Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Stroški začasnega zastopnika so pravdni stroški in je zato tožeča stranka upravičena do povrnitve založenih stroškov.
Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Z v uvodu navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Kranju v celoti v veljavi obdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 105132/2008 z dne 28. 11. 2008 v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 706,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26. 11. 2008 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 02. 2009 dalje do plačila ter toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 293,00 EUR v roku 15 dni, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka dalje do plačila.
Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi. Pritožnik navaja, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo, da je podana pasivna legitimacija tožene stranke, saj sta kreditno pogodbo dejansko sklenili G. d.d. in B. G. in ne pravdni stranki, prav tako pa je sodišče napačno ugotovilo datum sklenitve kreditne pogodbe. Nadalje pritožnik navaja, da ga o prenosu oziroma odstopu terjatve odstopnik, to je G. d.d. ni obvestila, čeprav bi ga bila skladno z določbo Obligacijskega zakonika dolžna. Sodišče je nadalje zanemarilo tudi dejstvo, da odstopna izjava in upravno-izplačilna prepoved, ki jo je v spis vložila tožeča stranka, ni izpolnjena. Glede stroškovnega dela sodišče prve stopnje svojo odločitev v obrazložitvi ni pojasnilo, saj iz sodbe jasno ne izhaja, na podlagi katerega prepisa in pod kakšnimi kriteriji je sodišče prišlo do zaključka, da začasni zastopnici prizna strošek v višini 200,00 EUR.
Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Glede obstoja pasivne legitimacije ni dvoma, da je ta podana, saj iz dokazil, ki se nahajajo v spisu, in sicer Pogodbe (priloga A11) izhaja, da je stalno bivališče tožene stranke P. Ulica, kraj A, isti naslov pa je naveden tudi na računu M. d.d. z dne 14. 08. 2006 (priloga A8) in na kopiji osebnega dokumenta z dne 03. 03. 2000 (priloga A15), kot naslov za pošiljanje pošte pa je v Pogodbi naveden P. Cesta, kraj B, pri čemer je pogodbo podpisala tožena stranka, ki je zagotovo sama kreditodajalcu podala podatke o svojem stalnem prebivališču in naslovu za pošiljanje pošte. Glede na to, da je B. G., rojen 17. 07. 1957, v Pogodbi navedel kot naslov za pošiljanje pošte P. cesta, kraj B. in da ta naslov za osebo z istim imenom in priimkom in istimi rojstnimi podatki izhaja prav tako iz potrdila Upravne enote P. z dne 22. 01. 2009 (priloga A18), sodišče ne dvomi, da gre v primeru kreditojemalca in kupca za isto osebo, to je toženca, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je prav tožena stranka kot kupec navedena na računu M. d.d. št. 602/1148 7 dne 14. 08. 2006 in da pasivna legitimacija tožene stranke je podana.
Tožeča stranka je za stroške začasnega zastopnika založila 200,00 EUR. Stroški začasnega zastopnika so pravdni stroški in je zato tožeča stranka upravičena do povrnitve založenih stroškov (82. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Res je, da sodišče prve stopnje še ni odločilo o stroških začasnega zastopnika, vendar je začasna zastopnica priglasila stroške v višini, ki presegajo 200,00 EUR (stroškovnik, list. št. 146). Tožeča stranka je tako upravičena do povrnitve najmanj 200,00 EUR pravdnih stroškov (vrnitev predujma za začasnega zastopnika). Pritožnik odločitev sodišča prve stopnje neutemeljeno izpodbija.
Glede na to, da gre v predmetnem postopku za spor majhne vrednosti (pcto. je manjši od 2.000,00 EUR), je po 1. odstavku 458. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti mogoče izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (absolutne bistvene kršitve določb postopka) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe napačno zaključilo oziroma ugotovilo, kdaj je bila kreditna pogodba med toženo stranko in G. d.d. sklenjena, nadalje da je toženi stranki obvestilo o odstopu terjatve poslal prevzemnik terjatve, torej tožeča stranka in ne G. d.d., ki bi to sicer bila dolžna skladno s 419. členom Obligacijskega zakonika storiti ter da odstopna izjava in upravno-izplačilna prepoved, ki jo je v spis vložila tožeča stranka, ni izpolnjena, se nanašajo na vprašanje pravilno oziroma popolno ugotovljenega dejanskega stanja in pritožbeno sodišče zato nanje ne odgovarja. Odločilno je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da terjatev tožeče stranke obstaja in da tožena stranka ni dokazala, da je terjatev izpolnila. Plačilni nalog je sodišče prve stopnje zato pravilno obdržalo v veljavi.
Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Pritožbo je bilo zato zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.
Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.