaradi preutrujenosti, ker je moral voziti več, kot je dovoljeno, enkrat celo 3 dni brez spanja in takrat je tudi razbil kamion. Do poškodbe tovora (blaga) je prišlo le enkrat, ko je prevažal blago iz Italije v Anglijo, vendar tega ni storil on, pač pa tisti, ki so palete natovarjali na kamion. Dvakrat je plačal kazen iz lastnega žepa, in sicer za prometno nesrečo v Angliji ter zaradi prekrška v Italiji. Zaslišana A.A. je povedala, da je bil tožnik najslabši voznik od vseh, saj se je vedno vrnil s poškodovanim vozilom ali kakšno drugo škodo. Po njenem mnenju tožnik ni bil primeren za voznika, zlasti ne za vožnjo v Angliji, kjer je vožnja bolj zahtevna. Spominjala se je tudi povzročene škode na grozdju v višini 6.000,00 EUR. Priča E.E. se je spominjal, da je imel tožnik prometno nesrečo v Nemčiji. Tako kot ostali vozniki je tudi on vozil več, kot je dovoljeno, ker je ob določeni uri moral priti na določen kraj zaradi razklade. Tudi sam je vozil na magnet, kar je vplivalo na zaviranje vozila.

Tudi priča F.F. se je spominjal le tožnikove prometne nezgode v Nemčiji, ko naj bi zapeljal na robnik. Priča C.C., ki je bil pri toženki avtomehanik, se je spominjal ene poškodbe vozila, ki ga je vozil tožnik. Potrdil je verodostojnost zapisnikov o vračilu vozila in v njih navedene poškodbe vozil in prikolic. Ni pa vedel povedati, kdo naj bi prikolico poškodoval, saj je prihajalo do menjave prikolic med vozniki, ne da bi se pred menjavo pripeljale k njemu. Poškodbe so naredili vsi vozniki, ne le tožnik.

Zaslišani direktor toženke B.B. je naštel več škodnih dogodkov, ki so se pripetili tožniku ter kolikšna je bila višina škode. Menil je, da jih je povzročil tožnik iz hude malomarnosti, ker se mu je zgodilo veliko nesreč. Slišal je, da je vozil tudi utrujen, vendar ni res, da bi on zahteval, da toliko vozi in da vozi utrujen. Od vseh voznikov, tudi tožnika, se je zahtevalo, da vozijo po predpisih. Na magnete se ni vozilo.

13. Na podlagi navedenega se pritožbeno sodišče strinja s toženko, da je podala ustrezno trdtiveno podlago o tem, kdaj in kakšno škodo naj bi tožnik povzročil. Res je tudi, da tožnik posameznih škodnih dogodkov ni prerekal. Ni pa res, da tožnik ni prerekal očitane škode po višini. S tem, ko jo je izpodbijal po temelju, jo je hkrati izpodbijal tudi v celotnem vtoževanem znesku. Tudi ni res, da bi toženka dokazala, da je tožnik prav vso zatrjevano škodo povzročil. Zlasti pa ni utemeljeno pritožbeno zatrjevanje toženke glede oblike krivde. Toženka je res na več mestih zatrjevala, da je tožnik škodo povzročil iz hude malomarnosti, vendar je tako trdil in izpovedal le direktor toženke, tako pa bi bilo mogoče zaključiti tudi iz izpovedbe priče A.A.. Zgolj trditev pa ne zadošča za dokazanost. Pritožbeno sodišče ob vsem navedenem ugotavlja, da toženka z nobenim od predlaganih in izvedenih dokazov ni uspela dokazati tožnikove oblike krivde. Teoretično bi ji to morda uspelo dokazati s policijskimi zapisniki, pa še pri tem je potrebno upoštevati, da policisti za ugotavljanje krivde niso pristojni. Zato je v celoti pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala vseh elementov odškodninske odgovornosti, še zlasti pa ne tožnikove (oblike) krivde.

14. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na tožnikovo izpovedbo, da je do prometnih nesreč, v katerih je toženka utrpela škodo, prihajalo zaradi preutrujenosti, kar naj bi dokazovalo tožnikovo vsaj hudo malomarno ravnanje. Podobno, kot je že zgoraj navedeno, se je tožnik na utrujenost skliceval, ker je želel poudariti ravnanja toženke, ki ga je silila k neustrezni vožnji. Predvsem pa je pomembno, da se je tožnik na takšna ravnanja toženke skliceval le primeroma, ne pa v povezavi s konkretnimi škodnimi dogodki. V kolikor bi bilo tožnikovo preutrujenost mogoče povezati s tožnikovim nedopustnim ravnanjem, bi toženka morala dokazati, v katerih konkretnih primerih je tožnik škodo povzročil zaradi navedene okoliščine, česar pa toženka ni dokazala.

15. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353. ZPP).

16. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).