Jedro

Tožena stranka je v avgustu 2003 tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Čeprav je bilo predhodno (v letu 2002) tožnici na tem delovnem mestu že odrejeno čakanje na delo, zgolj iz tega razloga odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita. Ni mogoče trditi, da je že v času odreditve čakanja na delo v letu 2002 obstajal trajnega prenehanja potreb po tožničinem delu. Tožena stranka ni prekoračila roka iz 5. odst. 88. čl. ZDR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu v 3., 4. in 5. tč. izreka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu v 1. in 2. tč. izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 27.12.2002 in 14.3.2003 o začasnem čakanju tožnice na delo doma (1. tč. izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici obračunati in izplačati prikrajšanje pri plači za čas od meseca februarja do avgusta 2003 v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe (2. tč. izreka). Poleg tega je razveljavilo odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice iz poslovnih razlogov z dne 27.8.2003 (3. tč.

izreka). Ugotovilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici tudi po poteku odpovednega roka zagotoviti vse pravice iz dela, jo pozvati nazaj na delo strokovnega referenta ter ji za obdobje, ko ni delala, vpisati v delovno knjižico delovno dobo in izplačati pripadajoče nadomestilo plače ter odvesti ustrezne prispevke in davščine (4. tč.

izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 220.836,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila (5. tč. izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za razveljavitev ugotovitvene odločbe z dne 14.11.2003, kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odškodnino za neizrabljen letni dopust za leto 2003 v znesku

189.054,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15.11.2003 dalje do plačila (6. tč. izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu, v katerem je bilo ugodeno tožničinim zahtevkom iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da se sodišče zmotno sklicuje na uporabo 30. in 31. čl. ZDR ter posledično na 19. čl. KP dejavnosti, na podlagi katerih je predpisan postopek glede prenehanja potreb po več delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov. V primeru tožnice in delavke R. ne gre za razporeditev na isto delovno mesto, kar je komisija za varstvo pravic v ugovornem postopku določno utemeljila. Tožnica se z navedeno delavko ni mogla v ničemer primerjati. V konkretnem primeru je šlo za prenehanje potreb po tožničinem delu z enim samim izvajalcem, zaradi česar ni bilo potrebno uporabiti kriterijev za opredelitev presežnih delavcev.

V zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnice navaja, da je takšen razlog ugotovila šele v jeseni leta 2003, ko se je tožnici iztekalo obdobje začasnega čakanja na delo na domu. V tej zvezi je sodišče zmotno ugotovilo, da so bili razlogi o trajni nepotrebnosti tožničinega dela znani že v mesecu januarju 2003. Poleg tega navaja, da je tožnica zamudila rok uveljavljanja sodnega varstva, ki se je za vložitev tožbe iztekel dne

29.9.2003. Tožba je namreč bila dejansko izročena sodišču dne

30.9.2003. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v celoti zavrne tožničine zahtevke oz. podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu se strinja z ugotovljenimi dejanskimi in pravnimi razlogi sodbe v delu odločitve o razveljavitvi sklepov tožene stranke o čakanju tožnice na delo doma in upravičenostjo do plačila razlike nadomestila plače v času takšnega čakanja na delo. Nadalje soglaša z ugotovitvijo, da je tožnica vložila tožbo pred sodiščem prve stopnje zaradi neveljavnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v predpisanem 30 dnevnem zakonskem roku iz določbe 3. odst. 204. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02, Ur. l. RS št. 42/02). Izvedeno listinsko gradivo izkazuje, da je tožnica prejela pisno odpoved pogodbe dne 30.8.2003, pri čemer je v nadaljevanju vložila tožbo pri sodišču prve stopnje priporočeno na pošto dne 29.9.2003, kot to izhaja iz odtisa pošte na pisemski ovojnici (2. odst. 112.čl. ZPP). Tožnica je tako pravočasno uveljavila sodno varstvo v navedenem zakonskem roku, zaradi česar pritožbeno sklicevanje, da bi moralo sodišče v sporu zavreči tožbo, ne more biti upoštevno.

Vendar pa se pritožbeno sodišče ne strinja z odločitvijo v izpodbijani sodbi, ki se nanaša na odločitev o razveljavitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice iz poslovnih razlogov, ter na tej podlagi z ugoditvijo zahtevkov za tožničino reintegracijo in plačilom prejemkov iz delovnega razmerja od prenehanja delovnega razmerja dalje, kar pritožbeno sodišče vse utemeljuje z naslednjimi pravnimi in dejanskimi razlogi: K začasnemu čakanju tožnice na delo doma: Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bila tožnica dejansko od začetka leta 2002 dalje odsotna z dela zaradi odstranitve in bolniškega staleža. Zato je tožena stranka na njeno delovno mesto zaradi zagotovitve nujnih delovnih potreb razporedila delavko R.. Ko so koncem leta 2002 prenehali razlogi tožničine odsotnosti z dela, je tožena stranka ugotovila, da glede tožnice nima možnosti ponovne razporeditve na delovno mesto strokovnega referenta. Tudi ni ugotovila ostalih možnosti razporeditve, prekvalifikacije ali druge ustrezne rešitve, zaradi česar ji je s sklepom z dne 27.12.2002 določila začasno čakanje na delo doma za čas šest mesecev, ki je začelo teči z dnem 26.2.2003, ker je tožnica do takrat še izrabila letni dopust. Tožena stranka je v nadaljevanju s sklepom z dne 14.3.2003 zavrnila tožničin ugovor zoper navedeni prvostopenjski sklep.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je sicer tožena stranka lahko izvedla postopek o začasnem čakanju tožnice na delo doma še po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/03), saj je v tej zvezi izdala prvostopenjski sklep dne 27.12.2002, to je še pred uveljavitvijo novega ZDR/02. Vendar bi tožena stranka morala v tožničinem primeru postopati v skladu z določbo 19. čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (v nadaljevanju KP dejavnosti), ki predpisuje, da se pri določitvi delavcev, katerih delo postane začasno nepotrebno, upoštevajo kriteriji delovne uspešnosti in strokovne izobrazbe, delovne dobe ter socialne razmere, v katerih živijo delavci. Tožena stranka bi morala uvrstiti v isto kategorijo vse delavce, ki delajo na takšnih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom. Ker je tožena stranka v času odsotnosti tožnice na njeno delovno mesto razporedila delavko R., navedeno pomeni, da bi morala v postopku ugotavljanja začasnih potreb na delovnem mestu strokovnega referenta opraviti primerjavo med njo in navedeno delavko ob upoštevanju že navedenih kriterijev. Očitno tega ni storila, zaradi česar tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča odločitev tožene stranke o začasnem čakanju tožnice na delo ni bila zakonita. Ker je v času takšnega čakanja dobivala nižje nadomestilo plače v primerjavi s plačo, ki bi ji pripadala, če bi takrat delala na svojem delovnem mestu, ji je sodišče pravilno priznalo zahtevane mesečne razlike. Tožena stranka na predloženi izračun tožnice, čeprav je bila z njim seznanjena, ni ugovarjala, zaradi česar ne more biti sprejemljivo pavšalno opozarjanje pritožbe, da tožnica ni upravičena do prisojenih razlik nadomestila plače. V skladu s tako utemeljenimi razlogi je bilo potrebno v tem obsegu izpodbijanja sodbe zavrniti pritožbo tožene stranke.

K odpovedi pogodbe o zaposlitvi: Iz že predhodno ugotovljenih dejstev je bila tožnica na podlagi sklepov z dne 27.12.2002 in 14.3.2003 na začasnem čakanju na delo doma dejansko do 26.8.2003. Tožena stranka je še pred iztekom navedenega začasnega čakanja ugotovila, da tožnici v nadaljevanju ne bo mogla trajno zagotoviti dela. V tej zvezi jo je skladno z določbo 3. odst. 83. čl. ZDR/02 dne 18.8.2003 pisno obvestila, da ji bo v kratkem, če ne bo našla druge rešitve, redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. V tej zvezi je o nameravani odpovedi pogodbe obvestila tudi pristojen sindikat. Nato je tožnici dne 27.8.2003 pisno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, z določitvijo 75 dnevnega odpovednega roka, zagotovitve nadomestila plače v višini 100 % osnovne plače ter upravičenostjo do izplačila ustrezne odpravnine. Tožena stranka je v pisni odpovedi pogodbe obrazložila, da tožnici v nadaljevanju trajno ne more zagotoviti dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

V skladu s tako izkazanimi dejstvi sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotovitev, da so bili razlogi trajne nepotrebnosti tožničinega dela znani več kot šest mesecev, in da tožena stranka v tožničinem primeru ni ravnala v skladu z določbo 5. odst. 88. čl. ZDR/02, po kateri se poda odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi oz. v šestih mesecih od nastanka takšnih razlogov. V zadevi je namreč potrebno ločiti med institutom začasnega čakanja na delo, glede tožnice ugotovljenim že koncem leta 2002, ki je bilo v skladu z izdanima sklepoma aktualno oz.

trajalo do meseca avgusta 2003, ter na drugi strani med poslovnim razlogom trajne nepotrebnosti tožničinega dela, ki predstavlja drugačno pravno podlago od začasne nepotrebnosti dela. V kolikor je tožena stranka v mesecu avgustu 2003 na delovnem mestu, na katerem je predhodno, to je še v letu 2002 določila tožnici začasno čakanje na delo, odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi, ni mogoče avtomatično šteti, da je poslovni razlog ugotovitve trajnega pomanjkanja tožničinega dela obstajal že v času izdaje sklepov o začasnem čakanju na delo oz. ob uveljavitvi ZDR/02 v mesecu januarju 2003. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča so lahko razlogi trajne nepotrebnosti tožničinega dela nastali samo v času, ko se je iztekalo začasno čakanje na delo, to je v mesecu avgustu 2003, ko je tožena stranka ugotovila, da glede trajnega nadaljevanja tožničinega dela ni podanih nobenih možnosti oz. ustrezne druge rešitve trajne zaposlitve tožnice. Zato pritožbeno sodišče dvomi v sprejeto materialnopravno presojo v izpodbijani sodbi, da sta za redno odpoved tožničine pogodbe potekla oba predpisana roka iz določbe 5. odst. 88. čl. ZDR. Ker sodišče prve stopnje v tej smeri ugotavljanja dejstev ni izvajalo dokazov, je v posledici nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu v 3., 4. in 5. tč. izreka razveljavilo sodbo ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

Sodišče bo moralo v novem postopku glede zahtevkov, katerih odločitev je razveljavljena, ponovno razsoditi v skladu z ugotovitvami pritožbenega sodišča, v kolikor ne bo prišlo med strankama do sporazumne rešitve spora.

V preostalem je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu v 1. in 2. tč. izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.