Jedro

Kolektivna pogodba ni le akt, ki je bil sprejet v prvotnem besedilu, temveč zajema tudi vse spremembe in dopolnitve. Stranki sta pogodbo o zaposlitvi sklenili dne 27. 10. 2023, kar pomeni, da sta vanjo s sklicevanjem na KPND zaobjeli tudi vse tedaj veljavne spremembe tega akta, med drugim torej tudi Aneks h KPND (Ur. l. RS, št. 88/2021), ki se uporablja od 4. 6. 2021 dalje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 187,00 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici plača za november 2023 znesek 515,84 EUR, za december 2023 znesek 495,09 EUR in za januar 2024 znesek 26,22 EUR, vse s pripadajočimi obrestmi. Za tožnico mora povrniti 410,65 EUR stroškov postopka na račun sodišča in je zavezanka za plačilo sodne takse.

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Izpodbija stališče sodišča, da jo zavezuje KPND vključno z vsemi aneksi. Ker ni podpisnica Aneksa h KPND (Ur. l. RS, št. 88/2021) in k njegovi uporabi ni pristopila, je ne zavezuje. Jezikovna razlaga 3. člena tega aneksa določa, da se uporablja za zaposlene pri koncesionarjih, ki opravljajo javno službo in za javne uslužbence, toženka pa ne izvaja javne službe v tem smislu. Sodišče je z razširitvijo veljavnosti Aneksa h KPND na vse subjekte zasebnega prava kršilo avtonomijo pogodbenih strank, načelo pravne varnosti in načelo zakonitosti. Stranke morajo pri sklepanju pogodb ravnati s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu (6. člen OZ). Tožnica je pristala na podpis pogodbe o zaposlitvi, ki je določala povračilo stroškov javnega prevoza. Sodba nima odločilnih razlogov o tem, ali je tožnica imela možnost javnega prevoza. Šele če bi se ugotovilo, da te možnosti ni imela, bi prišla v poštev povrnitev kilometrine. Imela je možnost koristiti javni prevoz, a ga po lastni volji ni. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Spor se nanaša na plačilo razlike v stroških prevoza na delo (130. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, sta stranki 27. 10. 2023 sklenili pogodbo o zaposlitvi, iz katere izhaja, da toženko zavezuje Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND). V 8. členu pogodbe o zaposlitvi je bilo med drugim določeno, da je tožnica upravičena do povračila stroškov pod pogoji in v višini, kakor to določa kolektivna pogodba, pri čemer je bilo obenem opredeljeno, da ji pripada povračilo stroškov prevoza na delo in iz dela v višini stroškov najcenejšega javnega prevoza. Toženka ji je stroške izplačala v višini mesečne vozovnice za vlak ali avtobus na relaciji Murska Sobota - Celje. Med strankama je sporno, ali bi ji morala stroške prevoza na delo obračunati skladno z ugodnejšo določbo 5. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 88/2021; v nadaljevanju: Aneks h KPND).

6.Pritožba neutemeljeno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da toženko zavezuje KPND vključno z vsemi aneksi (tudi tistim, ki je bil objavljen v Ur. l. RS, št. 88/2021). V uvodu pogodbe o zaposlitvi je izrecno navedeno, da sta jo stranki sklenili na podlagi KPND. Besedilo pogodbe o zaposlitvi se nato na več mestih sklicuje na uporabo kolektivne pogodbe (glede razporeditve delovnega časa, določitve osnovne plače in dodatkov, disciplinske odgovornosti, odpovedi pogodbe o zaposlitvi ..., pa tudi glede povračila stroškov). Kolektivna pogodba ni le akt, ki je bil sprejet v prvotnem besedilu, temveč zajema tudi vse spremembe in dopolnitve (prim. VIII Ips 239/2017). Stranki sta pogodbo o zaposlitvi sklenili dne 27. 10. 2023, kar pomeni, da sta vanjo s sklicevanjem na KPND zaobjeli tudi vse tedaj veljavne spremembe tega akta, med drugim torej tudi Aneks h KPND (Ur. l. RS, št. 88/2021), ki se uporablja od 4. 6. 2021 dalje.

7.Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da toženka ni podpisnica Aneksa h KPND in k njegovi uporabi ni pristopila, zaradi česar je ta ne zavezuje. Za ta spor je ključno, da sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi dogovorili za uporabo KPND, kar je dopustno. Za pogodbeno razmerje strank tega spora zato ni pomembno, da toženka ni podpisnica KPND oziroma pripadajočega Aneksa h KPND ter da tudi ni pristopila k njuni uporabi v smislu določb kolektivnega delovnega prava.

8.Zmotna je pritožbena navedba, da je sodišče z razširitvijo veljavnosti Aneksa h KPND na vse subjekte zasebnega prava kršilo avtonomijo pogodbenih strank, načelo pravne varnosti in načelo zakonitosti. V povezavi s tem se toženka dolžnosti uporabe Aneksa h KNPD ne more razbremeniti s sklicevanjem na jezikovno razlago 3. člena tega akta, ki določa, da se aneks uporablja tudi za zaposlene pri koncesionarjih, ki opravljajo dejavnost v mreži javne službe. Četudi toženka takšne dejavnosti ne izvaja, dolžnost uporabe Aneksa h KPND tako zanjo kot za tožnico temelji na njuni pogodbeni avtonomiji, v okviru katere sta se, kot že obrazloženo, v pogodbi o zaposlitvi dogovorili za uporabo KPND (ta pa je bila v trenutku sklepanja pogodbe o zaposlitvi spremenjena oziroma dopolnjena tudi z obravnavanim Aneksom h KPND).

9.Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi toženka morala tožnici stroške prevoza na delo za vtoževano obdobje obračunati skladno z drugim odstavkom 5. člena Aneksa h KPND, ki za povračilo stroškov prevoza na delo določa plačilo kilometrine v višini 10 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za vsak polni kilometer razdalje, glede na število prihodov na delo in odhodov z dela. To določilo je za tožnico ugodnejše od povračila stroškov v višini najcenejšega javnega prevoza, ki je bilo predvideno v 8. členu pogodbe o zaposlitvi. Podlago za uporabo ureditve iz Aneksa h KPND predstavlja 32. člen ZDR-1, v skladu s katerim se v primeru, če je določilo v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi s kolektivno pogodbo, uporabljajo določbe kolektivnih pogodb, s katerimi je delno določena vsebina pogodbe o zaposlitvi, kot sestavni del te pogodbe. Glede na to je nepomembno pritožbeno sklicevanje, da morajo stranke pri sklepanju pogodb ravnati s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu, oziroma da je tožnica pristala na podpis pogodbe o zaposlitvi z vsebino, kot izhaja iz 8. člena. Sodišče prve stopnje je tako toženki utemeljeno naložilo plačilo razlike med stroški prevoza na delo, ki jih je tožnici izplačala v višini javnega prevoza, in stroški prevoza, ki bi jih ji morala obračunati v višini kilometrine.

10.Ker Aneks h KPND v drugem odstavku 5. člena primarno predvideva povračilo stroškov prevoza v višini kilometrine, pritožba neutemeljeno očita, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, ali je tožnica imela možnost koristiti javni prevoz. To dejstvo ni odločilno. Iz enakega razloga niso odločilnega pomena tudi preostale pritožbene navedbe: da je tožnica imela možnost prihoda na delo z vlakom (in s tem možnost predložiti imensko mesečno vozovnico), a tega po lastni volji ni koristila; da do vložitve tožbe ni nikoli obvestila toženke, da nima možnosti javnega prevoza; da je imela možnost fleksibilnega delovnega časa; da je sama priznala, da je imela najmanj 15 dni zagotovljen javni prevoz itd.

11.Prvostopenjske presoje ne more spremeniti pritožbeno sklicevanje na sodno prakso. V zadevi Pdp 1/2025 je presoja upravičenosti do povračila stroškov prevoza na delo temeljila na drugi kolektivni pogodbi (Kolektivna pogodba za dejavnost elektroindustrije Slovenije, Ur. l. RS, št. 108/2005 s spremembami). V zadevi Pdp 435/2020 je pravno podlago spora predstavljal Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012 s spremembami) oziroma Aneks h KPND, objavljen v Ur. l. RS, št. 40/2012, ki je povračilo stroškov prevoza na delo urejal drugače kot kasneje sprejeti in za ta spor pomemben Aneks h KPND (Ur. l. RS, št. 88/2021).

12.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa mora povrniti njene stroške (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Upoštevaje Odvetniško tarifo (OT) ji pripada 250 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 16/4 OT) in 5 točk za materialne stroške, kar glede na vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znaša skupaj 187,00 EUR.