Jedro

Pravica do obrambe z zagovornikom (pravica do formalne obrambe) je po Ustavi razglašena za eno temeljnih pravic, pomoč, ki jo lahko nudi le zagovornik, pa eno jamstev, ki jih daje Ustava obdolžencu v kazenskem postopku, zato da mu zagotovi uresničevanje drugih ustavnih pravic, na prvem mestu pravico do poštenega sojenja (2. alineja 29. člena Ustave).

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega M.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti povrnitve stroškov, nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo obsojenega M.Š. za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. in 1. odstavku 302. člena KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora. Z upoštevanjem kazni enega meseca zapora, določene za kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena KZ v pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju z dne 5.5.1999, ki je postala pravnomočna 3.2.2000, ter s kaznijo, določeno za to kaznivo dejanje, mu je določilo enotno kazen šest mesecev zapora ter novo preizkusno dobo tri leta. Višje sodišče je pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodilo in odločbo o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izreklo kazen šest mesecev zapora, pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju, pa ni preklicalo.

Pritožbo zagovornice obsojenca je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno sodno odločbo je vložila zagovornica obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti, ker meni, da je sodišče kršilo 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP ter 2. odstavek istega člena, oziroma uveljavlja razloge iz 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter obe odločbi razveljavi ali podrejeno samo odločbo višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču. Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Trditev, da obstaja nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe, in med tem, kar so priče izpovedale, ni resnična. Zahteva za varstvo zakonitosti skuša s poudarjanjem izpovedi tistih prič, ki so uporabile pri opisovanju dogodka drugačen izraz, kot pa je naveden v izreku pri opisu kaznivega dejanja v obtožbi, utemeljevati takšno trditev, seveda ne upoštevaje izpoved tistih prič, ki so jasno povedale, da je obdolženec pospešil hitrost, zapeljal proti policistu in da je ta moral odskočiti, pri čemer pa je vsebina njihovih izpovedi enaka kot tistih, ki so izrecno dogodek tako opisale. S tem zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljeno posega na področje dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določb iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi zagovornica v t.i. protispisnosti oziroma da naj bi bilo podano glede odločilnih dejstev precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki ter posledično med obrazložitvijo in izrekom sodbe. Dejstvo, da je policist "odskočil na pločnik", namreč po mnenju zagovornice ni dokazano s skladnimi izpovedbami prič. Zagovornica poudarja, da so priče M.D., B.Š. in M.T. o tem različno izpovedovale. Iz izpovedb prič nadalje tudi ne izhaja, da je obsojenec s pospešeno hitrostjo odpeljal. Te navedbe zagovornice v zahtevi pa niso utemeljene. Sodišče se je pri odločanju namreč oprlo na izpovedbe številnih prič, ki so dobesedno navedle, da je moral policist D.T. v izogib povoženju odskočiti (izpovedba samega oškodovanca, nadalje izpovedba priče A.K., Ž.A. ter B.Š., ter na izpovedbe drugih prič, ki so vsebinsko sicer enako izpovedale, le izrazi so nekoliko različni; M.D. - policist je moral odstopiti vstran, ker bi ga sicer ta voznik povozil, M.T. - policist se je moral umakniti, sicer bi ga lahko voznik prevozil). Zaključek sodišča, da je obsojenec s pospešeno hitrostjo zatem odpeljal proti Č. in se tako izognil kontroli prometa, pa prav tako temelji na izpovedbah prič (.T., M.D. itd.).

Nadaljnje nasprotje med razlogi sodbe in listinami v spisu vidi zagovornica v tem, da v spisu ni podatkov glede obsojenčeve objestnosti, brezobzirnosti in predrznosti, saj sodišče v tej smeri ni izvedlo nikakršnega dokaza, prav tako pa ni bil pribavljen niti dokaz iz evidence kaznovanih pri sodniku za prekrške. Tudi ta očitek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je pri obrazložitvi spremembe kazenske sankcije kot razlog za izrek kazni (namesto kazenske sankcije opominjevalne narave) upoštevalo objestno, brezobzirno in predrzno ravnanje obsojenca, ki ga je izkazal pri izvršitvi kaznivega dejanja, za kar je sodišče izvajalo dokaze z zaslišanjem prič, ni pa ugotavljalo, da bi imel sicer obsojenec takšne lastnosti, kot hoče to prikazati zagovornica v zahtevi.

Neutemeljen pa je tudi nadaljnji očitek zagovornice, da je sodišče obsojencu kršilo pravico do obrambe (razlog iz 2. odstavka 371. člena ZKP) s tem, da z vabilom na glavno obravnavo, opravljeno dne 6.5.2002, ni bil jasno poučen o pravici do zagovornika, kar naj bi posledično pripeljalo do nezakonite sodne odločbe. Šele na glavni obravnavi mu je bilo namreč pojasnjeno, da v njegovem primeru ne gre za primer obvezne obrambe. Takšno ravnanje sodišča pa je imelo za posledico njegov nedvomno slabši in bolj podrejen položaj v primerjavi z nasprotno stranko, še posebej ker je bila kljub takšnemu pravnemu pouku glavna obravnava opravljena z zaslišanjem najbolj obremenjujočih prič - policistov. Ker se je obsojenec brez pomoči zagovornika nespretno branil z molkom, si je s tem še otežil svoj položaj, namesto da bi aktivno sodeloval na obravnavi in na primer opozarjal na razhajanja med navedbami policistov in njihovimi izjavami ter navedbami pri zbiranju obvestil. Res je, da je pravica do obrambe z zagovornikom (pravica do formalne obrambe) po Ustavi razglašena za eno temeljnih pravic, pomoč, ki mu jo lahko nudi le zagovornik, pa eno jamstev, ki jih daje Ustava obdolžencu v kazenskem postopku, zato da mu zagotovi uresničevanje drugih ustavnih pravic, na prvem mestu pravico do poštenega sojenja (2. alineja 29. člena Ustave). Sodišče je torej obdolženca o tej pravici dolžno poučiti (2. odstavek 67. člena), dolžno pa mu je zagotoviti tudi določen čas za pripravo obrambe (4. odstavek 12. člena ZKP). V konkretni kazenski zadevi je bil pravni pouk v tej smeri naveden v vabilu za glavno obravnavo, opravljeno dne 28.5.2002, res nekoliko nejasen. Da ga obsojenec ni razumel, izhaja tudi iz zapisnika o glavni obravnavi (l. št. 48 spisa), ko je obsojenec po danih opozorilih izjavil, da se želi zagovarjati z zagovornikom ter da naj mu ga postavi sodišče po uradni dolžnosti, ko pa sodišče tej njegovi prošnji ni ugodilo, je izjavil, da se bo branil z molkom. Sodišče je na tej glavni obravnavi zaslišalo nekaj prič, in sicer P.Ž., M.D., B.Š., M.T. in Ž.A., od katerih je policist le P.Ž., ki pa je na kraj dogodka prišel po storjenem kaznivem dejanju. Na glavno obravnavo, opravljeno dne 28.6.2002, pa je prišel obsojenec z zagovornico in je tedaj podal tudi svoj zagovor, zaslišani pa so bili tudi vsi policisti, neposredne priče obravnavanega dejanja.

Policistom je zagovornica, kot izhaja iz zapisnika iz te glavne obravnave, postavljala vprašanja. Ker tedaj ni nihče predlagal izvedbe drugih dokazov, je bil dokazni postopek zaključen, obsojenec pa spoznan za krivega storitve obravnavanega kaznivega dejanja.

Glede na takšno procesnopravno dejansko stanje je torej obsojenec na prvi glavni obravnavi (opravljeni dne 28.5.2002) bil prikrajšan pri pravici do obrambe, vendar pa je bila ta kršitev kasneje sanirana, saj je bil opravljen še en narok, na katerem se je obsojenec zagovarjal s pomočjo zagovornice oziroma mu je bila dana možnost obrambe z zagovornikom. Na tej - zadnji obravnavi so bili zaslišani tudi policisti, torej za obsojenca najbolj obremenjujoče priče. Trditev zagovornice v zahtevi, da obsojenec tako ni imel možnosti, da bi opozarjal na razhajanja med navedbami policistov in njihovimi izjavami ter navedbami pri zbiranju obvestil, saj je bil glede na pravno neukost v podrejenem položaju z nasprotno stranko, je tako ne samo neutemeljena, temveč tudi protispisna.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da uveljavljane kršitve niso podane, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Kot izhaja iz podatkov v spisu, je obsojenec po pravnomočnosti sodbe hudo zbolel in ker tudi sicer nima zaposlitve ali kakšnega premoženja, ga je Vrhovno sodišče v skladu z v izreku te odločbe citiranimi določbami Zakona o kazenskem postopku oprostilo plačila dela stroškov postopka, nastalih pri odločanju z zahtevo za varstvo zakonitosti.