Jedro

Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje pa je opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki. Iz tega logično izhaja, da napak, za katere stranka trdi, da jih ni zagrešila sama, temveč pošta, ne more uveljavljati kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Če je želela druga toženka uveljaviti, da ji vročitev tožbe v odgovor ni bila pravilno opravljena iz razloga na strani pošte oziroma da je bila zamudna sodba zato izdana v nasprotju z določili ZPP, je ustrezno pravno sredstvo za uveljavljanje take kršitve pritožba zoper tako zamudno sodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Drugo tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 279,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje predlog druge toženke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 12. 2. 2021 zavrglo.

2. Zoper sklep se je pritožila druga toženka, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo, ki jih je specificirala na priloženem stroškovniku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je dne 7. 1. 2021 izdalo zamudno sodbo, saj je ugotovilo, da je bila tožba, s pozivom na odgovor v roku 30 dni in opozorilom, da bo sicer sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, vročena obema toženkama s fikcijo dne 13. 10. 2020, kar pomeni, da jima je rok za odgovor na tožbo potekel 12. 11. 2021. Ker nobena od toženk na tožbo ni odgovorila in so bili izpolnjeni tudi ostali pogoji, je izdalo zamudno sodbo. Slednja je bila drugi toženki vročena 22. 1. 2021. Dne 15. 2. 2021 je druga toženka vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje in odgovor na tožbo. Pritožbe zoper zamudno sodbo ni vložila. V okviru predloga za vrnitev v prejšnje stanje je zatrjevala, da ima svoj sedež sicer registriran na naslovu L. cesta, Ljubljana, vendar tam ne posluje več. Na navedenem naslovu je bil sicer na običajnem mestu še vedno njen hišni predalčnik, ki ga je druga toženka redno preverjala. Ker so bili poslovni prostori na L. cesti prodani, je nov lastnik odstranil hišni predalčnik druge toženke, ki ga je nato ponovno namestila, vendar so ji ga neznanci zopet odstranili. Od tedaj je zakonita zastopnica druge toženke redno obiskovala pošto in preverjala ali jo čaka kakšna pošiljka. Tako je bilo tudi v tednu od 29. 9. 2020 do 12. 10 .2020, ko naj bi jo na pošti čakala tožba v predmetni zadevi, vendar s strani poštnih uslužbencev ni bila obveščena o tem, da mora dvigniti kakšno pisanje. Če bi drugi toženki na pošti tožbo izročili, bi ta nanjo pravočasno odgovorila, tako pa se je s tožbo seznanila šele s prejemom zamudne sodbe. Pri tem je še navedla, da njej sami ni mogoče očitati, da se ji tožba ni vročila oziroma da se z njo po svoji krivdi ni seznanila, saj če bi ji poštni uslužbenci ob rednem obisku pošte pisanje izročili, bi nanjo odgovorila. Zato ne more odgovarjati za napako, ki je izven njenega vplivnega območja in ni nastala zaradi njene premajhne skrbnosti.

6. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da za odločanje ni ključna okoliščina, da je bil hišni predalčnik na naslovu druge toženke, ki je tudi sicer vpisan v sodni register, dvakrat odstranjen, saj je druga toženka sama navedla, da je v času, ko naj bi se ji vročala tožba v tem postopku, na pošti redno preverjala, če jo čaka kakšna pošiljka, pri čemer naj zanjo pošiljke ne bi bilo. Ker iz vročilnice v spisu izhaja, da je 14. 10. 2020 vročevalec skušal vložiti sodno pisanje v hišni predalčnik druge toženke, vendar ga ni bilo, zato se je sodno pisanje vrnilo sodišču z oznako „nima HP“, to pomeni, da se je pošiljka v času 29. 9. 2020 do vsaj 12. 10. 2020, torej v času za katerega druga toženka trdi, da je pošto redno obiskovala in se zanimala za svoje poštne pošiljke, nahajala na pošti. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je druga toženka v svojem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje dejansko uveljavljala, da je do kršitve prišlo zaradi napake, ki se je pri vročanju pripetila pošti, ne pa njej sami, saj je po svojih lastnih navedbah, na pošti preverjala prispele pošiljke, ki naj jih ne bi bilo. Take trditve pa bi morala druga toženka uveljavljati s pritožbo. Ker tega ni storila je prvostopenjsko sodišče njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo.

7. Pritožba tako odločitev graja in trdi, da je teza prvostopenjskega sodišča nelogična, saj je jasno, da ji tožba ni bila vročena zaradi krivdnega ravnanja tretjih oseb, za katere druga toženka ne more odgovarjati oziroma ji tožba ni bila vročena zaradi napake tretje osebe, za katere ne odgovarja, saj se zaradi njih ni mogla seznaniti s tožbo.

8. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog druge toženke za vrnitev v prejšnje stanje, je pravilna. Vrnitev v prejšnje stanje mora biti stranki omogočena tedaj, ko ta iz upravičenih razlogov ni mogla odreagirati v postopku, pa so zato zanjo nastale neugodne pravne posledice (116. člen ZPP). Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje pa je opravičljiva zamuda pravnega dejanja, _ki se je pripetila stranki_.1 Iz tega logično izhaja, da napak, za katere stranka trdi, da jih ni zagrešila sama, temveč pošta, ne more uveljavljati kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Ker druga toženka tako v svojem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje kot sedaj v pritožbi trdi, da je napako pri vročanju zagrešil vročevalec (pošta), s tem smiselno zatrjuje, da je krivda za nevročitev oziroma napačno vročitev na strani organa, v obravnavanem primeru torej sodišča. Ne gre torej za zamudo roka iz razloga, ki se je pripetilo stranki. Če je želela druga toženka uveljaviti, da ji vročitev tožbe v odgovor ni bila pravilno opravljena iz razloga na strani pošte oziroma da je bila zamudna sodba zato izdana v nasprotju z določili ZPP, je ustrezno pravno sredstvo za uveljavljanje take kršitve pritožba zoper tako zamudno sodbo, ne pa vrnitev v prejšnje stanje, kar je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje in se pri tem pravilno sklicevalo na relevantno pravno teorijo.2 Kot že navedeno, pa druga toženka pritožbe zoper zamudno sodbo ni vložila.

9. Glede na navedeno so vsi ostali pritožbeni očitki, ki se nanašajo na napake pri vročanju tožbe drugi toženki v odgovor, neutemeljeni. Neutemeljeno in pravno zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje v zvezi z obravnavo predloga za vrnitev v prejšnje stanje moralo izvesti narok za njegovo obravnavo. Ker je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen iz očitno neupravičenega razloga, je sodišče prve stopnje lahko o njem odločilo tudi brez razpisa naroka. Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

10. Pritožbeno sodišče se je s tem opredelilo do navedb pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je pritožba neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP), saj pri njeni obravnavi tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11. Pritožbeno sodišče je odločilo tudi o stroških, ki so nastali med pritožbenim postopkom (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker druga toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega razloga, hkrati pa je dolžna tožeči stranki povrniti stroške njenega odgovora na pritožbo, saj so bili za odločanje o pritožbi potrebni (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo (1. tč. tar. št. 21. OT), 2% za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), vse povečano za 22% DDV, skupaj torej 279,99 EUR. Tako odmerjene stroške odgovora na pritožbo je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo drugo toženi stranki.

1 Prim. sodba in sklep VSL I Cp 2821/2016. 2 A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, UL 2005, str. 476.