Jedro

Niti ZŠtip niti Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij niti Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izdaje izpodbijanih odločb, niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno prijaviti začasno prebivališče. Tega tudi ni vseboval javni poziv za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013. Opustitev prijave in posledično nepredložitev dokazila o prijavljenem začasnem prebivališču zato ne pomeni izgube dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča (dodatka za bivanje).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 16. 12. 2013. V odločbi št. ... z dne 6. 2. 2013 je znesek 122,34 EUR nadomestilo z zneskom 207,87 EUR. Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača glavnico v višini 1.026,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega zneska dodatka v višini 85,53 EUR od vsakega 16. dne v mesecu do plačila. Prav tako je toženi stranki naložilo, da tožniku plača tudi stroške postopka v višini 222,28 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se v skladu z določbo 44. člena Zakona o štipendiranju (Zštip, Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembami) o dodelitvi Zoisove štipendije vedno odloči z dnem vpisa v izobraževalni program. Na podlagi 1. odstavka 45. člena Zštip lahko štipendist prejema Zoisovo štipendijo eno leto za posamezen letnik na isti stopnji izobraževanja. Javni sklad vedno dodeli štipendijo z dnem vpisa v izobraževalni program, torej s prvim dnem šolskega oziroma študijskega leta, saj vlaganje zahtevkov zunaj poziva ni mogoče. Kdor zamudi rok za oddajo vloge, Zoisove štipendije za tekoče šolsko oziroma študijsko leto ne more pridobiti. Ker se o Zoisovi štipendiji odloči od prvega dne šolskega oziroma študijskega leta, pa morajo biti na ta dan izpolnjeni tudi vsi pogoji za pridobitev ali nadaljnje prejemanje štipendije, kakor tudi pogoji za priznanje posameznega dodatka. Na ta dan mora vlagatelj izpolnjevati splošne pogoje iz 9. člena Zštip, ki morajo biti izpolnjeni ves čas prejemanja štipendije. Če kateri od teh pogojev na dan 1. 10. ni izpolnjen, je to razlog za zavrnitev zahtevka. Na podlagi 3. člena Zštip je štipendija ena od štipendij po tem zakonu s pripadajočimi dodatki, kar pomeni, da je posamezni dodatek le del štipendije, o katerem ni mogoče samostojno odločati in ga tudi ne samostojno obravnavati. Ker je dodatek glede na omenjeni člen del štipendije, velja glede izpolnjevanja pogojev zanj enako kot glede osnovne štipendije: štipendist mora izpolnjevati tako pogoje za dodelitev posameznega dodatka z dnem dodelitve štipendije, torej za študente s 1. oktobrom. Do dodatka za bivanje je štipendist upravičen, če se je v kraju izobraževanja zunaj kraja stalnega prebivališča nastanil najkasneje prvi dan šolskega oziroma študijskega leta in je hkrati najkasneje v treh dne od dneva te nastanitve uredil tudi prijavo začasnega prebivališča na tem naslovu pri pristojnem organu. Prijava začasnega prebivališča je torej tista, ki izkazuje dejansko bivanje v kraju izobraževanja. Javni poziv za dodelitev Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013 je bil objavljen že junija 2012 in ga za nazaj ni bilo več mogoče spremeniti niti popraviti obrazcev vloge, ki so bili še vedno prilagojeni za obe vrsti dodatkov, torej za dodatek za bivanje in za dodatek za prevoz, pri čemer je bil vlagatelj na podlagi svojega zahtevka lahko upravičen le do enega dodatka. S tem v zvezi tožena stranka opozarja tudi na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2D). Pri tem tudi ne gre za medletno spremembo, saj gre v predmetni zadevi za vprašanje obstoja temelja tožbenega zahtevka. Ker tožnik do 4. 10. 2012 ni imel prijavljenega začasnega prebivališča v kraju izobraževanja, po mnenju tožene stranke do dodatka za bivanje ni upravičen. Tožena stranka nadalje izpodbija tudi sklep o stroških tožnika, ki jih je sodišče v plačilo naložilo toženi stranki. Po mnenju tožene stranke se kot potrebni stroški ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež v drugem kraju kot sodišče. Tožena stranka se s tem v zvezi sklicuje na sodbo II Cp 3281/2011 z dne 18. 4. 2012. Podrejeno pa tožena stranka še opozarja, da strošek kilometrine v višini 22,20 EUR ni specificiran, prav tako je sodišče napačno strošek kilometrine podvrglo še plačilu 22 % DDV. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti oziroma podrejeno, da zniža dosojene stroške postopka.

V odgovoru na pritožbo tožnik v celoti prereka navedbe tožene stranke. Poudarja, da je vlogo za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije vložil 12. 10. 2012, začasno prebivališče pa je skladno z Zakonom o prijavi prebivališča uredil 8. 10. 2012. Kot izhaja iz najemne pogodbe z dne 17. 9. 2012 pa tožnik biva v kraju kjer študira od 17. 9. 2012 dalje. Glede pritožbenih navedb v zvezi s stroški postopka pa tožnik navaja, da je sodišče pravilno odmerilo in priznalo stroške upoštevajoč Odvetniško tarifo. Tako je upoštevalo, da odvetniku pripada 0,37 EUR za vsak prevožen kilometer na relaciji A. - B. - A.. Stranka ima tudi pravico izbrati odvetnika, kateremu zaupa, odvetnik pa je pri opravljanju odvetniškega poklica upravičen do plačila nagrad in izdatkov v skladu z ZOdvT. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 16. 12. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije št. ... z dne 6. 2. 2013. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ tožniku odmeril Zoisovo štipendijo za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013 v višini 122,34 EUR mesečno.

V zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen tudi do dodatka za bivanje, glede na to, da se izobražuje izven svojega stalnega prebivališča. Tožena stranka mu tega dodatka ni priznala, ker je štela, da bi moral imeti prijavljeno začasno prebivališče najkasneje 4. 10. 2012. Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v 30. členu ZŠtip, kjer je določeno, da pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča, dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da ima tožnik stalno prebivališče v kraju C., študira pa na D. fakulteti v B., kjer je tudi prijavil začasno prebivališče od 8. 10. 2012 dalje. Tožnik je dejansko bival v kraju študija že pred omenjenim datumom. V dokaz je predložil tudi pogodbo o najemu stanovanja v B. z dne 17. 9. 2012 (priloga A/3). Iz najemne pogodbe izhaja, da bo v stanovanju bival od 17. 9. 2012 do 17. 9. 2013. Tem ugotovitvam tožena stranka ne oporeka.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožnik izpolnil pogoje za dodelitev dodatka za bivanje v kraju študija. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah kot naprimer Psp 79/2014 z dne 12. 6. 2014, Psp 191/2014 z dne 21. 8. 2014, Psp 172/2014 z dne 28. 8. 2014, Psp 358/2014 z dne 23. 10. 2014 itd. poudarilo, da potrdilo o prijavi začasnega prebivališča pomeni le enega izmed dokazov za ugotovitev kraja bivanja, ne pa edinega. V tem primeru tudi ne gre za neko spremembo ali okoliščino, ki bi naknadno vplivala na samo pravico do štipendije oziroma višino te štipendije. Pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča pri Zoisovi štipendiji izhaja iz 1. alineje 1. odstavka 30. člena Zštip, kjer je določeno, da pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča, dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR. Niti Zštip niti Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij, niti Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v spornem obdobju niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča, prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno prijaviti začasno prebivališče. Tega tudi ni vseboval javni poziv za dodelitev oziroma nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013. Za odločitev v zadevi je torej bistveno, da je tožnik že v vlogi za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013 navedel, da bo stanoval izven kraja svojega stalnega prebivališča ter toženi stranki tudi predložil prijavo začasnega prebivališča za obdobje od 8. 10. 2012 do 8. 10. 2013. Iz že omenjenih dokazov tudi izhaja, da je tožnik dejansko bival v kraju študija že v začetku študijskega leta. Vse to pa pomeni, da za odločitev ne more biti bistveno, da začasnega prebivališča ni prijavil do 4. 10. 2012, temveč šele 8. 10. 2012. Pritožbeno sodišče tako sprejema dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v B. bival od začetka študijskega leta dalje, torej od 1. 10. 2012 dalje. Navedeno je v predmetni zadevi odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče tudi ne odgovarja na ostale pritožbene navedbe glede priznanja dodatka za bivanje v kraju izobraževanja (1. odstavek 360. člena ZPP). Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na višino odmerjenih in priznanih stroškov postopka. Glede na pritožbene navedbe je v zadevi sporno priznanje kilometrine. Sodišče prve stopnje je priznalo kilometrino v višini 22,20 EUR. Pri odmeri stroškov je pravilno upoštevalo Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami) in s tem tudi tarifo za odmero stroškov. Tako je v tarifni številki 6003 določeno, da se potni stroški za poslovno potovanje pri uporabi lastnega motornega vozila odmerijo največ v višini, ki se po zakonu, ki ureja dohodnino, ne všteva v davčno osnovo. Tožnikov pooblaščenec je priglasil kilometrino v znesku 22,20 EUR. Odvetnik ima sedež v A., narok pa je bil opravljen v B.. Upoštevaje razdaljo med obema krajema (dvakrat 30 kilometrov) in pa ceno goriva (0,37 EUR) je tako sodišče pravilno odmerilo in priznalo kilometrino v višini 22,20 EUR. Prav tako je na omenjeni znesek skladno z 1. točko tarifne št. 6007 utemeljeno priznalo davek na dodano vrednost, saj je v navedeni točki določeno, da je osnova za izračun davka na dodano vrednost tako nagrade, kot izdatki (potni stroški).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.