Jedro

To, da so bili prstni odtisi že vneseni v bazo EURODAC, je osnovni pogoj za to, da se tožena stranka sploh lahko odloča, ali bo prosilcu omejila gibanje ali ne. V konkretnem primeru pa je tožena stranka pojasnila tudi druge razloge, zaradi katerih meni, zakaj je tak ukrep nujen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 5. 2. 2013 od 12.30 ure do dne 5. 5. 2013 do 12.30 ure. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Istega dne mu je bil ustno na zapisnik naznanjen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce zaradi pridobljenega rezultata o obstoju prstnih odtisov v bazi EURODAC. Iz pridobljenih rezultatov iz baze EURODAC z dne 5. 2. 2013 izhaja, da so bili prstni odtisi tožnika v to bazo že posredovani, in sicer s strani Bolgarije dne 11. 12. 2012, kjer je bil tožnik obravnavan kot tujec. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) v prvem odstavku 59. člena določa, da lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 51. člena, med drugim tudi z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES (3. alineja 59. člena ZMZ). Iz pridobljenih rezultatov izhaja, da je bil tožnik v Bolgariji obravnavan kot tujec. Ker iz dokumentacije upravne zadeve ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija, kjer se tožnik sedaj nahaja, ali pa je to Bolgarija, kjer je bil tožnik obravnavan v decembru 2012, se je tožena stranka odločila, da tožniku omeji gibanje zaradi pridobitve rezultata o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES. Ukrep omejitve gibanja iz tega razloga je nujen, da tožnik v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne bo zapustil Republike Slovenije, ter da bo, če se bi izkazalo, da je za reševanje njegove prošnje odgovorna Bolgarija, mogoča realizacija predaje tožnika tej državi. Tožena stranka je prepričana, da tožnik v primeru predaje Bolgarije ne bi počakal na izvršitev predaje, zato ugotavlja, da je ukrep omejitve gibanja nujen. Tožnik pri podaji prošnje ni navedel, da se je nahajal tudi v Bolgariji. Na vprašanje, naj opiše pot, po kateri je pripotoval do Slovenje, je povedal, da je iz Maroka z letalom odšel iz Turčije, iz Turčije ilegalno v Grčijo, ker mu tam ni bilo všeč, se je vrnil nazaj v Turčijo, nato pa je iz Turčije v zaprtem delu tovornjaka pripotoval do Slovenije, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Ob ustni naznanitvi omejitve gibanja je na vprašanje, zakaj pri podaji prošnje ni povedal, da se je decembra 2012 nahajal v Bolgariji, odgovoril, da prizna, da je bil tudi v Bolgariji. Tam je bil prijet s strani policije in bil 15 dni zaprt v nekem centru. Ko so ga iz tega centra izpustili, je Bolgarijo zapustil in odšel peš v Makedonijo, nato v Srbijo, iz Srbije pa v zaprtem delu tovornjaka do Slovenije. Pri podaji prošnje tega ni povedal, ker ga je bilo strah, da bo vrnjen nazaj v Bolgarijo. V Bolgariji ni zaprosil za mednarodno zaščito zato, ker tam ni bil zadovoljen s policijo in tamkajšnjimi ljudmi. V Bolgariji je bil zaprt v prostoru, ki je kot zapor. Tožena stranka se je odločila, da tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce. S takšno omejitvijo bo mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje in bo le tako mogoče zagotoviti morebitno predajo tožnika Bolgariji. Z ilegalnim prehajanjem meja tožnik kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite. Prav tako je pri podaji prošnje prikril, da se je pred tem nahajal v Bolgariji in bil obravnavan s strani policije. Razen tega iz policijske dokumentacije in prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je tožnikova ciljna država Italija. Omejitev gibanja na prostore Centra za tujce je nujna, saj se tožnik ne želi vrniti v Bolgarijo, prav tako pa je imel namen odpotovati v Italijo.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je odločitev, da je ukrep omejitve gibanja nujen, tožena stranka oprla zgolj na okoliščino, da je pri podaji prošnje zamolčal, da je bil kot tujec obravnavan v Bolgariji. Zaenkrat še ni mogoče ugotoviti, ali je Bolgarija pristojna država, zaradi česar je sklepanje tožene stranke, da bi tožnik v izogib predaji Bolgariji zapustil državo, nerelevantno. Poleg tega je tožnik ob ustni naznanitvi ukrepa o omejitvi gibanja pojasnil, da je bil v Bolgariji 15 dni zaprt v nekem centru, tega pa ni povedal pri podaji prošnje, ker ga je bilo strah, da ga bodo tja vrnili. Tožena stranka se do te njegove izpovedbe ni opredelila. Prosilec mora imeti možnost pojasniti svoje ravnanje in okoliščine, na katere tožena stranka opira sklep o omejitvi gibanja, ta pa mora nato takšne navedbe upoštevati. ZMZ ne predvideva avtomatične omejitve gibanja takoj, ko je podan zadetek v bazo EURODAC. Tožena stranka je svojo odločitev oprla tudi na argument ilegalnega prehajanja meja različnih držav. Ilegalen prehod meje sam po sebi ne more pomeniti, da je tožnik izrazito begosumen, saj drugače kot ilegalno meja sploh ne more prečkati. Tožnik je pojasnil, da je iz Maroka v Turčijo potoval legalno s potnim listom, nato pa mu ga je sprovajalec že v Turčiji vzel in ga ni mogel več dobiti nazaj. Tožena stranka bi morala upoštevati, ali je tožnik sploh imel možnost legalno prečkati meje. Razen tega ilegalen prehod za prosilca za mednarodno zaščito ni kazniv. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj je zaradi okoliščine, da je bila tožnikova ciljna država Italija, potrebno tožniku odvzeti osebno svobodo. Tožnik je povedal, da je bila ciljna država sicer Italija, da pa sedaj v Sloveniji prosi za mednarodno zaščito, ker je videl, da so tukaj ljudje do tujcev prijazni in tudi policija je bila korektna. Ker ima tožnik slabe izkušnje z dosedanjim obravnavanjem s strani policije, je razumljivo, da je najprej želel v Italijo. Tožena stranka je upoštevala zgolj to, da je bila tožnikova ciljna država Italija, ni pa povzela in ocenila izjav tožnika v tem, zakaj je zaprosil za azil v Sloveniji. Tožena stranka je izpodbijani sklep utemeljila tudi s tem, da tožnik poskuša zlorabljati postopek. Tožnik poudarja, da sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo, kakor izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011. Razen tega tožnik ni imel namena zlorabljati sistema mednarodne zaščite, saj v Bolgariji ni zaprosil za mednarodno zaščito. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

4. Sodišče je na glavni obravnavi dne 14. 2. 2013 v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je potoval tako, da je odšel iz Maroka v Turčijo, iz Turčije v Grčijo, iz Grčije nazaj v Turčijo, nato iz Turčije v Bolgarijo, iz Bolgarije peš do Srbije, iz Srbije pa v Slovenijo s kamionom in pri tem plačal 3.000 EUR. V Grčiji so ga grški organi dali v center za azilante, vendar ni zaprosil za azil. Do Turčije je šel s potnim listom, tam pa ga je izgubil in je od Turčije naprej vse meje prečkal ilegalno. Njegov končni cilj je bila Italija, vendar jih je šofer pustil v Sloveniji in je rekel, da je to Italija. V Sloveniji je zaprosil za azil, čeprav je bil namenjen v Italijo zato, ker so v Sloveniji lepo ravnali z njim. Pri podaji prošnje za azil ni povedal, da je bil v Bolgariji, ker se je bal, da bi ga vrnili v Bolgarijo. Bal se je zato, ker z njim niso ravnali po človeško, ko je bil v domu za azilante. Tam je bil 15 dni nastanjen, potem pa so mu rekli, da lahko zapusti ta dom oziroma lahko tudi dobi izkaznico za azilanta, vendar se v dom ni več vrnil. Že v Maroku se je odločil, da bo odšel v Italijo. V Grčiji ga niso trpinčili, vendar tam ni bil zadovoljen. V Bolgariji pa je bila slaba hrana in so grdo ravnali z njim. V Grčiji so boljši ljudje kot v Bolgariji, v Sloveniji pa so policisti zelo lepo ravnali z njim in kultivirano. Tožnik je povedal, da ne želi več iti v Italijo. Iz Maroka je odšel pred enim letom in dvema mesecema. Vmes je na potovanju bil tudi v Črni gori ter dva dni v Beogradu. V Italiji ne pozna nikogar. V Črno goro je prišel tako, da je odšel iz Bolgarije v Makedonijo, iz Makedonije pa so potem tri dni pešačili do Črne gore.

5. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 3. alinejo prvega odstavka 59. člena ZMZ. Skladno s 3. alinejo prvega odstavka 59. člena ZMZ lahko pristojni organ do predaje pristojni državi nastani prosilca v skladu z drugim, tretjim, četrtim in petih odstavkom 51. člena tega zakona z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES. Iz citiranega določila izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o tej nastanitvi odloča po prostem preudarku. Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za ukrep o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka. Tožena stranka je ugotovila, da so bili prstni odtisi tožnika v bazo EURODAC že posredovani s strani Bolgarije. To med strankama ni sporno. S tem so po mnenju sodišča nastale vse tiste okoliščine, ki jih zahteva navedeno določilo 59. člena ZMZ, zaradi katerih lahko tožena stranka prosilcu omeji gibanje. Tožena stranka je ob ugotovitvi, da so te okoliščine podane, tudi obrazložila, zakaj se je odločila za tak ukrep. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da je tožena stranka ukrep omejitve gibanja označila kot nujen zgolj zaradi okoliščine, da je tožnik pri podaji prošnje zamolčal, da je bil kot tujec obravnavan v Bolgariji. To, da so bili prstni odtisi že vnešeni v bazo EURODAC je le osnovni pogoj za to, da se tožena stranka sploh lahko odloča, ali bo prosilcu omejila gibanje ali ne. V konkretnem primeru pa je tožena stranka pojasnila tudi druge razloge, zaradi katerih meni, zakaj je tak ukrep nujen. Pojasnila je, da je tožnik ilegalno prehajal državne meje, ter to, da je bila njegova ciljna država Italija, torej ne Slovenija. Sodišče meni, da to, da se tožena stranka ni opredelila do navedbe, da je bil tožnik v Bolgariji zaprt v nekem prostoru, ne more vplivati na pravilnost odločitve. Treba je namreč upoštevati, da tudi če je bilo tožniku v Bolgariji omejeno gibanje, to ne more biti razlog, da bi moral tožnik zamolčati, da se je nahajal v Bolgariji. Tudi Bolgarija je članica EU in je zato zavezana, da spoštuje ustrezne standarde, ki se nanašajo na prosilce za mednarodno zaščito oziroma druge tujce. Tožnik nadalje navaja, da ilegalen prehod meje sam po sebi zagotovo ne pomeni, da je tožnik izrazito begosumen. Sodišče se sicer strinja s tem, da so tudi taki prosilci za azil, ki nimajo možnosti legalno preiti meje, in da vsi, ki ilegalno prehajajo meje, niso begosumni, vendar pa ilegalno prehajanje mej vsekakor predstavlja okoliščino, ki lahko kaže na možnost begosumnosti in lahko pri odločanju tožene stranke vzbuja bojazen, da bi tožnik lahko onemogočil morebitno njegovo predajo drugi državi, če bi se to izkazalo za potrebno. Tožnik v tožbi tudi navaja, da tožena stranka ni pojasnila, zakaj je potrebno zaradi okoliščine, da je bila njegova ciljna država Italija, tožniku omejiti gibanje. Sodišče meni, da ni potrebno dodatno pojasnjevati, zakaj ta okoliščina kaže na to, da je potrebna omejitev gibanja, saj je logično, da če ima nekdo namen odpotovati v neko drugo državo, da to kaže na možnost, da bi lahko zapustil Slovenijo, če mu gibanje ne bi bilo omejeno. Tožnik je sicer na zaslišanju na sodišču rekel, da ne želi več iti v Italijo, vendar pa je njegov prvotni namen bil iti v Italijo in je zato tožena stranka to okoliščino upravičeno uporabila kot razlog za omejitev gibanja. Razen pa tega pa tožniku gibanje ni bilo omejeno zgolj zato, ker mu je bila ciljna država Italija, ampak tudi zato, ker pri podaji prošnje ni navedel, da je bil tudi v Bolgariji in pa zato, ker je ilegalno prehajal državne meje. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da je tožena stranka sklep utemeljila tudi s tem, da tožnik poskuša zlorabljati postopek. Tožniku gibanje ni bilo omejeno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka po 2. alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ, ampak zaradi razloga po 59. členu ZMZ.

6. Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.