Jedro

Kadar se tožbeni zahtevek v premoženjskopravnem sporu nanaša na denarno terjatev, je revizija zoper izpodbijani del pravnomočne sodbe, izdane na drugi stopnji, dopustna ob pogoju, da vrednost spornega predmeta presega v drugem odstavku 382. člena ZPP predpisani znesek. To seveda velja za obe stranki postopka.

Izrek

Reviziji se zavržeta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženim strankam naložilo, da morajo nerazdelno poleg že prisojenih zneskov 14.096,00 SIT in 51.398,00 SIT plačati še znesek 72.283,27 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 6,40 SIT od 7.1.1991, od zneska 1,050,00 SIT od 7.1.1991 dalje, od zneska 71.226,87 SIT od 19.12.1991, od zneska 14.096,00 SIT od 7.1.1991 dalje, od zneska 51.348,00 SIT pa od 19.12.1991 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek do vtoževanega zneska 72.301,27 SIT, je zavrnilo. Pritožbama toženih strank je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožencem naložilo, da morajo tožniku plačati 29.325,28 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.10.1995 dalje do plačila ter zakonite zamudne obresti od že dosojenega zneska 51.398,00 SIT od 19.12.1991 dalje do plačila. V ostalem je zavrnilo pritožbi tožencev, v celoti pa je zavrnilo tudi pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem zavrnilnem delu.

Tožeča stranka vlaga revizijo z navedbo sporne vrednosti v znesku 42.975,99 SIT, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da bosta pritožbi toženih strank zavrnjeni v celoti, ugodeno pa naj bo pritožbi tožeče stranke. Ne strinja se s stališčem, ki se nanaša na zastaranje terjatve, saj bi bilo treba dopolniti dokazni postopek o tem, kdaj je tožnik zvedel za škodo in za storilca ter kdaj je torej zastaralni rok začel teči. Vsa škoda je bila namreč povzročena s kaznivim dejanjem. Sklicevanje sodišča druge stopnje na določbo 390. člena ZOR je zmotno. Tožena V. B. pa revizijo vlaga zoper obsodilni del izpodbijane sodbe iz istega revizijskega razloga in predlaga njeno spremembo tako, da bo v celoti ugodeno njeni pritožbi in tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi zastaranja tudi glede zahtevanih zamudnih obresti.

Pravdni stranki na revizijo nista odgovorili, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Reviziji nista dovoljeni.

Kadar se tožbeni zahtevek v premoženjskopravnem sporu nanaša na denarno terjatev, je revizija zoper izpodbijani del pravnomočne sodbe, izdane na drugi stopnji, dopustna ob pogoju, da vrednost spornega predmeta presega v drugem odstavku 382. člena ZPP predpisani znesek. To seveda velja za obe stranki postopka. V obravnavanem primeru se je začel postopek z zahtevkom v znesku 500.000,00 tedanjih din (185. člen ZPP) še v času veljavnosti novele ZPP iz leta 1982 (Ur. list SFRJ, št. 69/82), ki velja od 7.11.1982 dalje in ki je za presojo dovoljenosti revizije predpisala mejno vrednost spornega predmeta v znesku tedanjih 50.000,00 din. To bi sicer za dovoljenost revizije zadoščalo, vendar pa je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek prilagajala vsakokratnemu zviševanju cen in ga nazadnje v pripravljalni vlogi z dne 10.10.1995 spremenila tako, da ga je postavila z zneskom 72.301,27 SIT (190. in 191. člen ZPP) in sicer tako v samem tožbenem zahtevku kot tudi v opredelitvi vrednosti spora. Omenjenega dne (10.10.1995) pa se je glede višine denarnega zneska, ki v okviru zahtevka še dovoljuje revizijo, uporabljal že zakon o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Ur. list RS, št. 55/92), ki velja od 5.12.1992 dalje in v 9. členu limitira vrednost spornega predmeta, ki še dopušča revizijo, z zneskom 80.000,00 SIT.

Izpodbijani del pravnomočne sodbe (za tožečo stranko v izrecno navedenem znesku 42.975,99 SIT, za toženo pa v dosojenem znesku 29.395,28 SIT) pa navedenega zneska ne presega.

Revizijsko sodišče je zato postopalo v skladu z določbo 392. člena ZPP in obe reviziji kot nedovoljeni zavrglo.