Jedro

Tožnik ni mogel opravljati določenih težjih opravil, zato bi mu morala tožena stranka podati drugo vrsto odpovedi, ne pa redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ta odpoved ni zakonita, ker potreba po delu, kot ga je opravljal tožnik, ni prenehala, nezmožnost opravljanja dela zaradi zdravstvenih težav pa tudi ni resen in utemeljen razlog za odpoved (iz poslovnega razloga).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 4. 2011 nezakonita (I. točka izreka), da tožeči stranki delovno razmerje na podlagi te odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo in še traja, zato jo je tožena stranka dolžna vrniti nazaj na delo od prenehanja delovnega razmerja naprej in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja (II. točka izreka), odločilo pa je tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Navaja, da se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja, saj je že tekom postopka sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka je dokazala, da obstaja resni in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Zaradi gospodarske krize je pri toženi stranki prišlo do upada prodaje, zato je bila prisiljena prilagoditi delovni proces in racionalizirati poslovanje. Racionaliziralo se je tudi delo na delovnem mestu, kjer je delal tožnik, zato mu je bila posledično podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je bil zaposlen v oddelku brusilnice na delovnem mestu delavec I, v lakirnici in je opravljal izključno dela lakiranja izdelkov. Ker pa to delo ni kontinuirano, se delavce premešča tudi na druga delovna opravila, delo lakiranja pa opravljajo tudi drugi delavci poleg svojega dela. Napačen je zaključek sodišča, da je tožena stranka delavca A.A. na novo zaposlila za dela, ki jih je opravljal tožnik, saj iz A.A. izpovedi izhaja, da je obseg del, ki ga opravlja, znatno večji od obsega del, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi tožnik. Tako je sodišče prve stopnje zmotno presodilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Dodaja še, da je bil razlog odpovedi pogodbe tožniku izključno poslovne narave in zdravstvene težave tožnika na odločitev tožene stranke niso vplivale. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, saj je ugotovilo, da tožena stranka v pritožbi sicer uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člen ZPP, vendar se na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka sklicuje zgolj pavšalno, ker ga v nadaljevanju ne konkretizira. Sodišče prve stopnje pa je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, s katerimi se v celoti strinja pritožbeno sodišče, so: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 1. 2010 sklenjene za nedoločen čas na delovnem mestu delavec I, - da je tožnik večino delovnega časa z delavcem A.B. suhoprašno lakiral izdelke, - da je bil tožnik v bolniškem staležu od 8. 11. 2010 do aprila 2011 polni delovni čas, po tem datumu pa štiri ure dnevno, - da je bil tožnik z odločbo ZPIZ št. ... z dne 12. 5. 2011 spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti zaradi bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, deloma stoječe, deloma sedeče (vsaj 50 % delovnega časa) lažje delo s polnim delovnim časom od. 4. 5. 2011 dalje, - da je tožena stranka tožniku dne 22. 11. 2010 izdala obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, iz katere izhaja, da je prenehala potreba po tožnikovem delu, in v kolikor ne bo mogoče najti druge rešitve mu bo izdana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, - da je tožena stranka tožniku dne 22. 4. 2011 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ker je prenehala potreba po tožnikovem delu zaradi ekonomskih, organizacijskih in tehnoloških razlogov, saj se že več let ugotavlja upadanje prodaje, drugega ustreznega dela pa zanj ni bilo, - da dela, ki jih je opravljal tožnik obstajajo še naprej, saj je tožena stranka celo na novo zaposlila delavca A.A., ki namesto tožnika večino delovnega časa suhoprašno lakira, opravlja pa tudi druga dela, ki jih je tožnik opravljal pred bolniškim staležem, zato se to delo ni prerazporedilo med ostale delavce, - da so vsi opisi delovnih mest v bistvu identični, zato ni pomembno, da je tožena stranka A.A. zaposlila na drugem delovnem mestu, kot je tisto za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, - ker tožena stranka ni dokazala obstoja resnega in utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, je ugotovilo, da ni zakonita, saj je izdana v nasprotju z 88. členom ZDR, zato je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo v celoti.

Neutemeljeno navaja pritožba, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Iz izpovedi zaslišanih prič nedvomno izhaja, da je tožena stranka na novo zaposlila A.A. in sicer na delovno mesto brusilec II, vendar praviloma dela v lakirnici kot lakirec in brusilec z A.B., kar je delal tožnik. Direktor tožene stranke je zaslišan kot stranka izpovedal, da so A.A. zaposlili zato, ker je bila potreba po težkih opravilih, ki jih tožnik ni mogel opravljati, lažjih del, za katera bi bil tožnik sposoben, pa ni. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da potreba po tožnikovem delu ni prenehala, saj je to delo še vedno obstajalo, ker ga je opravljal na novo zaposleni delavec A.A.. Ker Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) v 1. alinei 1. odstavka 88. člena kot poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljuje prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, pri toženi stranki pa ni prenehala potreba po delu tožnika, kot ga je imel opredeljenega v pogodbi o zaposlitvi, saj to delo sedaj opravlja novo zaposleni delavec, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku ni bilo utemeljenega razloga, zato je ta nezakonita. Z ozirom na izpoved direktorja tožene stranke, da tožnik ni mogel opravljati težjih opravil, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da bi mu tožena stranka morala podati drugo vrsto redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj nezmožnost opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi zaradi zdravstvenih težav ni resen in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Glede na navedeno je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom in 1. odstavkom 165. člena ZPP, sama krije svoje pritožbene stroške.