Jedro

Sodišče ni kršilo kazenskega postopka, ko je v obrazložitvi sklepa pri oceni obtoženčeve begosumnosti in ponovitvene nevarnosti omenilo, da je bil obsojen za takšno kaznivo dejanje v Republiki Italiji in da je bila na Hrvaškem zanj razpisana tiralica italijanskih oblasti.

Glede na določbo 2. odstavka 196. člena ZKP v obsojenčevem primeru, ko se mu očitata kaznivi dejanji po 3. in 2. odstavku 311. člena KZ, ni možno dati varščine.

Izrek

Zahteva zagovornikov obtoženega J.L. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo pritožbe zagovornikov obtoženega J.L. in drugih obtožencev kot neutemeljene in s tem potrdilo sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24.9.2001, s katerim je bil obtoženemu J.L., tako kot tudi drugim obtožencem, podaljšan pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zagovorniki obtoženega J.L., Odvetniška družba Č. o.p., d.n.o., so 12.10.2001 vložili zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, naveden v uvodu, zahtevo za varstvo zakonitosti. Dne 16.10.2001 so vložili še dodatek k vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in druge kršitve določb kazenskega postopka. Uveljavljajo, da prehajanje prebežnikov iz Hrvaške v Italijo ni kaznivo dejanje, da ni podatkov za ponovitveno nevarnost in da ne gre za težko kaznivo dejanje. V dodatku k zahtevi še posebej uveljavljajo vpliv stališč predstavnikov državne represije na tiskovnih konferencah na sodišče ter da sta v obtožbi ostala le očitka dveh kaznivih dejanj za obtoženega L. Ne strinjajo se tudi z zavrnitvijo predloga za spremembo pripora v hišni pripor. Obtoženec je ponudil tudi varščino, ki je sodišče ni sprejelo. Iz teh razlogov zagovorniki predlagajo, da se razveljavi sklep sodišča prve stopnje in sodišča druge stopnje ter zadeva vrne v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v odgovoru na zahtevo z dopisom z dne 14.1.2001 predlagala zavrnitev zahteve, ker je bil v izpodbijanih sklepih obstoj utemeljenega suma in pripornih razlogov pravilno ugotovljen.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V izpodbijanem sklepu Višjega sodišča v Ljubljani niso podane kršitve kazenskega postopka, ki jih uveljavljajo zagovorniki obtoženega J.L. Sodišče namreč ni kršilo kazenskega postopka, ko je v obrazložitvi sklepa pri oceni obtoženčeve begosumnosti in ponovitvene nevarnosti omenilo, da je bil obsojen za takšno kaznivo dejanje v Republiki Italiji in da je bila na Hrvaškem zanj razpisana tiralica italijanskih oblasti. Tudi obstoj dveh kaznivih dejanj v obtožnici daje pravno podlago za podaljšanje pripora. Na zakonitost izpodbijanega sklepa ne more vplivati zavrnjen predlog za spremembo pripora v hišni pripor. Glede na predpisano kazen za kazniva dejanja, za katera je obtoženi J.L. obtožen, ni možno dati varščine glede na določbo 2. odstavka 196. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da se zagovorniki obtoženega J.L. pač ne strinjajo z zavrnitvijo pritožbe, vendarle to ne pomeni, da je Višje sodišče v Ljubljani z izpodbijanim sklepom kršilo določbe ZKP. Iz tega razloga je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo obtoženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.