Jedro

Če mora pristojni organ za sprejem odločitve, da prosilcu za azil očitno ne grozi preganjanje, ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji, po tem ne more biti že iz prošnje očitno, da prosilcu ne grozi preganjanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopenjsko sodišče na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 20.9.2006 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da mora nemudoma zapustiti Republiko Slovenijo po pravnomočnosti odločbe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka v obravnavani zadevi odločila v t.i. pospešenem postopku, ker je oprla svojo odločitev na 2. alineo 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil). Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da je tožnik kot razlog, zakaj je zapustil izvorno državo, navedel, da mu grozi krvno maščevanje. Tožena stranka je sprejela svojo odločitev, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje, ker je zavzela stališče, da krvnega maščevanja ni mogoče opredeliti kot preganjanja v smislu določb ZAzil glede na izoblikovano upravno-sodno prakso. Ker je Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi, št. Up-1187/06 (Uradni list RS, št. 112/06) sprejelo stališče, da je treba izpolnitev pogojev za odločanje v pospešenem postopku razlagati restriktivno, je odločitev tožene stranke preuranjena. Tožena stranka mora svojo odločitev sprejeti v rednem azilnem postopku, v katerem ne odloča samo na podlagi prošnje za azil, temveč izvaja tudi druge dokaze, ker je tožnik mladoletna oseba. Ob upoštevanju Direktive Sveta EU o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebujejo mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004, pa se tožena stranka ni opredelila, ali so dejanja, ki jih opisuje mladoletni tožnik resne narave in ponavljajoče ter ali predstavljajo hude kršitve človekovih pravic ter ali so konkretna in intenzivna. Tožena stranka tudi ni ugotavljala subjektov preganjanja (6. člen Direktive Sveta EU, št. 2004/83/EC), prav tako pa tudi ali tožniku država kot subjekt zaščite ne nudi oziroma ne more nuditi zaščite. Če bo tožena stranka ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji 2. odstavka 1. člena ZAzil, mora na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil ugotavljati, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Tožena stranka mora prebaviti aktualna poročila o stanju v izvorni državi v zvezi s krvnim maščevanjem in zlasti podatke, ali so temu podvrženi tudi mladoletni otroci, ki so dopolnili 16 let, prav tako pa tudi prebaviti podatke o zaščiti države oziroma državnih organov v primeru grožnje s krvnim maščevanjem in o zadevi ponovno odločiti.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi. V pritožbi navaja, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno uporabilo materialnih in procesnih predpisov ter je odločilo v nasprotju s sodno prakso. Ker je tožnik svojo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji utemeljeval s krvnim maščevanjem, pri katerem gre za povsem zasebni spor med dvema družinama, česar pa nikakor ni mogoče povezati z razlogi, ki jih določa Ženevska konvencija, tožnikovih kršitev ni mogoče presojati glede na 6. člen Direktive ne glede na to, da je tožnik mladoletna oseba. Da gre pri krvnem maščevanju za povsem zasebno zadevo, je v svojih sodbah glede na številne pretekle primere zatrjevanega krvnega maščevanja presodilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Tožnik ima v matični državi tudi mamo, azilni postopki pa ne morejo reševati družinskih težav, za rešitev tovrstnih sporov je poleg družine pristojna matična država in šele v primeru, da primeren sistem oskrbe mladoletnih oseb v matični državi ne obstaja, tretja država.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da bi morala tožena stranka presojati, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne zaščite, če je ocenila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila. Smisel subsidiarne zaščite je namreč v tem, da se nudi zaščita tudi osebam, ki sicer ne izpolnjujejo strogih pogojev za podelitev statusa begunca, določenih v Ženevski konvenciji, kljub temu pa bi obstajala nevarnost, da utrpijo resno škodo v primeru njihove vrnitve v matično državo. Resna škoda, kot jo opredeljuje 2. člen ZAzil, zajema tudi smrtno kazen ali usmrtitev. Tožnik pa je navedel, da mu v primeru vrnitve v matično državo grozi usmrtitev, saj je po očetovi smrti edini moški član družine.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo utemeljene razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, in jih, da bi se izognilo ponavljanju, ne navaja ponovno.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka v obravnavani zadevi ni popolno ugotovila dejanskega stanja glede okoliščin, ki jih prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi navaja. Ob tem pa gre tudi za pomembno okoliščino, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo kot mladoletna oseba (rojen 15.12.1989) brez spremstva in je treba po presoji pritožbenega sodišča v zvezi s tem upoštevati tudi Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94) in Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list RS-MP, št. 9/92 in 35/92) ter pojasniti okoliščine, ki se v konkretni zadevi nanašajo na ti dve konvenciji. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi, št. Up-1187/06, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, navedlo, da v pospešenem postopku pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja za azil očitno neutemeljena. Ne glede na navedeno pa mora pristojni organ tudi v pospešenem postopku popolnoma ugotoviti relevantno dejansko stanje. V obravnavani zadevi je bila tožnikova prošnja za azil zavrnjena v pospešenem postopku, ker je pristojni organ ugotovil, da je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi državi ne grozi preganjanje. Zakonski pogoj za odločanje v pospešenem azilnem postopku pa je treba razlagati restriktivno. Navedeni zakonski kriterij je izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. Če mora pristojni organ za sprejem odločitve, da prosilcu za azil očitno ne grozi preganjanje, ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji, pa ne more biti že iz prošnje očitno, da prosilcu ne grozi preganjanje. Glede na določbo 3. odstavka 1. člena ZAzil Republika Slovenija daje subsidiarno zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito v Republiki Sloveniji in ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca, če obstaja utemeljen razlog za prepričanje, da bi bil tujec ob vrnitvi v matično državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Prav glede na tožnikovo zatrjevanje, da bi bil ob vrnitvi v matično državo zaradi krvnega maščevanja umorjen, je treba presoditi, ali so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za obravnavo po 3. odstavku 1. člena ZAzil. To pa je tudi pravilno navedlo v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje. Iz navedenih razlogov pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena, 1. in 2. odstavka 107. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/2006) zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče RS obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.