Jedro

Ker popolna nezmožnost za delo pri tožniku ni podana, tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 1. 4. 2011 (I. tč. izreka), da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 6. 1. 2011 (II. tč. izreka), da je toženec dolžan priznati tožniku pravice iz invalidskega zavarovanja, pravico do I. kategorije invalidnosti in pravico do invalidske pokojnine (III. tč. izreka) ter da je toženec dolžan tožniku plačati njegove pravdne stroške v roku 8 dni, pod izvršbo (IV. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP ter predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnikovo zdravstveno stanje je zelo slabo zaradi številnih bolezni. Je dejansko nezmožen za delo in posledično daljše obdobje brezposeln. Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu z načelom materialne resnice v postopku neposredno zaslišati izvedenca medicinske stroke, opraviti vpogled v zdravstveni karton tožnika, kot tudi neposredno zaslišati tožnika. Zaradi navedenega so zaključki in ugotovitve sodišča protispisni, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. in iz 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožnik. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nista podani absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, sodba sodišča prve stopnje namreč nima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, prav tako o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje: Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 1. 4. 2011 v zvezi z odločbo prve stopnje št. ... z dne 6. 1. 2011, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ter odločalo o tožnikovem tožbenem zahtevku, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu na tej podlagi prizna pravica do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je štelo, da je citirana dokončna odločba toženca pravilna in zakonita ter tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Po 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Glede na 2. odstavek citirane določbe se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen (3. alinea) in v I. kategorijo invalidnosti, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti (1. alinea).

Stanji določeni v 1. in 3. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 ter popolna nezmožnost za delo, pri tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča niso podani, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je invalidska komisija prve stopnje v sestavi specialista ortopeda in kirurga, specialista psihiatra in varnostnega inženirja tožnika dne 22. 12. 2010 osebno pregledala in ugotovila, da je zaradi posledic bolezni (enostranska ali neopredeljena ingvinalna hernija, brez obstrukcij) od 22. 10. 2010 dalje podana III. kategorija invalidnosti. Invalidska komisija prve stopnje je zaključila, da ob upoštevanju obremenitev na delovnem mestu KV GRADBENI DELAVEC II tožnik za svoje delo ni več zmožen. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: delo pri katerem ročno premešča bremena do največ 5 kg. Prvostopni organ je dne 6. 1. 2011 izdal odločbo, s katero je tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: delo pri katerem ročno premešča bremena do največ 5 kg, s polnim delovnim časom od 22. 12. 2010 dalje.

Invalidska komisija druge stopnje je v sestavi specialista internista gastroenterologa, specialista psihiatra in varnostnega inženirja tožnika dne 21. 3. 2011 osebno pregledala in ugotovila, da ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale tožnikovo zmožnost za opravljanje oz. za zagotovitev delovnega mesta, na katerega je bil razporejen - KV DELAVEC. Poleg tega je invalidska komisija druge stopnje ugotovila, da tožnik ni nikoli opravljal dela kot gradbeni delavec, temveč zgolj delo čuvaja oziroma varnostnika na gradbišču. Drugostopni organ je dne 1. 4. 2011 izdal odločbo s katero je spremenil odločbo prve stopnje ter odločil, da pri tožniku invalidnost ni podana in da nima pravic iz invalidskega zavarovanja.

Zaradi razlik v mnenjih invalidskih komisij je sodišče prve stopnje postavilo sodnega izvedenca medicine dela, prometa in športa prim. prof. dr. A.A., ki je po preučitvi celotne medicinske in delovne dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter zdravstvenem kartonu tožnika ter po osebnem pregledu tožnika ocenil njegovo zdravstveno stanje v času izpodbijane dokončne odločbe toženca z dne 1. 4. 2011 ter nato podal mnenje, ki je enako mnenju invalidske komisije II. stopnje. Izvedenec je v mnenju pojasnil, da do dneva izdaje izpodbijane odločbe pri tožniku ni prišlo do izgube oziroma zmanjšanja delovne zmožnosti za delo kuharja oziroma varnostnika čuvaja. Pri tožniku ni ugotovil zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale tožnikovo zmožnost za opravljanje pridobitnega dela in tako zaključil, da invalidnost ni podana.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje z dne 9. 9. 2013, vso listinsko dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu št. ..., upoštevalo je tudi izpovedbo tožnika in zaključilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče meni, da je bilo dejansko stanje o tožnikovem zdravstvenem stanju popolno in pravilno ugotovljeno. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za strokovno prepričljivo izvedensko mnenje. Izvedenec je ustrezno pojasnil tako zdravstveno stanje kot tudi vpliv teh težav na zmožnost opravljanja dela. Izvedenec je ugotovil stanje po obojestranskih ingvinalnih kilah in operativnih posegih. Ugotovil je, da sta brazgotini čvrsti in nemi, gibljivost aksialnega skeleta je še v fizioloških mejah. Izvedenec ni ugotovil zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale tožnikovo zmožnost za opravljanje pridobitnega dela. Ocenil je, da glede na naravo tožnikovega dela (kuhar in nato varnostnik čuvaj) na teh dveh delovnih mestih ni obremenitev, ki bi presegale njegove funkcionalne sposobnosti. Na podlagi navedenega je izvedenec zaključil, da invalidnost ni podana. Glede na navedeno pri tožniku ni podana invalidnost v skladu s 60. členom ZPIZ-1, zato tožnik ni upravičen do pravic na podlagi invalidnosti.

Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče v skladu z načelom materialne resnice neposredno zaslišati izvedenca medicinske stroke ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je tožniku vročilo izvedensko mnenje, tožnik pa je v pripravljalni vlogi z dne 3. 10. 2013 temu mnenju zgolj pavšalno ugovarjal. Tožnik je navedel le, da se ne strinja z ugotovitvami in zaključki izvedenca ter da zaradi hudih zdravstvenih težav ne more opravljati nobenega dela, vztrajal je pri svojih navedbah, da je v celoti nezmožen za delo.

Načelo materialne resnice v skladu z 61. členom ZDSS sodišče v socialnih sporih zavezuje, da popolnoma in po resnici ugotovi sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Pritožbeno sodišče na tem mestu poudarja, da načelo materialne resnice ni samo po sebi namen. Res je namenjeno tudi pravnemu varstvu strank v socialnih sporih, vendar ne v nasprotju z izhodišči, ki jih tožniki - zavarovanci že sami izpostavijo. Poleg tega upoštevanje načela materialne resnice nikakor ne pomeni, da je sodišče dolžno izvesti vse predlagane dokaze. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS.(1) Tožnik na izvedensko mnenje ni podal konkretnih pripomb, ni konkretno navedel zakaj nasprotuje mnenju izvedenca in kaj konkretno želi razčistiti z dodatnim zaslišanjem izvedenca. Zgolj pavšalno nasprotovanje mnenju izvedenca sodišča prve stopnje ne zavezuje k dodatnemu zaslišanju izvedenca. Očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo zgolj na podlagi načela materialne resnice dodatno zaslišati izvedenca je neutemeljen.

Prav tako tudi načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev.

Iz zgoraj navedenih razlogov (13., 15. tč.) je prav tako neutemeljen očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje dodatno zaslišati tožnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaslišalo tožnika že na prvem naroku za glavno obravnavo dne 3. 7. 2013, res pa je, da ni ugodilo dokaznemu predlogu o dodatnem zaslišanju tožnika, ki je bil podan v pripravljalni vlogi tožnika z dne 3. 10. 2013, v kateri je tožnik ugovarjal mnenju izvedenca. Tožnik je v tej vlogi tudi glede dokaznega predloga o dodatnem zaslišanju zgolj pavšalno navedel, da želi da se ga dodatno zasliši, da pojasni vse okoliščine konkretnega primera.

Sodišče prve stopnje na drugem naroku za glavno obravnavo tako ni dodatno zaslišalo tožnika, niti ni nanj povabilo izvedenca, temveč je sprejelo sklep, da se dokazna predloga zaradi razjasnjenosti stanja štejeta kot nepotrebna. Pritožbeno sodišče opozarja, da bi moral tožnik (v kolikor je menil, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka) že na tem naroku uveljavljati morebitno kršitev določb pravdnega postopka v skladu z 286. b členom ZPP. Tožnik tega ni storil, kar pomeni, da teh morebitnih kršitev v pritožbenem postopku ne more uspešno uveljavljati.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Op. št. (1): Sodba VIII 188/2012, sodba VIII Ips 75/2012, sklep VIII Ips 172/2010.