Jedro

Da je potrebno za presojo, ali so upoštevaje prvi in drugi odstavek 74. člena ZZad parcele, ki so predmet izpodbijane odločitve, postale last tožnice ali toženke, poleg prvega upoštevati tudi drugi odstavek 5. člena Navodila o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad Kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine, je v 9. točki obrazložitve (v predmetni zadevi izdanega) sklepa II Ips 250/2012 z dne 5. 2. 2015 pojasnilo že Vrhovno sodišče RS.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in delno sodbo z dne 21.6.2016: - odločilo, da se sodna odločba I P 2421/2008 z dne 20.1.2011 v izreku pod točko I/1 popravi tako, da se za besedno zvezo „Okrajnega sodišča v Litiji“ doda vejica in beseda: „neveljavna“ (I. točka izreka), - odločilo, da se glavna obravnava v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja lastninske pravice tožnice na nepremičninah parcela št. 195/2, 230 in 259 k. o. X, ponovno odpre (II. točka izreka), - ugotovilo, da je tožnica lastnica parcele št. 297/27 (vl. št. 1673) k. o. X do 183/23405-tin in parcele št. 298/3 (vl. št. 1674) k. o. X do 178/628-tin (III. točka izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek glede ugotovitve, da je tožnica lastnica parcele št. 221, parcele št. 263, parcele št. 265, vse k. o. X, parcele št. 228 k. o. X do 14360/34429-in, parcele št. 258 k. o. X do 17151/39688-tin, parcele št. 217 k. o. X do 588/639-tin, parcele št. 200/3, parcele št. 200/5, vse k. o. X, in parcele št. 270 k. o. X do 28645/34389-tin (IV. točka izreka).

2. Zoper delno sodbo(2) v zavrnilnem delu se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi (s stroškovno posledico) oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da gre za zelo pomembno zadevo na načelni ravni, in sicer ali lahko Navodilo določi način ugotavljanja odplačnosti izplačane odškodnine ob podržavljenju na način primerjave le-te s takratnimi vrednostmi nepremičnin. To bi pomenilo, da je Navodilo brez ustrezne zakonske podlage postavilo kriterij za razmejevanje med lastnino Republike Slovenije in zadrugami. Za stališče, da se kot osnova za ugotavljanje, ali takrat izplačana odškodnina presega 30 % takratne vrednosti nepremičnin, ni najti podlage v tranzicijski zakonodaji. Primerjava izplačane odškodnine ne more temeljiti na takratni vrednosti nepremičnin. Do pojma takratne prometne vrednosti nepremičnin je zavzelo stališče tudi že Ustavno sodišče, na odločitve katerega bi moralo biti vezano tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije RS. Ne strinja se z obrazložitvijo podano v 10. točki češ, da je v spis prepozno vložila judikate, saj mora sodišče samo poznati zakonodajo in aktualno sodno prakso. Zato bi jih pri odločanju moralo upoštevati. Prav tako je dokazno breme odplačnosti na toženki, ki bi pravočasno morala predložiti listine, česar pa ni storila. Sodišče je pri presoji odplačnosti upoštevalo Navodilo selektivno zgolj v delu 30 % glede na tedanjo „prometno“ vrednost nepremičnin. Kako je prišlo do takratne prometne vrednosti in ne morda takratne tržne vrednosti, ni pojasnilo. Navodilo govori zgolj o tedanji vrednosti nepremičnin in ne o tedanji prometni vrednosti nepremičnin. Nobeno sodišče do sedaj pri presoji odplačnosti le-te ni preverjalo po členu 5 Navodila v smislu točk 5 do 8, čeprav je bilo s strani tožnice vedno izpostavljeno tudi stališče, da je pri presoji odplačnosti v primeru menjav potrebno preveriti tudi, na kakšen način je zadruga pred tem pridobila zemljišče, ki ga je nato dala v menjavo. Sodišče bi se pri presoji odplačnosti moralo ukvarjati z vprašanjem izvora sredstev, ki jih je zadruga namenila za odškodnine oziroma takratne nakupe. Zadruga bi morala dokazati, da je odškodnino takrat dejansko izplačala, kakor tudi iz katerih virov je pridobila sredstva za izplačilo odškodnin oziroma na kakšen način je pridobila zemljišča, ki jih je nato dala v menjavo za zemljišča, za katera se danes presoja, ali jih je pridobilo med svoja sredstva na odplačen način. Ugotavljanje vseh teh dejstev pa sodi v pristojnost sodišča v smislu pravilne uporabe materialnega prava. Glede pojasnila Vrhovnega sodišča iz 10. točke odločbe II Ips 149/2013 z dne 9.4.2015 o ustreznosti Navodila glede meje 30 % in uporabe tega v primeru zadrug tudi tožnica pomislekov nima. To pa še ne pomeni, da Navodilo ni preseglo zakonskega pooblastila v tistem delu, ko za presojo odplačnosti določa ugotavljanje razmerja do takratne vrednosti nepremičnin. Celoten koncept tranzicijske zakonodaje (med katero sodita tako denacionalizacija kot tudi lastninjenje bivšega družbenega premoženja) glede ugotavljanja višine v času podržavljanja izplačanih odškodnin temelji na načelu, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Ustavno sodišče je do tega vprašanja že zavzelo svoje stališče v odločbi Up-201/95. V nadaljevanju pritožba navaja, kaj izhaja iz 10. oziroma 12. točke odločbe Vrhovnega sodišča. Navodilo nima zakonske podlage za postavitev neizpodbojne domneve, da se presoja vrednost takrat izplačane odškodnine glede na takratno vrednost nepremičnin, saj za to svojo „neizpodbojno domnevo“ nima nobene zakonske podlage v tranzicijski zakonodaji. Upoštevanje takratne vrednosti za današnjo presojo odplačnosti bi zato sodišče moralo odkloniti iz razlogov, ki jih je navedlo že Ustavno sodišče v odločbi Up-201/95. Sodišča do sedaj tudi še niso pojasnila, zakaj ugotavljajo prometno vrednost in zakaj ne morda takratne tržne vrednosti? Smešno naj bi bilo, da se danes ugotavlja, ali so takrat izplačane odškodnine presegale 30 % takratne prometne vrednosti. Normalno je, da so jo presegale, saj je bivši sistem zagovarjal stališče, da je bila subjektom, ki jim je bila zemlja podržavljena, izplačana primerna odškodnina. Prostega trga tedaj ni bilo. V točki 17. obrazložitve sodišče navaja, da naj bi zadruga lastninsko pravico na zemljiščih v bivši družbeni lasti pridobila po ZLNDL. Pritožba poudarja, da se glede kmetijskih zemljišč in gozdov v bivši družbeni lasti ZLNDL sploh ne uporablja.

3. Toženka je v pritožbi predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Da je potrebno za presojo, ali so upoštevaje prvi in drugi odstavek 74. člena ZZad(3) (4) parcele, ki so predmet izpodbijane odločitve, postale last tožnice ali toženke, poleg prvega upoštevati tudi drugi odstavek(5) 5. člena Navodila o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad Kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine (Navodilo),(6) je v 9. točki obrazložitve (v predmetni zadevi izdanega) sklepa II Ips 250/2012 z dne 5.2.2015 pojasnilo že Vrhovno sodišče RS. Hkratno pritožbeno navajanje, da naj bi Navodilo v tistem delu, ko za presojo odplačnosti določa ugotavljanje razmerja do takratne vrednosti nepremičnin, preseglo zakonsko pooblastilo, oziroma, da naj bi bila takšna določba brez ustrezne zakonske podlage, je ne le protislovno, ampak tudi sicer neprepričljivo. Gre za predpis, ki je bil izdan s strani same tožnice,(7) na katerega prvi odstavek 5. člena se je v tožbi sklicevala tudi sama. Nadalje ni (po)jasn(jen)o, kakšna posebna predhodna zakonska podlaga za v drugem odstavku 5. člena Navodila urejeno metodo, namenjeno ugotavljanju (ne)odplačnosti pridobitve, bi morala obstajati. Takšna materija je lahko tudi predmet podzakonskega predpisa. Zakaj naj bi bila takšna metoda nepravilna (nepravična), pritožba prav tako ne uspe pojasniti. Zgolj nestrinjanje in splošno sklicevanje na „koncept tranzicijske zakonodaje“, pa v tem oziru ne zadošča. Takšno je tudi pritožbeno sklicevanje na sklep Ustavnega sodišča RS Up-201/95 (z dne 19.11.1997),(8) katerega predmet obravnave je način upoštevanja odškodnin (plačanih ob podržavljenju) pri odločanju o denacionalizaciji. Kot je v 9. točki obrazložitve sklepa II Ips 250/2012 z dne 5.2.2015, ko se je opredeljevalo do primernosti uporabe Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije(9) za konkretni primer, pojasnilo že Vrhovno sodišče RS,(10) predmet tega postopka ni denacionalizacija po ZDen, ampak lastninjenje na podlagi prvega oziroma drugega odstavka 74. člena ZZad.(11) Da v zakonitost (ustavnost) 5. člena(12) Navodila do sedaj nikoli ni podvomilo niti Vrhovno sodišče RS,(13) pa je v 25. točki obrazložitve upravičeno poudarilo že sodišče prve stopnje.

6. Pritožbena navedba, da Navodilo govori zgolj o tedanji vrednosti nepremičnin in ne o njihovi tedanji prometni vrednosti, ne drži. Navodilo v drugem odstavku 5. člena izrecno omenja, da se razmerje (med plačano odškodnino in takratno vrednostjo nepremičnin) ugotovi na podlagi izplačane odškodnine in takratnih prometnih vrednosti nepremičnin približno enake kulture in kakovosti. Na očitek (vprašanje), da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je prišlo do takratne prometne vrednosti, pa v nadaljevanju (glej 3. stran obravnavane pritožbe) odgovori pritožnica sama. Sodišče prve stopnje se je v tem oziru oprlo (glej 32. točko obrazložitve izpodbijane odločbe) na ugotovitve v postopku angažiranega izvedenca J. K.(14) Da je bilo v konkretnem primeru materialno dokazno breme glede odplačnosti prehoda na toženki, drži.(15) Upoštevaje listine, ki jih je v tem oziru v predme J. K.), ni moč slediti (povsem splošnemu) pritožbenemu očitku, da slednja relevantnih listin pravočasno ni predložila. Neutemeljen je nadalje očitek, da se sodišče prve stopnje (upoštevaje 5. člen Navodila) pri presoji odplačnosti ni ukvarjalo z vprašanjem izvora sredstev, ki jih je zadruga namenila za odškodnine (nakupe), oziroma navajanje, da bi morala zadruga v pravdi izkazati, da je odškodnino tudi dejansko izplačala. Glede te druge okoliščine namreč ni moč spregledati, da je tožnica v okviru drugega odstavka VIII. točke prve pripravljalne vloge z dne 28.5.2010 sama navedla (prvi odstavek 214. člena ZPP(16)), da naj bi toženka za arondirana zemljišča lastnikom dodelila druga zemljišča (v zvezi s katerimi jo je tožnica „pozvala“ k predložitvi dokumentacije o načinu njihove pridobitve), delno pa jim izplačala odškodnino. Na drugi strani pa je naziranje, da ugotavljanje dejstev o virih, iz katerih je toženka pridobila sredstva za izplačilo odškodnin, oziroma o načinu, na katerega je pridobila zemljišča, ki jih je dala v menjavo, sodi v ovir pravilne uporabe materialnega prava, zmotno.(17) Sodišče prve stopnje omenjenih dejanskih okoliščin ni bilo dolžno ugotavljati (preverjati) po uradni dolžnosti.(18) To vprašanje bi bilo dolžno presojati šele v posledici tovrstnih tožničinih ustreznih (to je konkretnih in pravočasnih) ugovornih trditev,(19) ki pa jih slednja ni podala.(20)

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženka sama krije svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj v njem podane navedbe k odločitvi o pritožbi niso prispevale (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Tožnica uvodoma navaja, da se pritožuje tudi zoper sklep (izdan hkrati s sodbo), a je iz njene nadaljnje vsebine (kot tudi samega pritožbenega predloga) razvidno, da se pritožba nanaša (zgolj) na (delno) sodbo z dne 21.6.2016. Op. št. (2): Glej opombo št. 1. Op. št. (3): Zakon o zadrugah, Uradni list RS, št. 13/1992, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (4): Ker omenjeno določbo kot podlago lastninjenja kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini v 22. točki obrazložitve izpodbijane odločbe jasno omenja tudi sodišče prve stopnje, je pritožbeno sklicevanje na 17. točko obrazložitve iste odločbe (v kateri sodišče prve stopnje v zvezi s toženkino pridobljeno pravico uporabe na spornih nepremičninah omenja tudi ZLNDL) brezpredmetno.

Op. št. (5): Ki predvideva, da se razmerje med plačano odškodnino in takratno vrednostjo nepremičnin ugotovi na podlagi izplačane odškodnine in takratnih prometnih vrednosti nepremičnin približno enake kulture in kakovosti.

Op. št. (6): Uradni list RS, št. 32/1993. Op. št. (7): Točneje s strani ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo v soglasju z ministrstvom za finance.

Op. št. (8): Pritožnica sicer upravičeno navaja, da zaradi kasnejše predložitve judikatov v tem oziru ni mogla biti prekludirana. Vendar pa ne uspe konkretno pojasniti, kako naj bi neupoštevanje le-teh s strani sodišča prve stopnje kakorkoli vplivalo na pravilnost (zakonitost) izpodbijane odločbe.

Op. št. (9): Uradni list RS, št. 16/1992 s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (10): Pritožbeni očitek, da omenjeno sodišče tega ni argumentirano pojasnilo, za to ne drži Op. št. (11): Ker samo Navodilo, ki se v 1. členu (glede svoje uporabe) izrecno sklicuje tudi na 74. člen ZZad, v 5. členu glede vprašanja odplačnosti vzpostavlja kriterij 30% takratne vrednosti nepremičnine, je očitek pritožbe (v zvezi z vsebino 12. točke obrazložitve VSRS sklepa II Ips 149/2013 z dne 9.4.2015), da Vrhovno sodišče RS glede lastninjenja zadružnega premoženja nima težav s 30%, ki jih določa ZDen, neutemeljen.

Op. št. (12): Vključno z njegovim (za pritožnico spornim) drugim odstavkom.

Op. št. (13): Glej npr. odločbe VSRS II Ips 250/2012, II Ips 112/2013, II Ips 245/2014, II Ips 149/2013 in II Ips 308/2013. Op. št. (14): Ki je na 12. strani svojega mnenja (februar 2016) tudi pojasnil, kako je ugotavljal takratno prometno vrednost nepremičnin.

Op. št. (15): Glej odločbo VSRS II Ips 245/2014 Op. št. (16): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (17): Ugotavljanje dejstev (po uradni dolžnosti) nima nič s poznavanjem (uporabo) materialnega prava (po uradni dolžnosti).

Op. št. (18): Upoštevaje, da je (v tem postopku) že Vrhovno sodišče RS v 8. točki obrazložitve sklepa II Ips 250/2012 z dne 5.2.2015 poudarilo, da je potrebno pri ugotavljanju (ne)odplačnosti v predmetni zadevi uporabiti kriterij iz 4. točke v zvezi s 1. točko prvega odstavka 5. člena Navodila (glej tudi 28. točko obrazložitve izpodbijane odločbe), pritožbeno navajanje, da nobeno sodišče do sedaj odplačnosti ni preverjalo po 5. členu Navodila v smislu točk 5 do 8, ni (po)jasn(jen)o. Op. št. (19): V smislu zakaj naj bi bili (konkretni) viri sredstev oziroma (konkretne) zamenjane nepremičnine z vidika presoje odplačnosti pridobitve „problematični“.

Op. št. (20): Takšnih ustreznih trditev namreč (zgolj) navajanje, da mora toženka dostaviti dokumentacijo o načinu pridobitve nepremičnin, ki so bile posameznim lastnikom dodeljene kot nadomestne (glej drugi odstavek VIII. točke prve pripravljalne vloge z dne 28.5.2010), nikakor ne predstavlja.