Jedro

Dokler se kupec ne vknjiži v zemljiško knjigo, je lastnik nepremičnine še vedno prodajalec. Kupec ima zgolj obligacijsko pravico iz prodajne pogodbe. Kupec, ki v času zaznambe izvršbe ni lastnik nepremičnine ali pa je to postal kasneje (z vknjižbo), mora trpeti izvršbo na podlagi predhodno pridobljene hipoteke upnika. To jasno izhaja iz določbe 170. člena ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, opr. št. In 1617/2007, glede nepremičnine, parc. št. 303/18, vpisane v vl. št. 879, k.o. M. do deleža 2/5. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti stroške postopka v znesku 1.869,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti takšni odločitvi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj gre v obravnavani zadevi za dve garsonjeri, nahajajoči se na parc. št. 303/18, ki v zemljiško knjigo nista vpisani, za omenjeno nepremičnino pa iz zemljiške knjige izhaja, da gre za gozd. Bistveno je, ali je bil sklep o izvršbi tožene stranke v zemljiško knjigo zaznamovan na način, predviden po določilih 211. člena ZIZ za nepremičnine, ki v zemljiško knjigo niso vpisane. Zaključek, da pri nepremičninah, nevpisanih v zemljiško knjigo, ne gre za to, da niso v pravnem prometu in da kupec z izpolnitvijo obveznosti iz prodajne pogodbe ne postane lastnik kupljene nepremičnine, ima oporo v odločitvi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 209/2006. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni postala lastnica nepremičnina, je materialnopravno napačen.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno izhodišče pri obravnavi te zadeve je v določilu 170. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki določa, da sodišče zaznamuje sklep o izvršbi na nepremičnine v zemljiški knjigi in da upnik z zaznambo sklepov o izvršbi v zemljiški knjigi pridobi zastavno pravico na nepremičnini. Ta se v skladu z določilom 88. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) po uradni dolžnosti vknjiži v zemljiško knjigo. Že iz zakonske definicije zastavne pravice kot absolutne stvarne pravice izhaja, da lahko upnik iz zastavljene nepremičnine poplača svojo terjatev tudi, če je na njej po tem trenutku pridobil lastninsko pravico kdo tretji. V določilu 2. odstavka 170. člena ZIZ je to še izrecno navedeno. V obravnavani zadevi bi tožeča stranka, ki zatrjuje, da je lastnica nepremičnine, ki je predmet izvršbe, lahko uspela s svojo izločitveno tožbo (3. odstavek 65. člena ZIZ v zvezi z 1. odstavkom 64. člena ZIZ), če bi uspela verjetno izkazati, da je na predmetu izvršbe pridobila lastninsko pravico pred toženkino pridobitvijo zastavne pravice na podlagi navedenega 170. člena ZIZ. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, saj tožeča stranka na sporni obravnavani nepremičnini ni pridobila lastninske pravice. Tožeča stranka je namreč razpolagala z zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom za delež omenjene nepremičnine. Vendar pa se v zemljiško knjigo ni vpisala kot njen solastnik, čeprav za to ni bilo nikakršnih ovir. Na podlagi določila 49. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je pri pravno poslovnih pridobitvah lastninske pravice vpis v zemljiško knjigo konstitutivnega pomena. Dokler se kupec ne vknjiži v zemljiško knjigo, je lastnik nepremičnine še vedno prodajalec. Kupec ima zgolj obligacijsko pravico iz prodajne pogodbe. Kupec, ki torej v času zaznambe izvršbe ni lastnik nepremičnine ali pa je to postal kasneje (z vknjižbo), mora trpeti izvršbo na podlagi predhodno pridobljene hipoteke upnika. To jasno izhaja iz omenjene določbe 170. člena ZIZ.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje glede vprašanja učinkovanja načela zaupanja v zemljiško knjigo pri zastavni pravici, pridobljeni v izvršbi. Problematika načela zaupanja v zemljiško knjigo se nanaša le ne primere, ko zemljiškoknjižno stanje ni usklajeno s pravim stvarnopravnim stanjem (kot je to lahko v primeru originarne pridobitve lastninske pravice, pa tudi v primeru neveljavnega vpisa, ki bi pogojeval izbrisno tožbo). V primeru nevknjiženega kupca nepremičnine pa je vprašanje dobrovernosti upnika, ki je v izvršilnem postopku pridobil hipoteko, brezpredmetno.

Napačno pa je tudi pritožbeno stališče, da gre v obravnavani zadevi za nepremičnino iz 211. člena ZIZ. Določilo 211. člena ZIZ se uporablja za nepremičnine, ki v zemljiško knjigo niso vpisane. V zadevi II Ips 209/2006 ne gre za enako situacijo. Ta odločba Vrhovnega sodišča RS se nanaša na dovoljenost izvršbe na nepremičnino (stanovanje), ki v zemljiško knjigo ni bila vpisana. Bistvo te odločbe pa je bila presoja, ali je bila pravica, ki je preprečevala izvršbo na nevpisanem stanovanju, pridobljena pred trenutkom razglasitve zapisnika v rubežu, ki ima v primeru nepremičnin, nevpisani v zemljiško knjigo pomen zaznambe izvršbe, na kateri upnik pridobi poplačilno pravico. V obravnavani zadevi gre za nepremičnino, ki je vpisana v zemljiško knjigo, kar navsezadnje izhaja že iz samega tožbenega zahtevka, s katerim tožeča stranka zahteva nedopustnost izvršbe na nepremičnini parc. št. 303/18, ki je vpisana v vl. št. 879, k.o. M. do deleža 2/5. Glede na navedene razloge je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Odločitev o stroških odgovora na pritožbo tožene stranke temelji na določilu 1. odstavka 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za potrebne stroške, zato jih je tožena stranka dolžna kriti sama.