Jedro

V konkretni zadevi je bistveno, da je bil „dejanski“ splošni interes za razlastitev spornih nepremičnin v izgradnji B. obvoznice in da je bila ta po sklenitvi spornih pogodb na spornih nepremičninah tudi v resnici zgrajena. Poleg navedenega sta pravna prednika pravdnih strank sklenila pogodbo namesto razlastitve, kar pomeni, da je med njima očitno obstajalo soglasje o obstoju splošnega interesa, četudi prostorski izvedbeni akt (ali odločba) v skladu s 16. ali 17. členom ZRPPN (še) ni bil sprejet. Upoštevaje vse navedeno je v konkretnem primeru splošni interes očitno obstajal, zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da gre v konkretnem primeru, kljub opustitvi ugotavljanja splošnega interesa „na način, ki ga določa zakon“, za prepoved manjšega pomena. Ker je ob tem pravni posel realiziran, sta izpolnjena oba pogoja iz drugega odstavka 107. člena ZOR. Zato (zaradi opustitve ugotavljanja splošnega interesa „na način, ki ga določa zakon“) ni mogoče uveljavljati ničnosti pogodb.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženec mora tožnici plačati stroške revizijskega postopka v znesku 1.560,00 EUR v 15 dneh od vročitve te odločbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice pri nepremičninah parc. št. 1111/1 in 1111/2, obe k. o. ..., v korist toženca do celote neveljavna, in odločilo, da se izbriše v korist toženca vpisana lastninska pravica ter vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje (I. in II. točka izreka). Ugotovilo je, da je lastnica navedenih nepremičnin do celote tožnica (III. točka izreka). Odločilo je še o pravdnih stroških (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank (glede odločitve o glavni stvari) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

3. Toženec v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Sodiščema prve in druge stopnje očita, da pri odločanju o tožničinem izbrisnem tožbenem zahtevku nista upoštevali, da v konkretnem primeru pred „razlastitvijo“ spornih nepremičnin ni bil izveden postopek ugotavljanja splošnega interesa, čeprav je ta določen tako v Zakonu o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (v nadaljevanju ZRPPPU) kot v Zakonu o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZRPPN). Poleg tega se odločba o razlastitvi odpravi (analogno pogodba razveže), če razlastitveni upravičenec v dveh letih po pravnomočnosti odločbe oziroma podpisu pogodbe ne prične z obsežnimi (gradbenimi) deli glede na naravo objekta (pri čemer sklepa, da so se v konkretnem primeru ceste začele graditi šele 12 let po odvzemu zemljišča). Poudarja, da je v zemljiško knjigo lastninska pravica vpisana na njegovo (toženčevo) ime. V nadaljevanju z obširnimi navedbami skuša predstaviti sklep, da njegov pravni prednik za sporni zemljišči ni prejel pravične odškodnine in da sta bili sporni pogodbi sklenjeni pod prisilo. Na podlagi vsega navedenega meni, da sta sporni pogodbi nični. Prva pogodba je bila sklenjena tudi brez pravne podlage, ker je tedaj veljal še ZRPPPU, ki pogodbe namesto razlastitve ni urejal. Pravna podlaga za lastninjenje spornih zemljišč tudi ni ne 76. člen Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS) ne Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, v nadaljevanju ZLNDL (ker tožnica v zemljiško knjigo nikoli ni bila vpisana kot imetnica pravice uporabe spornega zemljišča). Zatrjuje še kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter kršitev pravice do poštenega sojenja. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Bistvena in nosilna značilnost zatrjevane kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker je sodbo sodišča druge stopnje vsekakor mogoče preizkusiti, očitana procesna kršitev ni podana. Ob tem velja še dodati, da tudi zgolj navržena kršitev pravice do poštenega sojenja in kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v obravnavani zadevi nista podani.

7. V tej zadevi je sporno, ali je toženčeva vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo na spornih dveh nepremičninah, ki v naravi predstavljata del javne ceste, B. obvoznice, materialnopravno (ne)veljavna.

8. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bil pravni prednik toženca, pokojni A. A., lastnik enotne nepremičnine, parc. št. 1111 k. o. ... v skupni izmeri 6.120 m2. Del navedene nepremičnine v izmeri 940 m2 je prenesel na pravnega prednika tožnice z odškodninsko pogodbo z dne 4. 1. 1979. Preostali del nepremičnine, parc. št. 1111 k. o. ..., v izmeri 5.180 m2, pa je prenesel na pravnega prednika tožnice z odškodninsko pogodbo z dne 20. 8. 1980. V obeh pogodbah je bilo izrecno zapisano, da se pogodbi sklepata iz naslova razlastitve in nadomeščata razlastitveni odškodninski postopek pri pristojnem organu, ker je za realizacijo projekta gradnje severne mestne obvoznice treba pridobiti nepremičnino parc. št. 1111 k. o. ... v celotni izmeri 6.120 m2. Sodni izvedenec je ocenil „navedeni kmetijski zemljišči“ in ta znesek je predstavljal kupnino oziroma odškodnino po pogodbi. V obeh pogodbah je bilo določeno, da oškodovanec pravnemu predniku tožnice kot razlastitvenemu upravičencu izroča zemljišče v last in posest, razlastitveni upravičenec pa zemljišče prevzame s tem, da postane imetnik pravice uporabe. Oškodovanec je tudi izdal zemljiškoknjižno dovolilo, da se pri navedeni nepremičnini vknjiži družbena lastnina, kot imetnik pravice uporabe pa pravni prednik tožnice. Navedeno v zemljiško knjigo ni bilo nikoli vpisano. Po delilnem načrtu z dne 17. 11. 1982 se je nepremičnina, parc. št. 1111 k. o. ..., v skupni izmeri 6.120 m2 razdelila na dve novi parceli, in sicer parc. št. 1111/1 k. o. ..., v naravi gozd v izmeri 5.018 m2, in parc. št. 1111/2 k. o. ..., v naravi cesta v izmeri 1.102 m2. To se je poočitilo in vpisalo v zemljiško knjigo na podlagi sklepa sodišča z dne 21. 7. 1992. Na obeh nepremičninah je bila zgrajena javna cesta - severna mestna obvoznica. Pravni prednik toženca, pok. A. A., je umrl 1. 9. 1990 in v zemljiško knjigo je danes kot lastnik obeh nepremičnin vpisan toženec na podlagi sklepa o dedovanju z dne 16. 6. 1991. 9. Glavni revidentov očitek sodiščema prve in druge stopnje je, da pred „razlastitvijo“ spornih nepremičnin ni bil izveden postopek ugotavljanja splošnega interesa, čeprav ga določa tako ZRPPPU kot ZRPPN. Zato vztraja, da sta sporni pogodbi nični.

10. Vrhovno sodišče pritrjuje revidentu, da bi pred „razlastitvijo“ moral biti ugotovljen splošni interes „na način, ki ga določa zakon“, vendar zaradi njegove opustitve sporni pogodbi z dne 4. 1. 1979 in z dne 20. 8. 1980 nista nični iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

11. Sklenitev pogodbe namesto razlastitve pomeni specifično pravno sredstvo pri urejanju razmerij v primerih, ko gre za takšen splošni interes, ki terja razlastitev nepremičnine (1. in 2. člen ZRPPPU oziroma 1. in 2. člen ZRPPN). Pogodba nadomešča odločbo o razlastitvi (prvi odstavek 21. člena ZRPPPU oziroma prvi odstavek 23. člena ZRPPN) in sporazum o odškodnini (58. člen ZRPPPU oziroma 50. člen ZRPPN) oziroma sodno odločbo o njej (59. člen ZRPPPU oziroma 51. člen ZRPPN). Gre torej za pogodbo, ki ni rezultat prostega urejanja obligacijskih razmerij enega od pogodbenikov, ki mu zaradi ugotovljenega splošnega interesa (6. člen ZRPPPU oziroma 16. člen ZRPPN) grozi razlastitev nepremičnine (17. člen ZRPPPU oziroma 20. člen ZRPPN). Pridobitev lastninske pravice na tak način je zato v skladu z ustaljeno sodno prakso1 treba enačiti s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa. To pomeni, da ima že sama pogodba, sklenjena namesto razlastitve, učinek v lastninski pravni sferi in da ima vknjižba v zemljiško knjigo zgolj publicitetni ali deklaratorni učinek. Upoštevaje navedene učinke pogodbe, sklenjene namesto razlastitve, je po oceni Vrhovnega sodišča tudi pri pogodbah, sklenjenih namesto razlastitve, „po zakonu“ predhodno treba ugotoviti splošni interes2. 12. V 103. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika), ki na splošno ureja ničnost pogodb, je določeno, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kakšnega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predvideva kaj drugega. Zakon (ZOR) torej napotuje na teleološko razlago, kakšen je namen kršenega predpisa, ali gre za zaščito splošnega ali posameznega interesa, ali je mogoče zaradi načela afirmacije pogodb sporno pogodbo le obdržati v veljavi, vendar tako, da bo kljub kršitvi dosežen namen kršene norme.

13. V 107. členu ZOR (ki ureja poznejše prenehanje vzroka ničnosti) je (sicer) določeno, da nična pogodba ne postane veljavna, če prepoved ali kakšen drug vzrok ničnosti pozneje preneha (prvi odstavek). Vendar pa drugi odstavek 107. člena ZOR določa, da se ničnosti ne more uveljavljati, če je prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izpolnjena. V skladu z načelom afirmacije pogodb torej (poleg konvalidacije, ki jo omogoča že odkaz na teleološko razlago po 103. členu ZOR) tudi drugi odstavek 107. člena ZOR dopušča konvalidacijo že realizirane pogodbe, če je prepoved manj pomembna.

14. V konkretni zadevi je bistveno, da je bil „dejanski“ splošni interes za razlastitev spornih nepremičnin v izgradnji severne mestne obvoznice in da je bila ta po sklenitvi spornih pogodb na spornih nepremičninah tudi v resnici zgrajena. Poleg navedenega sta pravna prednika pravdnih strank sklenila pogodbo namesto razlastitve, kar pomeni, da je med njima očitno obstajalo soglasje o obstoju splošnega interesa, četudi prostorski izvedbeni akt (ali odločba) v skladu s 16. ali 17. členom ZRPPN (še) ni bil sprejet. Upoštevaje vse navedeno je v konkretnem primeru splošni interes očitno obstajal, zato Vrhovno sodišče (enako kot sodišče prve stopnje) ocenjuje, da gre v konkretnem primeru, kljub opustitvi ugotavljanja splošnega interesa „na način, ki ga določa zakon“, za prepoved manjšega pomena. Ker je ob tem pravni posel realiziran, sta izpolnjena oba pogoja iz drugega odstavka 107. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Zato (zaradi opustitve ugotavljanja splošnega interesa „na način, ki ga določa zakon“) ni mogoče uveljavljati ničnosti pogodb.

15. Glede revizijskih tez, da sta bili sporni pogodbi sklenjeni „pod prisilo“ in da je bila odškodnina odmerjena nepravično, zadostuje že enoten odgovor, da je za napake volje (grožnjo) predpisana izpodbojnost (in ne ničnost) pogodbe, ki je milejša oblika neveljavnosti pogodbe3. Izpodbojna pogodba obstaja in učinkuje, če in dokler se ne zahteva njena razveljavitev, pri čemer zakon za izpodbijanje predpisuje prekluzivne roke (ki so relativno kratki: eno leto oziroma tri leta) in ti so v konkretnem primeru že zdavnaj potekli (upoštevaje, da sta bili sporni pogodbi sklenjeni v letu 1979 in 1980). Poleg tega (po podatkih spisa) pravni prednik toženca ni zahteval razveze spornih pogodb zaradi prepozne izvedbe gradbenih del. Ob tem velja še dodati, da ni utemeljeno tudi revidentovo sklicevanje na 5. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ker sporni pogodbi, sklenjeni v letu 1979 in 1980, nista bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov iz 3. in 4. člena ZDen, za katere velja podlaga iz 5. člena ZDen.4 Tako se izkaže, da sta sporni odškodninski pogodbi, sklenjeni med pravnima prednikoma pravdnih strank dne 4. 1. 1979 in dne 20. 8. 1980, veljavni.

16. Sporna nepremičnina, parc. št. 1111 k. o. ... (ki se je leta 1992 razdelila v dve novi parceli: parc. št. 1111/1 in parc. št. 1111/2, obe k. o. ...) je torej prešla v družbeno lastnino s sklenitvijo pogodb z dne 4. 1. 1979 in z dne 20. 8. 1980. Lastninjenje infrastrukturnih objektov je uredil 76. člen ZGJS. Ker je javna cesta, severna ljubljanska obvoznica, infrastruktura na področju gospodarskih javnih služb, je ta z dnem uveljavitve ZGJS (2. 7. 1993) postala lastnina občine oziroma .... Za te nepremičnine določb ZLNDL, kot subsidiarnega predpisa, ni moč uporabiti. Tožnica (oziroma njen pravni prednik) je torej z uveljavitvijo ZGJS postala lastnica spornih nepremičnin, parc. št. 1111/1 in parc. št. 1111/2, obe k. o. ....

17. Tako se izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je toženčeva vknjižba lastninske pravice na spornih nepremičninah neveljavna, in da je lastnica spornih nepremičnin tožnica, potrjena s strani sodišča druge stopnje, materialnopravno pravilna.

18. Druge revizijske trditve (da je bila pogodba z dne 4. 1. 1979 sklenjena brez pravne podlage, ker je tedaj veljal še ZRPPPU, ki pogodbe namesto razlastitve ni urejal) glede na navedeno niso pomembne, zato nanje ni treba posebej odgovarjati.

19. Upoštevaje vse navedeno je revizijsko sodišče toženčevo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

20. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Toženec krije stroške revizijskega postopka sam, ker z revizijo ni uspel, tožnici pa mora povrniti njene stroške, ki jih je imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.

1 Primerjaj zadevi VS RS II Ips 264/2014 in II Ips 1190/2008. 2 Glej 6. člen v zvezi z 2. členom ZRPPPU oziroma 16. in 17. člen v zvezi z 2. členom ZRPPN.

3 Izpodbojnost (in ne ničnost) pogodb je predpisana tudi za institut čezmerno prikrajšanje.

4 Primerjaj zadevo VS RS II Ips 179/2002.